Jedro

Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 31.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2016 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 167,70 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da mu je uspelo dokazati, da plazenja na njegovem zemljišču pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko ni bilo. Tožnik torej zanj ni mogel vedeti, kot mu zmotno očita sodba. Brez izvedenca ustrezne stroke sodišče ne more zanesljivo ugotoviti, da datum nastanka fotografije z dne 15. 8. 2014 ni prirejen. Sicer pa tožnik tega negativnega dejstva ni bil dolžan dokazovati. Več okoliščin govori v prid njegovi trditvi, da je fotografija nastala kasneje. Avgusta na tleh še ni moglo biti toliko jabolk, kot izhaja iz fotografije. Na njej so tudi drva, ki jih je tožnik počistil šele potem, ko je 3. 8. 2015 plačal zadnji obrok odškodnine po poravnavi s sosedoma P. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedi njegovih prič, ki so smiselno v celoti potrdili tožnikovo izpoved o tem, da plazenja na spornem območju nikoli pred škodnim dogodkom ni bilo. Nasprotno pa je sodišče verjelo zakoncema P., ki sta v sporu s tožnikom in sta edina izpovedovala o treh plazovih, čeprav o teh ni nobenega materialnega dokaza. Sodišče se ni opredelilo do izvedenskega mnenja, da razpoke na tožnikovem objektu niso starejše od šestih mesecev. Sploh pa si je toženkina pooblaščenka v celoti lahko ogledala dejansko stanje tožnikove nepremičnine, s čimer je tožnik izpolnil svojo dolžnost prijavljanja po 931. členu OZ. Sodišče je z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo predlagano zaslišanje izvedenca. Brez obrazložitve je opustilo zaslišanje priče D. F. in zavrnilo predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi potrdil, da je čas nastanka fotografije, ki je naveden v lastnostih fotografije, mogoče spreminjati. Hkrati je ravno sporno fotografijo uporabilo kot ključen dokaz za svojo odločitev. S površinsko dokazno oceno in kršitvijo načela kontradiktornosti postopka je sodišče tožnika prikrajšalo tudi za njegova ustavna procesna jamstva.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je svojo nepremičnino po pogodbi, ki jo je 13. 5. 2015 sklenil s toženko, med drugim zavaroval za škodo, ki bi jo utegnil povzročiti zemeljski plaz. Po 38. točki 2. člena toženkinih zavarovalnih pogojev s to nevarnostjo med drugim ni zajeta škoda, če je zemljišče, kjer je zgradba, ob sklenitvi zavarovanja v geološkem smislu že začelo drseti.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano plačilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da do plazenja na tožnikovem zemljišču ni prišlo šele konec leta 2015 ali v začetku leta 2016, kot trdi tožnik, ampak že v letih 2013 in 2014. Pravilno je zaključilo, da bi tožnik kot lastnik zemljišča za to dejstvo mogel in moral vedeti.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik za vidne razpoke na svojem zemljišču brez dvoma izvedel najpozneje takrat, ko ga je nanje opozoril sosed, priča S. L. Ta je izpovedal, da je tožnika, ki je bil takrat na dopustu na morju, o tem obvestil po telefonu. Tožnikovo pojasnilo,1 da se tega pogovora ne spomni, je povsem neprepričljivo, upoštevaje pomembnost takšnega obvestila. Kot je splošno znano, je prav po vidnih razpokah na zemljišču mogoče zanesljivo sklepati o njegovem drsenju. Nenavsezadnje se tožnik celo v pritožbi sklicuje na izpoved navedene priče, da "...je sicer enkrat res opazil premik zemlje". Ker se izpoved priče S. L. o predhodnih razpokah na tožnikovem zemljišču ujema z izpovedjo prič V. P. in M. P., ni razloga za dvom o resničnosti navedenega dejstva, saj prva priča za razliko od drugih dveh ni v sporu s tožnikom. V zvezi s tem je odveč pritožbeni pomislek, da o obstoju razpok ni nobenega materialnega dokaza. V pravdnem postopku so namreč vsa dokazna sredstva enakovredna.

8. Sodišče prve stopnje resda ni natančno ugotovilo, kdaj v letih 2013 ali 2014 je prišlo do omenjenih razpok na tožnikovem zemljišču, vendar ta pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je namreč, da je priča S. L. ob zaslišanju potrdil, da je tožnika klical na morje avgusta 2014.2 Tožnik je torej že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, na katerega meri pritožba, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

9. Tožnik je sicer pretežni del svoje pritožbe namenil očitkom o domnevno pomanjkljivi in enostranski dokazni oceni, na katero se opira izpodbijana sodba. Ti očitki niso upravičeni. Sodišče prve stopnje je resda skopo, vendar celovito ocenilo dokazno gradivo. Pri tem ni spregledalo nobenega izvedenega dokaza. Pretehtalo je tudi tiste, ki jih tožnik posebej izpostavlja v pritožbi. Ni res, da je poglavitno težo pripisalo sporni fotografiji plazu, ki jo je posnela priča M. P. Poleg tega je sodišče izpoved zakoncev P. presojalo tudi v luči drugih izvedenih dokazov. Pri tem ni prezrlo, da sta priči v sporu s tožnikom. Do starosti razpok na tožnikovem objektu se ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj je logično, da se je plazenje zemljišča začelo že pred pojavom teh razpok na objektu. Sodišče je sprejemljivo pojasnilo, zakaj ni v celoti sledilo izpovedi priče M. D. O verodostojnosti preostalih tožnikovih prič niti ni podvomilo. Res pa so se njihove izpovedi, z izjemo priče S. L., izkazale za neuporabne, ker so priče izpovedovale o stanju v letih 2015 in 2016, medtem ko jim stanje v letih 2013 in 2014 ni bilo znano.

10. Pritožbeni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja torej niso utemeljeni, prav tako ne glede pravilne uporabe materialnega prava. Brez podlage pa so tudi pritožbeni očitki o procesnih kršitvah.

11. Kot že navedeno, je izpodbijana dokazna ocena celovita, razumna in zato sprejemljiva. Sodišče ni zanemarilo metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot poskuša prikazati pritožba, zato ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka. Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D. F. je upravičeno opustilo, saj dejstvo, o katerem naj bi ta priča izpovedovala (kdaj je bila občina obveščena o plazenju na tožnikovem zemljišču), na obravnavi ni bilo več sporno. Tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke ni bil potreben, ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju. Pri tem ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, kot si zmotno razlaga pritožba. Dokaza z izvedencem računalniške stroke pa tožnik v resnici ni predlagal, ampak si je to pravico zgolj pridržal.3 Sodišče zato ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Za povrh ta dokaz niti ni bil potreben. Po presoji pritožbenega sodišča namreč vprašanje, ali datum na sporni fotografiji plazu, ki jo je posnela priča M. P. (priloga B4), ustreza dejanskemu času nastanka tega posnetka, ali pa je bil ta datum, kot trdi tožnik, naknadno spremenjen, za to pravdo ni odločilno. Bistveno je, kot ugotavlja izpodbijana sodba, da so se prve razpoke na tožnikovem zemljišču, o katerih je izpovedoval priča S. L., pojavile, še preden je bilo stanje takšno, kot ga kaže sporna fotografija, in da je bil tožnik o razpokah na zemljišču obveščen že avgusta 2014, preden je pristopil k zavarovanju svoje nepremičnine. Potemtakem načelo kontradiktornosti v dokaznem postopku ni bilo kršeno, zato ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za zatrjevano kršitev tožnikovih ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva.

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V prvi pripravljalni vlogi - list. št. 20. 2 Iz pričine izpovedi izhaja, da je razpoke opazil šele potem, ko je približno štiri leta pred zaslišanjem (torej leta 2014) preko tožnikovega zemljišča vlekel les iz P. gozda, in še, da tedaj (ob vleki) na tožnikovi parceli ni bilo posekanega drevja (kot ga prikazuje fotografija B4), zaradi katerega je prišlo do spora med tožnikom in P. Potemtakem ne ustreza resnici tožnikova pripomba k izpovedi priče, da mu je dovolil vleko "septembra, oktobra, novembra 2014" - do spornega poseka je namreč prišlo spomladi leta 2014, tožnik pa sam trdi, da je posekani les odstranil po avgustu 2015; iz istega razloga je izključena možnost, da bi priča tožnika klical šele poleti 2015. 3 Tožnik razlogov za svoje odlašanje s tem dokaznim predlogom ne bi mogel prevaliti na toženko, češ da ni predložila spominskih kartic iz računalnika priče M. P. Če je tožnik menil, da jih bo izvedenec potreboval za izdelavo izvedenskega mnenja, bi moral predlagati sodišču, naj v skladu s pravilom o edicijski dolžnosti (228. člen ZPP) pozove pričo k njihovi predložitvi.