Jedro

Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca in pritožba obdolženčeve zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega Z.B. 11. 12. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 8 mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje kazen 1 mesec ter 15 dni zapora, na kar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 9 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačila sodne takse je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Vse navedeno je bilo izrečeno v sodbi II K 18.746/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v navedenem delu spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen zapora, pri čemer mu naj za prvo kaznivo dejanje določi kazen 8 mesecev zapora ter za drugo kaznivo dejanje kazen 1 mesec in 15 dni zapora, na kar mu naj izreče enotno kazen 9 mesecev zapora. Pritožila se je tudi obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe za obe kaznivi dejanji oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je še, da pritožbeno sodišče pritožbo višjega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Višji državni tožilec se z odločbo o kazenski sankciji ne strinja zato, ker bi moralo biti upoštevano, da je obdolženi kaznivo dejanje, očitno pod točko 1 in 2 izreka sodbe storil v času ter po razpadu družinske skupnosti z oškodovanko in da so se v obeh primerih njegova nasilna ravnanja do oškodovanke stopnjevala. Vse to je pri oškodovanki pustilo vidne posledice, kar v povezavi z obdolženčevim obnašanjem po dejanju vodi v oceno, da je njeno življenje sedaj povsem ohromljeno. Glede na to je ugotovitev sodišča prve stopnje o oškodovankinem olajševanju storitve kaznivih dejanj nesprejemljiva, prognoza obdolženčevega prihodnjega obnašanja pa zmotna, saj se to niti v času trajanja kazenskega postopka ni spremenilo oziroma v razmerju do oškodovanke izboljšalo.

5. Pritožbeno sodišče ne more zanikati pritožnikove ocene obdolženčevih ravnanj nasproti oškodovanki, vendar so to po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še vedno ravnanja znotraj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, medtem ko posebnih ali dodatnih obteževalnih okoliščin niti v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti. Sodišče prve stopnje ima prav tudi v ugotovitvi, da morajo biti obdolženčeva ravnanja po dejanju podrobneje (z večih strani) raziskana in ni se motilo tedaj, ko je ugotovilo, da je oškodovanka k „uspehu“ dejanj objektivno prispevala, ko je obdolženca, kljub negativnim izkušnjam, spuščala v stanovanje. Glede na to obdolženčeva neobsojenost kot okoliščina za izrek pogojne obsodbe, s strani sodišča prve stopnje ni bila pretirano ocenjena, medtem ko je v zvezi z oceno obdolženčevega prihodnjega obnašanja najprej v splošnem opozoriti, da ta dejansko nikoli ne more biti gotova. Od tod potem zakonska možnost preklica pogojne obsodbe kot naknadni korektiv zmotne napovedi in hkrati kot viseča grožnja, pod katero bo moral obdolženi v obravnavanem primeru, upoštevaje odmerjeno preizkusno dobo, razmeroma dolgo časa živeti.

6. Obdolženčeva zagovornica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke. Dejanske podlage za postavitev so bile namreč podane, saj je bilo očitno, da ima obdolženi težave z alkoholom, s katerim so povezani ljubosumnostni izpadi in izbruhi jeze. Z vidika pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bi tako bilo treba obdolženčevo sposobnost obvadovanja in razumevanja dodatno preizkusiti.

7. Res je, neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga predloga v določenih primerih vodi v zgornjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar se to v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je kljub izkazanim indicem, kot sta težave z alkoholom in obvladovanje jeze, pravilno izhajalo iz časovne razporeditve izvršitvenih ravnanj, kar je nato ustrezno povezalo z dejstvom, da se je obdolženi v zagovoru opredeljeval do očitkov, da je drugo kaznivo dejanje opisal, da je opisoval posamezne okoliščine v razmerju z oškodovanko ipd. Ob takšnem stanju stvari, dejanske podlage za postavitev izvedenca psihiatrične stroke niso zadostne in kot takšne dvomov v obdolženčevo prištevnost tudi po presoji pritožbenega sodišča niso mogle povzročiti.

8. Pritožnica z vsebinsko podobno obrazložitvijo nasprotuje še ugotovljenemu dejanskemu stanju. Po njenem so z alkoholom sproženi ljubosumnostni izpadi in izbruhi jeze resna motnja v posameznikovem čustvovanju, zaradi katere je bila njegova zavest med nasilnim obnašanjem zožena. Glede na to, da so se takšni vzorci pri obdolžencu ponavljali, pritožnica vidi možnost za ugotovitev, da so bila dejanja storjena v stanju neprištevnosti ali vsaj bistveno zmanjšane prištevnosti, kar pa po zavrnitvi zgornjega dokaznega predloga ni bilo preizkušeno.

9. Pritožnica nima prav. Da bi se z alkoholom sproženi ljubosmnostni izpadi in izbruhi jeze pri obdolžencu nadaljevali in zaključili v zoženi zavesti, ne izhaja niti iz obdolženčevega zagovora, medtem ko je treba v zvezi z vzorci obnašanja najprej opozoriti na oškodovankino izpovedbo v delu, ko je povedala, da ji je uspelo obdolženega po dogodku v februarju 2015 umiriti ter da ji je takrat obljubljal, da bo s takšnim ravnanjem prenehal. Podobno izhaja iz izpovedbe priče A.A., ko je povedal, da se je obdolženi, potem ko je ugotovil, da priča ni prijateljevala z oškodovanko, pričini ženi opravičil, se pravi, da je v posameznem intervalu vedel, da je tisto, kar je počel pred tem, narobe. Tega pa brez, da bi mu bila znana vsebina storjenega, ne bi mogel vedeti in je tako zatrjevana obdolženčeva storitev kaznivih dejanj v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšana prištevnosti zaradi zožene zavesti še po pritožbenem preizkusu izključena.

10. Z obrazložitvijo, po kateri bi moralo biti kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe zajeto, v katerem izmed dejanj pod točko 1 ali 2 izreka, pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ni podana. Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Pomeni, da to kaznivo dejanje zaradi specialnosti v navedenem predmetu niti posredno ne more biti del prvega kaznivega dejanja oziroma, da bi kaznivo dejanje nasilja v družini kakorkoli zajemalo še kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari kot posebno izvršitveno obliko.

11. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, jo je pa pritožbeno sodišče že preizkusilo po pritožbi višjega državnega tožilca. Pritožbo je v splošnem zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da kazenska sankcija po vrsti in kako je bila odmerjena, ustreza teži storjenega kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi in da je tako posledično niti v njegovo korist ni mogoče spreminjati.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi višjega državnega tožilca in zagovornice obdolženega Z.B. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Po podatkih, ki so bili posredovani sodišču prve stopnje je obdolženi nezaposlen s premičnino, ki glede na obseg in zaradi starosti ni veliko vredna.