Jedro

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen, če ni izrečno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku A.R. in ji priznalo v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas zaposlitve pri Župnijskem uradu od 9.2.1952 do 28.2.1954 potem, ko je razveljavilo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in odločbo tožene stranke št. P 908.967 z dne 25.4.1994 kot nezakonito. Ugotovilo je, da ima tožničina zaposlitev v Župnijskem uradu v času od 9.2.1992 do 28.2.1994 vse bistvene elemente delovnega razmerja, zato je podana pravna podlaga v 126. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ, št. 31/64 do 60/71) v zvezi z 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) za priznanje tega časa kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženega zavoda spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Ugotovilo je, da tožnica v obravnavanem obdobju ni bila prijavljena v zavarovanje niti niso bili zanjo plačevani prispevki, saj župnik ŽU z njo sploh ni imel namena skleniti delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnica opravljala točno določeno delo in je za svoje delo prejemala plačilo, kar pomeni, da je bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 1. člena Uredbe o ustanovitvi in prenehanju delovnega razmerja (Ur. list FLRJ, št. 84/48) o molče sklenjenem delovnem razmerju. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice v spornem času, je slednja upravičena do priznanja tega obdobja v zavarovalno dobo po določbi 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ne glede na to, da prispevki iz zavarovanja niso bili plačani. Slabi finančni pogoji na strani delodajalca ne morejo in ne smejo vplivati na pokojninski položaj zavarovanca, če je ta dejansko opravljal določeno delo za določeno plačilo v molče sklenjenem delovnem razmerju. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Z revizijskimi navedbami, da je tožnica v spornem obdobju pri Župnijskem uradu opravljala točno določena dela in je za svoje delo redno prejemala plačo, ugovarja tožeča stranka dejanskim ugotovitvam sodišča druge stopnje. Ker po tretjem odstavku 385. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče pri svoji presoji teh navedb ni upoštevalo.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah pooblastila iz 365. člena ZPP in skladno določilu 4. točke 373. člena ZPP spremenilo njegovo odločitev tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pri tem je upoštevalo tiste materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve (202. člen ZPIZ), ki urejajo vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja. V drugi alinei prvega odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je vsebovana norma, ki za priznanje pokojninske dobe, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, napotuje, če gre za čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona (1.4.1992), na uporabo predpisov, ki so veljali do 31.3.1992. Ker tožnica uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določal način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Ur. list FLRJ, št. 51/64 do 60/71), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 126. člena omenjenega zakona. Po prvem odstavku 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas prebit v delovnem razmerju v prejšnjih obdobjih, se po tem zakonskem določilu šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje in da ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala in se še urejajo s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov.

Samo v izjemnih primerih je bilo po določbah Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju všteje v zavarovalno dobo časa, prebitega v delovnem ali z njim izenačenem razmerju, pogojeno s plačilom prispevka za socialno zavarovanje. Take izjeme so bile predpisane: - za vštetje časa, ki ga je prebila oseba v delovnem razmerju na kmetijskih delih na zasebnem kmetijskem posestvu od 16. februarja 1950 do 31. decembra 1954 (2. točka prvega odstavka 135. člena TZPZ), - za vštetje časa, ki ga je prebila oseba po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu po 1. januarju 1958 (tretji odstavek 129. člena TZPZ), - za vštetje časa, ki ga je oseba prebila po končanem šolanju na prostovoljni praksi (kot volonter) po 1. januarju 1958 (tretji odstavek 129. člena TZPZ), - za vštetje časa, ki ga je pred 1. januarjem 1965 prebil jugoslovanski državljan v delovnem razmerju v tujini, preden je dobil napotilo za tako zaposlitev oziroma je dobil odobritev šele po vrnitvi v Jugoslavijo (1. točka 137. člena TZPZ), - za vštetje časa, ki ga je pred 1. januarjem 1965 prebil izseljenec povratnik v delovnem razmerju v tujini, pa se mu ta čas ne všteje v posebno dobo (2. točka 137. člena TZPZ).

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen, če ni izrečno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnica za priznanje obstoja rednega delovnega razmerja, je zato izhajati iz vsebine tega razmerja, kot jo je opredeljeval takrat veljavni pravilnik o vsebini in načinu sklepanja delovnih pogodb (Ur. list FLRJ, št. 29/49) v svojem 1. in 3. členu. Po omenjenih določbah so značilnosti rednega delovnega razmerja - ne glede na obličnost sklenitve -, da delavec opravlja določeno delo pri delodajalcu v predpisanem delovnem času; za določeno plačo ob dogovorjenih delovnih in življenjskih pogojih. Pri tem ni mogoče prezreti tudi trajanja tega razmerja. Po podatkih spisa je tožnico kot 11-letnega otroka vzel v župnišče pokojni župnik, da bi s tem pomagal njej in njenim staršem. Tožnica je v obravnavanem obdobju, ki obsega čas od dopolnitve 15. let starosti do prijave v zavarovanje - 1.3.1954, opravljala predvsem gospodinjska dela. Način in obseg dela, ki ga je tožnica v tem svojstvu opravljala, pa ni imel značilnosti delovnega razmerja, saj je šlo za posebno, na skupnosti temelječe razmerje. S tem, da je župnik tožnici omogočil šolanje in ji v župnišču nudil hrano in stanovanje, je bila izražena njegova volja, da poskrbi za vzgojo in oskrbo tožnice, torej za njen osebnostni razvoj, ne pa da z njo sklene delovno razmerje. Čeprav je tožnica, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, redno opravljala gospodinjska dela in zato prejemala manjše denarne zneske, temu razmerju ni mogoče, tudi po presoji revizijskega sodišča, dati pravnega pomena delovnega razmerja.

Takšnemu razmerju - zaradi okoliščin njegovega nastanka in obstoja - manjka določena podrejenost, delovna disciplina in dogovorjen delovni čas. To razmerje, ki je nastalo iz individualne in trajne skrbi Pirša za mladoletno tožnico, je bilo prej podobno življenjski skupnosti skrbnika z mladoletno varovanko. Tožničino delo pa je izhajalo - in ga je zato tudi tako presojati - iz dolžnosti pomagati pri delih, primernih njeni starosti in zdravstvenem stanju, vendar le v taki meri, da ni bilo prizadeto njeno izobraževanje in pripravljanje na določen poklic.

Ker zaposlitev tožnice nima vseh prvin delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija tožnice ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in TZPZ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).