Jedro

Ker ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki ni bil podan razlog predvidenega zmanjšanja obsega vpisa učencev (poseben razlog za zaposlovanje za določen čas po sedmem odstavku 109. člena ZOFVI), pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila zakonito sklenjena in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala: - ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 8. 2010, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ni prenehala dne 31. 8. 2011 in da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, tožena stranka pa mora tožnico pozvati nazaj na delo v roku osmih dni (I. točka izreka sodbe); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici od 1. 9. 2011 dalje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2010 ter ji obračunati vse zapadle plače (pravilno: nadomestilo plač) in druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega denarnega zneska dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 556,87 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prezrlo, da je ZOFVI drugače uredil sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot to velja v ZDR. Na podlagi 7. odstavka 109. člena ZOFVI je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev v šolo. Sodišče pa je napačno ugotovilo, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico v avgustu 2010 razlog predvidenega zmanjšanja obsega vpisa učencev pri toženki ni bil podan, zaradi česar naj bi bila pogodba sklenjena nezakonito. Pri tem je izhajalo iz določbe 9. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, iz katerega naj bi izhajalo, da mora vsaka osnovna šola imeti knjižničarja, pri čemer osnovna šola z 20 oddelki sistemizira eno delovno mesto, v šoli z manjšim številom oddelkov pa ustrezen delež delovnega mesta, vendar ne manj kot 0,25 delovnega mesta. Glede na število oddelkov naj bi tudi v prihodnje potreba po delih knjižničarja znašala 0,5 delovnega mesta, po ugotovitvah sodišča pa naj tožena stranka ne bi izkazala, da bo oddelkov manj kot 10, kar naj bi kazalo na trajnost potrebe po knjižničarju. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj najprej navaja, da je za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilno, ali je zakoniti razlog obstajal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v nadaljevanju pa primerja podatke obsega vpisa učencev v šolo pred upokojitvijo L.B. in po njej, kar hkrati predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Nasprotno pa ZOFVI zahteva od ravnateljice, da ob novi zaposlitvi strokovnega delavca, za katero mora pridobiti predhodno soglasje ministrstva za šolstvo, izdela ustrezno oceno, v kakšnem obsegu bo zaposlila novega delavca, ne glede na to, ali je pred tem delovno mesto zasedal strokovni delavec za določen ali nedoločen čas. Glede delovnega mesta knjižničarja se je pokazala potreba po zaposlitvi 0,7 delavca, pri čemer se je 0,2 knjižničarja pokrivalo z notranjimi rezervami, za 0,5 delavca pa je šola objavila razpis prostega delovnega mesta, vendar zgolj za določen čas, zaradi ocene ravnateljice, da bo prišlo do zmanjšanja obsega vpisa učencev v šolo za tekoče in naslednja leta, pri čemer se je ravnateljica med drugim oprla na demografske podatke do leta 2014. V konkretnem primeru so v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2010 dejansko obstajali razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno ukvarjalo z obsegom vpisanih učencev v preteklih letih in zmotno štelo potrebo po delovnem mestu knjižničarja v osnovni šoli v obsegu najmanj 0,5 delavca kot trajno potrebo po delu tožnice. Delovno mesto knjižničarja lahko zasedajo tudi drugi strokovni delavci šole, prednost pri zaposlitvi pa imajo strokovni delavci, ki so že v delovnem razmerju za nedoločen čas. Na odločitev ravnateljice o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas ne vpliva le predviden delež delovnega mesta knjižničarja, pač pa ocena, kako bo zmanjšan vpis učencev vplival na delež vseh ostalih delovnih mest v šoli, saj je potrebno prvenstveno zapolniti ure z že zaposlenim delavcem in ne s tistimi, ki šele prihajajo na šolo. Sodišče je namreč povsem zanemarilo zakonsko obveznost ravnateljice iz ZOFVI, ki določa, da je v primeru „prostega“ delovnega mesta potrebno dela najprej razporediti med ostale delavce šole, šele potem je možna nova zaposlitev. Zato je to zakonsko dolžnost ravnateljice napačno označilo kot „reševanje“ učiteljev, če bi se zmanjšala potreba po njihovem delu. Sodišče tudi ni ocenilo dejstva, da lahko že en manj vpisan učenec postavi na glavo celotno sistemizacijo delovnih mest v šoli oz. ima lahko za posledico en oddelek otrok manj in s tem drugačne deleže posameznega delovnega mesta v šoli. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je število učencev v obdobju pred upokojitvijo L.B. in po njej oz. do leta 2014 primerljivo, kar nič ne pove. Za oblikovanje oddelkov veljajo strogi normativi, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bil v lanskem letu ukinjen nivojski pouk, s čimer so nastali viški učiteljev.

Sodišče je kot dokaz za trajno potrebo po delu tožnice upoštevalo dejstvo, da je toženka za leto 2011/2012 ponovno razpisala prosto delovno mesto knjižničarja za polovični delovni čas za eno leto, kar prestavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj je potrebno upoštevati le okoliščine v času zaposlitve novega strokovnega sodelavca in ne okoliščin ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 334/2007, so dovolj že realna predvidevanja, da lahko pride do zmanjšanja vpisa učencev, kar je tožena stranka v celoti izkazala. Po ZOFVI se za zaposlitev za določen čas ne zahteva bistven upad števila učencev. V konkretnem primeru niso pomembne niti okoliščine, v katerih je L.B. sklepala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto knjižničarja niti ponovni razpis tega delovnega mesta za določen čas enega leta za leto 2011/2012. Ker je ravnateljica šole na podlagi preverljivih statističnih podatkov predvidela manjši vpis učencev že za šolsko leto 2010/11 kot v naslednjih letih, je pravilno razpisala delovno mesto knjižničarja za polovični delovni čas le za določen čas. Ocena je bila realna, napoved zmanjšanja vpisa učencev se je potrdila v letu 2010/2012 in v letu 2011/2012, ko je bilo namesto dotedanjih 14 vpisanih le 13 oddelkov, s tem pa se je za 1,95 učitelja na različnih delovnih mestih zmanjšala potreba po delavcih. Za ta kader je potrebno poiskati dodatno zaposlitev z notranjo prerazporeditvijo, ki jo med drugim nudi tudi knjižnica. Za odločitev v predmetni zadevi torej ni pomembno le, ali obstaja trajna potreba po delovnem mestu knjižničarja v osnovni šoli, ampak, ali obstaja trajna potreba po delu tožnice na navedenem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je izjave zakonite zastopnice tožene stranke napačno povzelo oz. je posamezne dele izjav izvzelo iz konteksta, na to podlago pa oprlo svojo odločitev, kar je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi odločilen čas ob sklepanju pogodbe, in pravilno ugotovilo, da tak razlog v trenutku sklepanja pogodbe ni obstajal. Evidentno je, da ravnateljica tožene stranke na podlagi listin o demografskem gibanju otrok (Sokol) ni mogla izdelati ocene o predvidenem zmanjšanju vpisa otrok v šolo, saj taka ocena iz teh listin ne izhaja – po upokojitvi L.B. je število otrok relativno konstantno in se giblje nad 20, pred upokojitvijo L.B. pa se je gibalo v povprečju pod tem številom (13-27). Dejanska ocena o zmanjšanju vpisa otrok nikoli ni bila izdelana, tožena stranka ni predložila nobene listine, ki na bi jo dokazovala. V konkretnem primeru je evidentno, da je v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico obstajala trajna potreba po delovnem mestu knjižničarja v obsegu 0,7 delavca. Priča L.B. je izpovedala, da se je v času njene zaposlitve za nedoločen čas potreba po zaposlitvi knjižničarja gibala v obsegu okrog 0,5 delavca oz. malo nad tem količnikom, niti ob zaposlitvi tožnice niti kasneje pa se ni v ničemer spremenila (vsekakor se ni zmanjšala). Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da tožena stranka nima na razpolago notranjega kadra z bibliotekarsko izobrazbo (zapisnik naroka z dne 6. 12. 2011), in da se je bivša knjižničarka upokojila, je v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnico obstajala trajna potreba po zaposlitvi tožnice na tem delovnem mestu, trajna potreba po zaposlitvi pa izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka za isto delovno mesto za enak delovni čas objavila razpis tudi v naslednjem šolskem letu. Nedopusten cilj, ki ga zasleduje tožena stranka v tem postopku, pa je evidentno razviden tudi iz navedb tožene stranke v pritožbi, ko navaja, da za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, da obstaja trajna potreba po delu knjižničarja, ki v različnem deležu obstaja že na podlagi pravilnika, pač pa, ali obstaja trajna potreba po delu tožnice na navedenem delovnem mestu. Iz navedenega je razvidno, da pri toženi stranki trajna potreba po delovnem mestu knjižničarja dejansko obstaja, toženi stranki pa očitno sedaj ni več po godu, da bi ga zasedala tožnica. Tožeča stranka v odgovoru kot bistveno izpostavlja tudi izjavo priče L.B., ki je izpovedala, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi zgolj „varovalka za ravnatelja“, ker je kasneje hudo odpuščati. Navedeno v nobenem primeru ne more biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

Neutemeljen je očitek tožene stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe v tem, da je sodišče na eni strani navedlo, da je za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilno, ali je zakoniti razlog obstajal ob sklenitvi pogodbe, nato pa primerjalo podatke obsega vpisa učencev v šolo pred upokojitvijo L.B. in po njej, saj med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, z namenom, da se ugotovi stanje v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa je nedvomno nujno potrebno primerjati stanje pred in po tem obdobju. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bila bistvena kršitev po tej določbi podana zato, ker je sodišče „zgolj pavšalno navedlo, da je število učencev v obdobju pred upokojitvijo L.B. in po njej do leta 2014 primerljivo, kar nič ne pove“ ter da ni ocenilo dejstva, da lahko že en manj vpisan učenec postavi na glavo celotno sistemizacijo delovnih mest in ima lahko za posledico en oddelek otrok manj in s tem drugačne deleže posameznega delovnega mesta v šoli. Zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi so jasni, izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Prav tako ni podana v pritožbi tožene stranke uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov zapisalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz teh listin oziroma zapisnikov. Pritožbeno sodišče takšnih napak v zvezi z vprašanji, ki jih izpostavlja pritožba, ni ugotovilo. Izpoved zakonite zastopnice tožene stranke je korektno povzeta, sodišče prve stopnje pa je nikakor ni presojalo na način, kot trdi pritožba (izpoved naj bi bila v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzeto napačno, sodišče prve stopnje pa naj bi posamezne dele izpovedi izvzelo iz konteksta in na takšne izjave oprlo svojo odločitev). Ne gre za protispisnost, če sodišče listine oziroma izpovedi strank ali prič tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru lahko gre le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

Sicer pa je očitno, da tožena stranka s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavlja bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ti dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. S tem v bistvu uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko z dne 30. 8. 2010 za delovno mesto knjižničarja za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011 za polovični delovni čas (20 ur tedensko), ter da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbi ni naveden, kar pa po stališču sodišča ni bistveno. Poudarilo je, da je za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilno, ali je zakonski razlog (dejansko) obstajal ob sklenitvi pogodbe za določen čas. Ugotovilo je, da v tožničinem primeru zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, saj je presodilo, da je pri toženi stranki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je po upokojitvi L.B., ki je do tedaj 23 let opravljala delo knjižničarke za polovični delovni čas za nedoločen čas, še naprej obstajala trajna potreba po delu knjižničarja za polovični delovni čas. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je zlasti določbe 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki v 13. alinei 1. odstavka določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti (poleg tistih, ki so taksativno določeni v 1. do 12. alinei tega člena ZDR), zlasti pa na določbo 7. odstavka 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanje (Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZOFVI), po katerem se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko, poleg primerov v Zakonu o delovnih razmerjih, sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oz. predmetnikov. Pri odločanju pa je uporabilo tudi določbo 9. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Pravilnik – Ur. l. RS, št. 57/2007 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da se v osnovni šoli z 20 oddelki in več sistemizira eno delovno mesto knjižničarja, v šoli z manjšim številom oddelkov pa v ustreznem deležu, vendar ne manj kot 0,25 delovnega mesta, v osnovni šoli, ki ima več kot 650 učencev, pa se sistemizira dodatno 0,50 delovnega mesta knjižničarja, kakor tudi določbo 54. člena ZDR, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (to je t.i. transformacijo v pogodbo za nedoločen čas).

Vsa vprašanja, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, se nanašajo na navedbe oz. stališča tožene stranke, podana tekom postopka na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče se je do vseh navedenih vprašanj ustrezno opredelilo, pritožbeno sodišče pa se s prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je ZOFVI drugače uredil sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot to velja v ZDR in sklicevanje tožene stranke na 7. odstavek 109. člena ZOFVI, saj je prav to določbo sodišče prve stopnje uporabilo in sicer povsem pravilno. Upoštevajoč izvedene dokaze je potrebno pritrditi zaključku, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnico v avgustu 2010 razlog predvidenega zmanjšanja obsega vpisa učencev pri toženki ni bil podan. Pri tem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izpostavilo dejstvo, da je na navedenem delovnem mestu 23 let delala L.B. za polovični delovni čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pomeni, da je tedaj tožena stranka štela, da je potreba po knjižničarju za polovični delovni čas trajne narave. Upoštevalo pa je tudi demografske podatke, ki jih je predložila tožena stranka, izpoved priče L.B. (bivše pomočnice ravnateljice in knjižničarke) in zakonite zastopnice tožene stranke ravnateljice D.V.. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je bilo delovno mesto knjižničarke v preteklem obdobju (ko je to delo opravljala L.B.) sistemizirano v različnih deležih - 0,5 v prvih petih letih, nato 0,6 ter 0,75, sedaj pa 0,65 - in ugotovilo, da so razliko nad 0,5 delovnega mesta pokrivali učitelji, ki niso imeli zadostnega števila ur po normativih, da pa tožena stranka ni izkazala, da bo v prihodnje manj kot 10 oddelkov (kar je po normativih meja za sistemizacijo 0,5 delovnega mesta knjižničarja). Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi, da število učencev pri toženki sicer niha, da pa niti demografski podatki ne izkazujejo zatrjevanega razloga predvidenega (večjega) zmanjšanja obsega vpisa učencev v šolo, upoštevajoč obdobje pred in po upokojitvi L.B. oz. do leta 2014. Čeprav tožena stranka meni drugače, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da na neobstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru tožnice v letu 2010 kaže tudi dejstvo, da tožena stranka po izteku pogodbe za določen čas, sklenjene s tožnico, ni prerazporedila nalog iz tega delovnega mesta na druge učitelje, ampak je ponovno za določen čas razpisala delovno mesto knjižničarja v enakem obsegu (polovični delovni čas) kot v času, ko ga je opravljala tožnica. Sodišče nikakor ni zmotno uporabilo materialnega prava, če je pri presoji, ali je bil v tožničinem primeru podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v letu 2010, preverjalo stanje pred tem oz. po izteku pogodbe o zaposlitvi, ki jo je za določen čas sklenila tožnica, saj je prav na tej podlagi mogoče sklepati, ali je zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v resnici podan ali ne. Pritožba kot bistveno poudarja, da na odločitev ravnateljice o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas ne vpliva le predviden delež delovnega mesta knjižničarja, pač pa ocena, kako bo zmanjšan vpis učencev vplival na delež vseh ostalih delovnih mest v šoli, ker je glede na določbe ZOFV potrebno v primeru „prostega“ delovnega mesta dela najprej razporediti med ostale delavce šole. V tožničinem primeru ta ocena očitno ni bila realna, saj po izteku določenega časa po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnico, dejansko ni bilo potrebe, da bi se naloge delovnega mesta knjižničarja v celoti prenesle na druge učitelje (ki ne bi imeli dovolj ur po normativih na svojih delovnih mestih, izpolnjevali pa bi pogoje za zasedbo delovnega mesta knjižničarja). To pa pomeni, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal razlog iz 7. odstavka 109. člena ZOFVI. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, odločilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehala dne 31. 8. 2010 in da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2010 ter ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.