Jedro

Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom. Tako je bil upravni organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini.

Tožena stranka je pravilno uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Svojo odločitev je izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, razveljavila svojo odločbo, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, s katero je za koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač določila A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožečo stranko (točka 1 izreka), ob tem pa odločila, da bo o stroških izdan poseben sklep (točka 2 izreka).

2. Tožena stranka je svojo odločitev, ki jo je sprejela v obnovljenem postopku po opravljeni ustni obravnavi, pregledu vseh vlog obeh sodelujočih v postopku in odgovorih nanje, vključno s prilogami, ter sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije, predvsem z upoštevanjem sodbe, št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017, obrazložila s tem, da je treba v obnovljenem postopku po njenem mnenju presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožeči stranki, pri čemer je ključen pogoj za podelitev koncesije na podlagi 199. člena Zakona o vodah (ZV-1) okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine. Ta določba je uvrščena med prehodne določbe, kar pomeni uskladitev zatečenega stanja z novimi zakonskimi zahtevami in sistemom vodnih pravic za posebne rabe vode. To pomeni, da je pri zahtevi o rabi vode iz prvega odstavka 199. člena ZV-1 treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1, torej 10. 8. 2002. Pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je torej morala rabiti vodo na ta datum. Po stališču tožene stranke izhaja iz več listin (prodajne pogodbe z dne 13. 2. 2004, sklenjene med prodajalcem B. d.d. in tožečo stranko kot kupcem, dopisa tožeče stranke z dne 13. 9. 2005, Hidrogeološkega poročila iz septembra 2006, koncesijske pogodbe z dne 18. 3. 2011, dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 23. 8. 2011 in elektronske pošte tožeče stranke z dne 29. 1. 2016, poslane Ministrstvu za okolje in prostor), da tožeča stranka na dan 10. 8. 2002 (pa tudi v času vložitve vloge z dne 10. 5. 2004 in izdaje odločbe o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008) vode iz vrtine RgS-2/88 ni rabila. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da le-ta temelji tudi na Uredbi o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), pri tem pa pojasnjuje, da je treba za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz Uredbe predhodno izpolniti pogoje iz 199. člena ZV-1, pri čemer je pogoj, da se pravna ali fizična oseba lahko poteguje za pridobitev koncesije brez javnega razpisa ta, da na dan uveljavitve ZV-1 rabi vodo, kar pa tožeča stranka ni izpolnjevala.

3. Glede vloge C. d.d. v tem upravnem sporu stranke z interesom, tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da odločanje o njeni vlogi ni predmet tega postopka, ampak se o tem vodi drug upravni postopek, v katerem se bo tudi presojalo, ali stranka z interesom izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na navedeni vrtini. Tožena stranka navedenih postopkov ni združila, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji, saj ne gre za isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka pri izdaji odločbe ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je v posledici tega napačno uporabila materialno pravo ter tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka.

5. Tožeča stranka med bistvenimi kršitvami določb postopka najprej izpostavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka, saj z njo posega v pravnomočno pridobljene pravice tožeče stranke. Postopek obnove je bil dovoljen le v delnem obsegu (po določbi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, torej v obsegu, da se v postopek kot stranski udeleženec pritegne C. d.d.), tožena stranka pa je postopek obnove vodila na način, kot da je postopek obnove dovoljen v celoti. Po stališču tožeče stranke je predmetna obnova postopka dovoljena le v obsegu, kolikor bi se posegalo v pravice ali pravne koristi stranskega udeleženca, ki v prvotnem postopku ni sodeloval. Nadalje tožeča stranka navaja, da je tožena stranka razveljavila svojo odločbo z dne 14. 2. 2008, vendar ob tem te razveljavljene odločbe v nasprotju z 270. členom ZUP ni nadomestila z novo odločbo, s katero bi odločila o pobudi tožeče stranke z dne 18. 5. 2004 za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88. Tožeči stranki je bila tudi odvzeta možnost enakopravnega sodelovanju v postopku odločanja o njeni pravici, ko ji je bila na eni strani pridobljena pravica z izpodbijano odločbo odvzeta, po drugi strani pa ji v drugem, ločeno vodenem postopku po vlogi vlagatelja C. d.d. za podelitev koncesije na isti vrtini, ni priznan status stranske udeleženke, pa tudi ne stranke. Gre za kršitev človekovih pravic v smislu določil Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po stališču tožeče stranke tožena stranka ne upošteva pravno zavezujočega stališča sodišča, da je bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008, s katero je bila koncesija podeljena tožeči stranki, hkrati negativno odločeno v vlogi C. d.d. V izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kako ugotovitev tožene stranke, da naj tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za podelitev koncesije, dejansko vpliva na pravni interes C. d.d. Te presoje pa brez odločitve o tem, ali je C. d.d. zadostila formalnim pogojem pri svojih vlogah, ne more ugotoviti. Tožeča stranka oporeka tudi izostanku združitve obeh postopkov tožene stranke, pri čemer navaja, da združitev postopkov sicer ni obvezna, bi pa bila smiselna in ekonomična, saj imata obe stranki, ki sta zainteresirani za podelitev koncesije, enake navedbe v obeh postopkih. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da pogoji za združitev niso izpolnjeni iz razloga, ker gre za različne faze obeh postopkov.

6. Tožeča stranka nadalje zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da iz pravnomočnih sodnih odločb Okrožnega sodišča v Celju v zadevah št. P 419/2011 in P 749/2010 ter zlasti iz še ne pravnomočne zadeve II Pg 204/2011 izhaja, da je tožeča stranka od nakupa v letu 2004 dalje zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 315, k. o. ..., ter da je lastnik vrtine RgS-2/88, opazovalne vrtine V-6/67 s piezometrom in lastnik cevovoda, ki poteka od vrtine do zdraviliške pivnice. Tožeča stranka je lastninsko pravico, skupaj z vsemi razpolagalnimi pravicami, ki iz nje izvirajo, pridobila na podlagi pravnih poslov od prodajalca B. d.d. kot svojega predlastnika. Te razpolagalne pravice vsebujejo tudi pravico do posesti vrtine, ki jo ima od uveljavitve ZV-1 dalje tožeča stranka (preko njenih pravnih prednikov). Tako vloga tožeče stranke zadosti vsem zakonskim pogojem iz 199. člena ZV-1. Ob uveljavitvi tega zakona je bil lastnik zemljišča, cevovoda in vrtine, torej posestnik in hkrati koristnik vode iz vrtine, pravni prednik tožeče stranke, to je B. d.d. C. d.d. na predmetni vrtini nima nikakršnih stvarnopravnih upravičenj, s katerimi bi omejevala tožečo stranki pri njeni lastninski pravici do vrtine, opazovalne vrtine, cevovoda in zemljišča. Enako stanje je bilo tudi na dan uveljavitve ZV-1. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sicer razmišljanje tožene stranke, da gre za postopek podelitve koncesije po 199. členu ZV-1, pravno zmotno. V skladu s sodno prakso namreč določba prvega odstavka 199. člena ZV-1 določa le obveznosti tistim, ki so že pred uveljavitvijo ZV-1 brez vodnega dovoljenja ali koncesije rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, ne mora pa ta določba pomeniti pravne podlage za izdajo koncesije. Takšno vlogo po 199. členu ZV-1 je treba obravnavati enako kot vlogo, ki je vložena po 138. členu ZV-1. 7. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja tožeča stranka navaja, da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je tožeča stranka rabila vodo ob uveljavitvi ZV-1, nujno upoštevati pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, ki je tožena stranka ni dokazno ocenila, tožeča stranka pa jo je priložila k osnovni vlogi za podelitev koncesije z dne 18. 5. 2004. Ta pogodba dokazuje, da je pravni prednik C. d.d. za pravnega prednika tožeče stranke kot lastnika vzdrževal vrtino RgS-2/88 in cevovod, proti plačilu. Tako tudi C. d.d. ne more dokazati, da je na presečni datum uveljavitve ZV-1 vodne viške iz vrtine uporabljala, niti ne more dokazati, da so ti viški sploh bili. Po stališču tožeče stranke bi morala tožena stranka presojati okoliščine, ki se nanašajo na utemeljenost vloge C. d.d. za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, preden je začela v okviru obnove postopka presojati pogoje za podelitev koncesije na tej vrtini tožeče stranke. Po stališču tožeče stranke je namreč vprašljiva ugotovitev tožene stranke, da sta tako tožeča stranka kot stranka z interesom vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, pri tem pa vloga ni podana za isto vrtino. Ob takšni pravilni presoji vloge stranke z interesom v obnovljenem postopku se ne bi smelo ponovno presojati pogojev za tožečo stranko, saj odločba z dne 14. 2. 2008 ni posegala v pravni interes stranke z interesom, ker slednji zaradi procesnih pomanjkljivosti njenih vlog ni izkazan.

8. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2008, ki je bila predmet obnove postopka, vzdrži v veljavi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži dolžnost povrnitve stroškov predmetnega upravnega spora tožeče stranke.

9. Ministrstvo za okolje in prostor je sodišču posredovalo upravni spis, odgovor na tožbo pa je podala Vlada Republike Slovenije kot tožena stranka, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov. Glede zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka je tožena stranka pojasnila, da v primeru sodelovanja stranskega udeleženca ni mogoče upoštevati zgolj njegovega formalnega sodelovanja, ampak je treba njegove ugovore v zvezi s pravnim interesom obravnavati in jih presojati glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka. Zato je bilo treba po mnenju tožene stranke v obnovljenem postopku presojati tudi pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožeči stranki. Ne drži, da o vlogi tožeče stranke ni bilo odločeno, saj je bilo o tej vlogi odločeno z odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2008, ki je veljala vse do izdaje izpodbijane odločbe, s katero je bila razveljavljena, in bi novo odločanje v obnovljenem postopku o tem zahtevku pomenilo odločanje o stvari, o kateri je že bilo odločeno in bi se poseglo v pravne posledice razveljavljene odločbe. O vlogi stranke z interesom še ni bilo odločeno in o tem teče poseben upravni postopek, v katerem ima tožeča stranka položaj stranskega udeleženca. Glede združitve postopkov tožena stranka vztraja, da razlogi za združitev postopkov niso podani iz razlogov, ki izhajajo iz same odločbe, pri tem pa združitev postopkov tudi ni obvezna. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da bi bilo treba vlogo tožeče stranke presojati tudi in zlasti v smislu določb 138. člena ZV-1, tožena stranka navaja, da je treba ob podelitvi koncesije poleg splošnih pogojev predhodno izpolnjevati pogoje, ki so določeni v 199. členu ZV-1, ki jih pa tožeča stranka ni izpolnjevala, zato bi bilo neekonomično in preuranjeno presojati ostale splošne pogoje, če je nesporno, da vlagatelj ne izpolnjuje predhodnih pogojev. V zvezi s pravnomočnimi sodnimi pravdnimi postopki tožena stranka vztraja, da te ugotovitve za predmetni postopek niso pomembne. Tožeča stranka je v teh postopkih uspela dokazati, da je vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice pridobila od pravnega prednika B. d.d., ki je ob uveljavitvi ZV-1 izpolnjeval vse pogoje iz 199. člena tega zakona, ob sklenitvi pravnih poslov pa je ta upravičenja prenesel na tožečo stranko. Vendar raba vode po stališču tožene stranke ni bila stvar upravičenja, ki bi ga imelo B. d.d., saj le-to ni imelo upravičenja rabiti vodo, to je le dejansko izvajalo, zato ni moglo na pravnega naslednika prenesti več upravičenj, kot jih je imelo samo. Dejanske rabe pa ni mogoče prenesti. Tožena stranka je vlogo C. d.d. presojala le kot dokaze, ni pa o njej odločala. Ugotovitev tožene stranke o tem, da sta tako tožeča stranka kot stranka z interesom vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, med drugim izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 1535/2012 z dne 10. 12. 2014. Tožena stranka vztraja na svojem stališču, da obseg obnove ni bil prekoračen in da tožeča stranka ob uveljavitvi ZV-1 ni izpolnjevala pogojev za dodelitev koncesije iz razlogov in na podlagi dokazov, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Iz navedenih razlogov predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom, družba C. d.d. Pojasnjuje, da se z dopustitvijo stranske udeležbe v postopku C. d.d. omogoča varstvo njenega pravnega interesa in da očitek tožeče stranke toženi stranki, da ne bi smela ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, ni utemeljen, ker je stališče Upravnega sodišča iz sodbe št. I U 1493/2015 toženi stranki narekovalo, da preveri že ugotovljeno dejansko stanje v luči navedb C. d.d., kar je tudi namen obnovljenega postopka. Zmotni so očitki tožeče stranke, da bi lahko tožena stranka odločbo z dne 14. 12. 2008 razveljavila le iz obnovitvenih razlogov, saj le-ti po tem, ko je enkrat odločitev o obnovi postopka pravnomočna, niso odločilni za postopanje organa po 270. členu ZUP. Glede tožbene navedbe o izostanku izdaje nadomestitvene odločbe, tožena stranka navaja, da ne gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka, zaradi katere odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Skladno s prvim odstavkom 219. člena ZUP lahko v primeru, ko se lahko odloča po delih, upravni organ izda delno odločbo, s katero odloči le o delu upravne zadeve, skladno s prvim odstavkom 220. člena ZUP pa v primeru, ko organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda dopolnilno odločbo, s katero odloči o vprašanjih, ki niso zajeta v izdani odločbi. Stranka z interesom je iz previdnosti toženi stranki takšen predlog že podala. Tožena stranka se je pravilno oprla na stališče sodišča, da podelitev koncesije tožeči stranki smiselno pomeni zavrnitev podelitve koncesije C. d.d. Ni pa mogoče šteti, da je bila z izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008 vloga C. d.d. zavrnjena v meritornem ali formalnem smislu, ker v tej odločbi slednja ni navedena kot stranka, njeni zahtevki niso obravnavani in ji odločba tudi ni bila vročena. Glede združitve postopkov je imela tožena stranka po stališču stranke z interesom skladno s 130. členom ZUP diskrecijsko pravico, da odloči o združitvi, ni pa to njena obveznost. Nezdružitev postopkov na podlagi vlog za koncesijo tožeče stranke in stranke z interesom ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na položaj tožeče stranke v postopku za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, ki ga tožena stranka vodi na podlagi vloge C. d.d., se ne nanašajo na izpodbijano odločbo, ampak na drug postopek. Po stališču stranke z interesom so zmotni očitki tožeče stranke, da je za podelitev koncesije odločilno, da ima stranka, ki zahteva podelitev koncesije, tudi stvarne pravice na potrebnem zemljišču za izvajanje posebne rabe. Tožeča stranka zmotno uporablja 120. člen ZV-1. Prvi odstavek tega člena govori o načinu izvrševanja že podeljene koncesije, ne pa o pogojih, ki bi morali biti izpolnjeni, da se lahko podeli koncesija. Drugi odstavek tega člena ureja tudi način izvrševanja posebne rabe, kolikor koncesionar potrebnih stvarnih pravic ne more pridobiti s pravnim poslom. Zato so neodločilne vse nadaljnje tožbene navedbe glede lastninske pravice na delu cevovoda in lastninske, stavbne ali služnostne pravice na parc. št. 315, k. o. ..., pa tudi sklicevanje na pravdni sodbi. Zmotni so tudi očitki tožeče stranke, da bi morala tožena stranka preverjati, ali vloga izpolnjuje vse zahteve po drugem odstavku 138. člena ZV-1. Te navedbe o sestavinah vloge tožeča stranka prvič podaja v tožbi, kar ni dopustno. Pa tudi sicer tožeča stranka nima prav, ko trdi, da se glede sestavin vloge C. d.d. uporabljajo določbe 138. člena ZV-1. Pravno zmotna je trditev tožeče stranke, da je ta od singularnih pravnih prednikov pridobila položaj posestnika za nazaj, pred časom nakupa navedene nepremičnine in pridobitve lastništva 13. 2. 2004. Za izpolnjevanje pogojev po 199. členu ZV-1 mora stranka izkazati svojo posest in ne zadošča posest osebe, ki ji je kasneje nepremičnino z vrtino prodala. Glede pogodbe z dne 23. 5. 1997 stranka z interesom navaja, da tožeča stranka iz te pogodbe nikoli ni imela in nima nobenih pravic ali obveznosti. Materialnopravno zmotno je stališče tožeče stranke, da je z nakupom parc. št. 315, k. o. ..., vstopila v položaj prodajalca nepremičnine po pogodbi z dne 23. 5. 1997. B. d.d. tudi ni imelo nobenega razloga, da bi 10. 8. 2002 rabilo vodo iz vrtine RgS-2/88 in slednjo imelo v posesti, ter jo na ta dan tudi ni uporabljalo. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju s pravnimi mnenji in stališči sodišča, v nasprotju s katerimi tožena stranka tudi ni ravnala. Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, pri tem pa odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče ugotavlja, da so tožbeni očitki usmerjeni v več kršitev določb upravnega postopka, nepravilno uporabo materialnega prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s kršitvami določb postopka je tožba prvenstveno usmerjena v dve temeljni zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi ju zagrešila tožena stranka v upravnem postopku, katerega rezultat je izdaja izpodbijane odločbe. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka in da v izreku izpodbijane odločbe ni odločila o vlogi tožeče stranke.

13. Glede zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka je uvodoma izpostaviti, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala po upravnem postopku, opravljenem po izdaji sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017, s katero je bila dovoljena obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe C. d.d., v tem upravnem sporu stranke z interesom. Dovoljena je bila obnova postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

14. Pri presoji utemeljenosti tožbenih navedb v navedenem delu, sodišče najprej izpostavlja pravno podlago, ki določa pravice oseb, ki se upravnih postopkov udeležujejo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi in jih ZUP v prvem odstavku 43. člena ZUP poimenuje kot stranske udeležence. Slednji imajo v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. 146. člen ZUP določa pravice stranke, ki se odraža v udeležbi v ugotovitvenem postopku in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, v pravici dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Drugi odstavek tega člena med drugim določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

15. V prejšnjem odstavku navedena pravna podlaga predstavlja temelj za udeležbo stranskih udeležencev v upravnih postopkih. Namen navedenih zakonskih določil je v varovanju pravnih koristi stranskih udeležencev, ki v ničemer ne bi bile varovane v primeru, ko bi se v obnovljenem postopku stranski udeleženec samo pritegnil v postopek, takšna njegova udeležba pa bi bila zgolj formalne narave. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom oziroma stranskega udeleženca. Tako je bil upravni organ po stališču sodišča dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini. V zvezi z morebitno združitvijo obeh postopkov, v čemer tožeča stranka vidi bistveno kršitev določb postopka, sodišče pripominja, da izostanek združitve postopkov tožene stranke predstavlja procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in je to stvar procesnega vodstva upravnega organa, zato s tem ni bila kršena nobena pravica tožeče stranke. Sicer se sodišče strinja s stališčem tožene stranke in stranke z interesom, ki sta ga podali v odgovorih na tožbo, da bi šlo v nasprotnem primeru za izvotleno pravico sodelovanja stranskega udeleženca v upravnem postopku. Da je bila tožena stranka dolžna ugotavljati dejansko stanje tudi z upoštevanjem navedb stranskega udeleženca v obnovljenem postopku, ki jih v prvotnem postopku (zaradi izostanka udeležbe stranskega udeleženca) ni ugotavljala, izhaja tudi iz določila prvega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, da izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku.

16. Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presegla okvir dovoljene obnove postopka. V obnovljenem postopku je bila razpisana ustna obravnava, ki sta se jo udeležili tako tožeča stranka kot stranka z interesom, z opravo katere je bila dana tožeči stranki možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP.

17. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila pravilno (in popolno), pri tem pa tudi pravilno uporabila za sprejem predmetne odločitve relevantne predpise. Pravilno je uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je zaključek tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje teh pogojev, ne glede na v tožbi zatrjevano izpolnjevanje teh pogojev s strani pravnega prednika tožeče stranke, pravilen. Tožena stranka je svojo odločitev izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Sodišče se v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta svojo odločitev pojasnila tožena stranka, s katerimi se v tem delu tudi v celoti strinja.

18. Ne glede na zgoraj navedeno obrazložitev, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko po razveljavitvi prvotne odločbe le-te ni nadomestila z novo odločbo, zagrešila bistveno kršitev določbe upravnega postopka, pri tem pa je to vplivalo in moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

19. Določilo 270. člena ZUP opredeljuje izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Prvi odstavek tega člena določa, da izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, pri tem pa lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

20. V prejšnjem odstavku navedeno besedilo prvega odstavka 270. člena ZUP nalaga upravnemu organu povsem nedvoumno obveznost, da ob razveljavitvi prejšnje odločbe, kar je tožena stranka v konkretnem primeru z izdajo izpodbijane odločbe storila, razveljavljeno odločbo nadomesti z novo odločbo. Tako ni pravilno stališče tožene stranke, da bi odločanje v obnovljenem postopku o vlogi tožeče stranke pomenilo odločanje o stvari, o kateri je že bilo odločeno, pa tudi ne stranke z interesom, da gre za izdajo delne odločbe. Prvotna odločba tožene stranke je bila razveljavljena, zato o vlogi tožeče stranke z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo odločeno, tožena stranka pa ni odločala o posameznih delih oziroma zahtevkih, ki bi bili primerni za odločitev, ampak je odločala o enem tožbenem zahtevku v celoti.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbi iz zgoraj navedenega razloga ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek, pri čemer sodišče izpostavlja, da tožbena navajanja, do katerih se sodišče ni izrecno opredelilo, bodisi niso bistvena za predmetno odločitev bodisi se nanašajo na drug postopek, ki teče pri toženi stranki po vlogi stranke z interesom. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločiti o vlogi tožeče stranke za določitev koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

K točki II izreka:

22. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.