Jedro

Kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, se v primerih, ko je zastaralni rok pričel teči po prej veljavnih predpisih, pa se po njih ni iztekel, uporabljajo določbe tistega zakona, ki je veljal, ko se je zastaralni rok iztekel, razen če posamezen zakon izrecno ne določa drugače.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, U 125/2002-7 z dne 7. 12. 2004, se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 4. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje z dne 21. 8. 2001, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v višini 940.658,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 3.511.021,00 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT, in sicer z rubežem ene tretjine tožniku pripadajočih osebnih prejemkov, ki jih dobiva pri družbi A. d.o.o. Obveznosti so razvidne iz seznama zaostalih obveznosti z dne 21. 8. 2001 (pravilno 20. 8. 2001).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Kot neutemeljen zavrača ugovor zastaranja in se pri tem sklicuje na določbe 96. in 97. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001). Tožbeni ugovor, da gre pri prispevkih za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje za takšno vrsto zavarovanja, ki se obravnava po takrat veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR, je zavrnilo z utemeljitvijo, da gre za plačilo in izterjavo neplačanih prispevkov iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, za katere je bila v času nastanka tožnikovih obveznosti določena pristojnost davčnega organa. Pri tem se je sklicevalo na 8. in 245. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98); 12., 15. in 58. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ (Ur. l. RS, št. 12/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99, 99/2001, 60/2002, 126/2003, 76/2005, 38/2006, 91/2007 in 76/2008); 2. in 3. člen Zakona o davčni službi (Ur. l. RS, št. 14/92 in 17/92); in prvi odstavek 223. člena ZDavP.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se vlogi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Zatrjuje, da prispevkov ni mogoče izenačevati z davki, saj gre za zavarovanje, ki pa je obligatorno. Glede na navedeno je treba uporabiti triletni zastaralni rok, kot to določa 380. člen ZOR, ki je veljal v času nastanka obveznosti. Glede relativnega zastaranja navaja, da je bil sklep Okrajnega sodišča na Ptuju izdan 2. 2. 2006 in s tem je bil sodni postopek končan, del terjatev je bilo že tedaj zastaranih in tako izvršilni predlog ni mogel pretrgati zastaranja. Za terjatve, ki tedaj še niso bile zastarane, je pretrganje zastaranja vsekakor nastopilo in pričelo ponovno teči po končanju postopka za zavarovanje terjatve, torej 2. 2. 1996, in je v primeru triletnega zastaralnega roka poteklo 2. 2. 1999, v primeru petletnega zastaralnega roka pa 2. 2. 2001. Ker je bil sklep o prisilni izterjavi dolga izdan šele 21. 8. 2001, je potekel tudi petletni zastaralni rok.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti revizije v tej zadevi.

8. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo obveznosti, ki izhajajo iz seznama zaostalih obveznosti, in sicer gre za izterjavo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo ter akontacijo davka od dohodka iz dejavnosti, izvršljivih od 25. 2. 1991 dalje do 21. 11. 1995, s pripadajočimi obrestmi in stroški prisilne izterjave. Vrhovno sodišče je v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo, ali so bile pravilno uporabljene določbe o zastaranju pravice do izterjave teh obveznosti in pri tem ugotovilo, da te določbe niso bile pravilno uporabljene.

9. Zaradi razjasnitve pravne narave prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje ter porodniško varstvo (prispevki za socialno varnost), ki se v obravnavanem primeru izterjujejo, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da so prispevki za socialno varnost z zakonom določeni kot obvezne dajatve (8. člen ZPIZ, 12. člen ZZVZZ), ki jih, če jih zavezanec ne plača, v skladu z Zakonom o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje - ZPPIZZVZ (Uradni list RS, 48/90, 14/92, 9/92, 10/93, 42/93, 57/93 in 64/94) in Zakonom o prispevkih za socialno varnost – ZPSV (Ur. l. RS, št. 5/96, 18/96 - ZDavP, 34/96, 87/97 – ZDavP -1, 3/98, 7/98, 106/99 – ZPIZ-1, 81/00 in 97/01 – ZSDP) odmeri in izterja davčni organ kot druge obvezne dajatve po pravilih ZDavP, ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje. Glede na določbo 1. člena ZDavP so s pojmom “davki“, enako kot davki in carine, mišljeni tudi obvezni prispevki za socialno varnost. Zato se glede zastaranja izterjave teh prispevkov ne uporabljajo določbe ZOR, temveč določbe ZDavP in pred njim veljavnih zakonov, kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa pod točko 10., 11. in 12. 10. Pri odločanju o vprašanjih zastaranja pravice do izterjave prispevkov za socialno varnost, se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, ki zastaranje urejajo, in ko je zastaralni rok pričel teči po prej veljavnih predpisih, pa se po njih ni iztekel, uporabljajo določbe tistega zakona, ki je veljal, ko se je zastaralni rok iztekel, razen če posamezen zakon izrecno ne določa drugače (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 175/2005 z dne 7. 2. 2008 in I Up 1284/2002 z dne 5. 4. 2005).

11. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pred 1. 1. 1997 (ko je se je začel uporabljati ZDavP) zastaranje pravice do izterjave prispevkov za socialno varnost, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPPIZZVZ in ZPSV, urejal Zakon o dohodnini – ZDoh/90 (Ur. l. RS, št. 48/90, 34/91) in nato Zakon o dohodnini – ZDoh/93 (Ur. l. RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96). Tako se glede vprašanja zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih (ZDoh/90, ZDoh/93), in so se po njih tudi iztekli, uporabljajo določbe teh predpisov.

12. Določbe ZDavP, ki so veljale v času odločanja upravnega organa prve stopnje, se glede zastaranja pravice do izterjave prispevkov za socialno varnost uporabljajo tudi v primeru, ko so zastaralni roki začeli teči po prej veljavnih predpisih (ZDoh/90, ZDoh/93), pa se po njih niso iztekli. Niti ZDavP niti kakšen drug zakon namreč ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh/90 in ZDoh/93 po 1. 1. 1997. ZDavP je v drugem odstavku 96. člena ZDavP določal, da pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v prejšnjem členu (četrti odstavek 97. člena ZDavP).

13. Vrhovno sodišče je ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja v zvezi s 1. točko seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 8. 2001. Iz 1. točke tega seznama izhaja, da se izterjujejo obveznosti obračuna prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter porodniško varstvo, za mesec oktober 1995, ki je postal izvršljiv 21. 11. 1995, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V času izteka zastaralnega roka je veljal ZDavP, zato se v tem delu glede zastaralnih rokov uporabljajo določbe 96. in 97. člena ZDavP. Sodišče prve stopnje je v tem primeru nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja, s tem, ko se je postavilo na stališče, da je bil tek zastaranja (pri čemer tudi nepravilno navaja zastaranje pravice do odmere) pretrgan z uradnim dejanjem davčnega organa, to je z rubežem na dolžnikove premičnine, kot to izhaja iz rubežnega zapisnika z dne 30. 6. 1995 in še z zemljiškoknjižnim izvršilnim predlogom, vloženim na Okrajno sodišče na Ptuju, zaradi zavarovanja davčne terjatve na nepremičnini.

14. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da do ustavitve teka zastaranja izterjave ne more priti še predno je tek zastaranja izterjave sploh lahko začel teči. Prav tako ne more predstavljati ustavitve teka zastaranja izterjave posameznih obveznosti uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izterjava drugih obveznosti. V tem primeru namreč iz seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 8. 2001 izhaja, da se pod točko 1. izterjujejo obveznosti, ki so nastale za mesec oktober 1995 in katerih izvršljivost je nastopila 21. 11. 1995. Ker je rubežni zapisnik z dne 30. 6. 1995 uradno dejanje davčnega organa, ki je bilo opravljeno, še predno je obveznost iz 1. točke seznama zaostalih obveznosti sploh nastala, takšno dejanje ni moglo ustaviti teka zastaranja. Prav tako teka zastaranja izterjave v tem primeru ni mogel ustaviti zemljiškoknjižni izvršilni predlog, saj je bilo to uradno dejanje davčnega organa namenjeno izterjavi drugih obveznosti in ne izterjavi obveznosti iz 1. točke seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 8. 2001 (iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je ta zemljiškoknjižni izvršilni predlog podan v zvezi s pravnomočno odločbo Uprave za javne prihodke občine Celje z dne 28. 3. 1995 in da prisilna izterjava s prodajo premičnega premoženja po sklepu o prisilni izterjavi dolga z dne 30. 6. 1995 ni bila uspešna). Iz dejanskega stanja, na katerega je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, pa ne izhaja, da bi bil tek zastaranja pravice do izterjave obveznosti iz 1. točke seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 8. 2001, v času od 1. 1. 1996 (ko je pričel teči) do izteka petletnega roka s potekom 31. 12. 2000, ustavljen s kakšnim drugim uradnim dejanjem davčnega organa. Zato po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 96. člena in drugega odstavka 97. člena ZDavP, kar je razlog za ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Vrhovno sodišče je ob tej presoji pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in se zato tudi ni spuščalo v presojo, ali je zastarala izterjava obveznosti iz 2. točke seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 8. 2001. Seznam zaostalih obveznosti, ki je sestavni del sklepa upravnega organa prve stopnje z dne 21. 8. 2001, ima namreč take pomanjkljivosti, zaradi katerih revizijsko sodišče ne more samo spreminjati izpodbijane sodbe. Iz sklepa upravnega organa prve stopnje z dne 21. 8. 2001 namreč izhaja, da se opravi prisilna izterjava za obveznosti glavnice na dan 21. 8. 2001 v višini 940.658,00 SIT, s pripadajočimi obrestmi na dan 20. 8. 2001 v višini 3.511.021,00 SIT in da so te obveznosti razvidne iz seznama zaostalih obveznosti z dne 21. 8. 2001, ki je priloga tega sklepa. Seznam zaostalih obveznosti, ki se nahaja v upravnih spisih, ima datum 20. 8. 2001. Iz njegove vsebine je razvidno, da pod točko 1. znaša glavnica 199,00 SIT in zamudne obresti 1.462,50 SIT; pod točko 2. znaša glavnica 362.467,50 SIT in zamudne obresti 4.083.192,00 SIT ter stroški prisilne izterjave 4.358,00 SIT; torej skupaj glavnica 362.666,50 SIT in skupaj zamudne obresti 4.084.654,50 SIT ter stroški prisilne izterjave 4.358,00 SIT. Iz navedenega izhaja, da znesek glavnice, ki izhaja iz sklepa z dne 21. 8. 2001, ni enak znesku glavnice iz seznama zaostalih obveznosti, ki ima drugačen datum, kot je navedeno v sklepu, prav tako ni enak znesek zamudnih obresti. Zato bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo najprej razjasniti navedene pomanjkljivosti ter popolno ugotoviti dejansko stanje, nato pa pravilno uporabiti določbe materialnega prava, kakor izhaja iz obrazložitve tega sklepa pod točko 10., 11. in 12. 16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.