Jedro

Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti). Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da iz pravice do svobodne gospodarske pobude ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin, in da odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je v roku osmih dni dolžna plačati tožnici 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v roku osmih dni plačati 1.603,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2024 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2.Toženka se je zoper sodbo pritožila in priglasila pritožbene stroške. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila svoje stroške odgovora na pritožbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je višje sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano, na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

5.Tožnica, ki izvaja obvezno občinsko gospodarsko javno službo, in sicer 24-urno dežurno službo v skladu z Zakonom o pogrebni in pokopališki dejavnosti – ZPPDej, je v okviru te službe med marcem in majem 2024 opravila pogrebne storitve prvega prevoza šestih pokojnikov od kraja smrti do svoje hladilnice, kjer je pokojnike prevzela toženka, ki je organizirala pogreb. Toženka je račune delno plačala, ni pa plačala 24-urne dežurne službe, ki je za vsakega pokojnika znašala 265,98 EUR. Sporno je, ali opravljene storitve prevoza pokojnikov od kraja smrti do hladilnih prostorov tožnice spadajo med storitve 24-urne dežurne službe in ali je toženka to storitev naročila.

6.Sodišče prve stopnje je razlagalo prvi odstavek 8. člena ZPPDej, ki določa, da 24- urna dežurna služba obsega vsak prevoz od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe ali zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku in nato do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, vključno z uporabo le-teh, če ta zakon ne določa drugače. Pritrdilo je tožnici, ki določbo razlaga tako, da 24- urna dežurna služba obsega prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, tudi kadar ni odrejena obdukcija pokojnika oziroma odvzem organov ali drugi postopki.

7.Toženka še v pritožbi vztraja, da gre za 24-urno dežurno službo le v primeru odreditve obdukcije, odvzema organov ali drugih postopkov, prvi prevoz pa v tem primeru predstavlja prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca ali do zdravstvenega zavoda, kjer bodo ti postopki izvedeni in trdi, da je v nasprotnem primeru obvezna hramba pokojnika v hladilnih prostorih opravljena brez dejanske potrebe.

8.Vendar je sodišče prve stopnje že z jezikovno razlago pravilno ugotovilo, da beseda „vsak“ potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke, in temu se pridružuje tudi višje sodišče. Posledično so nerelevantne pritožbene trditve, da pri nobenem od pokojnih ni bila odrejena obdukcija.

9.Ker gre pri 24-urni dežurni službi za izvajanje gospodarske javne službe, s katero se zagotavljajo javne dobrine (v tem primeru storitve), katerih trajno in nemoteno izvajanje je v javnem interesu, jo zato zagotavlja Republika Slovenija oziroma občina ali druga lokalna skupnost. Javne dobrine morajo biti pod enakimi pogoji zagotovljene vsakomur, zato so nerelevantne pritožbene trditve, da noben od naročnikov in plačnikov pogreba ni zahteval, da se pokojnika prepelje od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, torej tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se z ureditvijo, da 24-urna dežurna služba obsega vsak prevoz pokojnikov od kraja smrti do hladilnice izvajalke javne službe, zagotavlja načelo pietete tudi v primerih, ko pokojnik svojcev, ki bi naročili organizacijo pogreba pri zasebnemu subjektu, nima. Povedano drugače, 24-urna dežurna služba je dejavnost posebnega družbenega pomena, ki v nobenem primeru ni prepuščena tržnemu delovanju, tudi v primeru, da pri pokojnikih ni bila odrejena obdukcija, na kar se neutemeljeno sklicuje pritožnica.

10.Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na ozko in restriktivno razlago dežurne službe. Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti). Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da iz pravice do svobodne gospodarske pobude ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin, in da odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu. Očitek o nasprotju s 74. členom Ustave RS je zato neutemeljen.

11.Ker se mora zaradi zagotavljanja človekovih ustavnih pravic, predvsem dostojanstva in pietete do umrlih, dežurna služba opravljati nemoteno, je napačno tudi pritožbeno stališče, da v primeru, da ne obstoji nobena zahteva po izvedbi medicinskih operacij na pokojniku in so svojci že poskrbeli za organizacijo pogreba in ustrezen prevoz pokojnika ter nadaljnje aktivnosti, javnega interesa ni in ni potrebe po aktivaciji obvezne občinske gospodarske javne službe. Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov. Upoštevati je potrebno tudi namen sprejetja tega zakona, ki ni v popolni liberalizaciji pogrebnih storitev, temveč v ohranitvi javnega nadzora nad ključnimi vidiki, kot je prvi prevoz. „Monopolno prakso,“ kot jo neutemeljeno imenuje pritožnica, določa zakon in zasebni izvajalec nima zakonske podlage za izvajanje te storitve, volja svojcev pa ne more nadomestiti zakonsko določenega ravnanja in obveznosti, ki jih ima tožnica v tej zvezi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da storitve, ki jih je tožnica opravila, spadajo v okvir 24-urne dežurne službe.

12.Pritožnica se nadalje ne strinja, da bi stroške 24-urne dežurne službe morala plačati ona, saj da ne sodi pod samo storitev pogreba. Sklicuje se na 16. člen ZPPDej, po katerem mora stroške pogreba poravnati naročnik. Vendar mora naročnik in ne toženka poravnati tudi stroške 24-urne dežurne službe, kar priznava tudi pritožnica, ko trdi, da lahko storitve te službe zaračuna svojcem. Ker pa pritožbeno ni izpodbojno, da je toženka podpisala naloge za oddajo pokojnikov (priloge A1, A2, A3, A4, As in A6), na katerih je navedeno tudi, da je prevzemnik pokojnika plačnik storitve, o vsiljeni praksi tožnice, na katero se pritožnica sklicuje, ni mogoče govoriti.

13.Pritožba se ne more uspešno sklicevati niti na to, da pravdni stranki nimata dogovora, da bo toženka poravnala storitev, ki bi jo morali plačati svojci. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila taka poslovna praksa, ki je obstajala med strankama (12. člen Obligacijskega zakonika – OZ), saj pritožbeno ni izpodbojno, da je toženka tovrstne storitve redno plačevala od sprejetja odloka v letu 2018 do 2023 in je tožnica v zvezi s tem predložila tudi račune, izdane za pretekle storitve (priloge A14 - A19). Toženka je plačala tudi storitve 24-urne dežurne službe pokojnikov, pri katerih ni bila odrejena obdukcija, odvzem organov ali drugi postopki (prim. 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

14.Višje sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da ne drži, da se nihče drug razen zakonite zastopnice pri toženki ni mogel zavezati za prevzem obveznosti, katere izpolnitev zahteva tožnica v tem postopku, pri čemer toženka ni trdila, da teh pristojnosti podpisana oseba ni imela in zakaj jih ni imela. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka sporne storitve tožnici naročila, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tak dogovor lahko sklenila le direktorja pravdnih strank.

15.Pritožnica neutemeljeno trdi še, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče šteje, da je toženka dolžna plačati stroške 24-urne dežurne službe. A iz obrazložitve izhaja, da tudi če toženke ne bi bilo mogoče šteti za naročnico teh storitev (v tem primeru je stroške dolžna plačati na podlagi dosedanje prakse med strankama, prim. 12. člen OZ), je s podpisom nalogov za prevzem pokojnikov pristopila k dolgu naročnikov pogreba (432. člen OZ). Očitane bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v nobenem primeru ni podana. Na ostale pritožbene navedbe pa višje sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 150,00 EUR. Višje sodišče toženki ni priznalo stroškov pregleda izpodbijane sodbe in pritožbe toženke ter posveta s stranko, ker ne gre za samostojno opravilo, saj je to priznano in zajeto v stroških sestave odgovora na pritožbo. Skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV tako stroški znašajo 186,66 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov tečejo od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

18.O pritožbi zoper sodbo je odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. 1. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS).

2Prim. 5. člen istega zakona.

3Prim. G. Virant v Javna uprava, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana, september 2009, str. 127 in naslednja, ter M. Pečarič, B. Bugarič v Javne službe, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2011, str. 33 in naslednja.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 12, 432 Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (2016) - ZPPDej - člen 5, 5/1, 8, 8/1, 16, 16/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.