15. 6. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Dušana Zakeršnika, Podgorje pri Slovenj Gradcu, ki ga zastopa Odvetniška družba Martelanc, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 15. junija 2023

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 43273/2015 z dne 21. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 43273/2015 z dne 30. 3. 2017 in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I K 43273/2015 z dne 5. 7. 2016 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil spoznan za krivega težje oblike kaznivega dejanja šikaniranje na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora šestih mesecev in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi njegovih zagovornikov, Vrhovno sodišče je zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti.

2.Zoper navedene sodbe pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3.Med drugim navaja, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, ker je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje zdravnika psihiatra, pri katerem naj bi se oškodovanka zdravila zaradi posledic očitanega mobinga (v nadaljevanju lečeči zdravnik). Ta pravica naj bi obdolžencu zagotavljala možnost neposrednega zaslišanja avtorja listine, ki vsebuje zanj obremenilno izjavo. V konkretni zadevi naj bi bili taki listini izvida lečečega zdravnika. Sodna izvedenka naj bi ju upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja o zdravstvenem stanju oškodovanke, s pomočjo katerega naj bi sodišče ugotovilo obstoj posledic, zaradi katerih je bilo ravnanje pritožnika opredeljeno po kvalificirani obliki kaznivega dejanja. Pritožniku naj bi bila odtegnjena možnost, da neposredno pred sodiščem zasliši lečečega zdravnika o njegovih lastnih zaznavah psihičnega stanja oškodovanke v času očitanega dejanja. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati predloga za zaslišanje lečečega zdravnika z merili o dokaznem predlogu. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da zdravnikova opažanja zanj niso bila obremenilna. Nasproten zaključek izhaja po mnenju pritožnika iz dejstva, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje pri ugotovitvi psihičnega obolenja in zmanjšanja delovne storilnosti oškodovanke, to izvedensko mnenje pa je nadalje temeljilo na izvidih lečečega zdravnika.

4.Predlog obrambe za zaslišanje lečečega zdravnika je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebenega z utemeljitvijo, da je izvedenka pri izdelavi pisnega mnenja upoštevala tudi izvide tega zdravnika in jih ocenila kot skladne s tem, kar stroka pozna pri obravnavi s stresom povezanih duševnih motenj. O izvedenskem mnenju ni podvomilo, saj naj bi bilo utemeljeno na tem, kar je oškodovanka povedala izvedenki, zdravstvenih izvidih in zakonitostih stresnega doživljanja človeka. Višje sodišče je dodalo, da se izvedensko mnenje sklada z ostalimi podatki in dokazi v spisu; da obramba ne pojasni, zakaj odreka strokovnost temu mnenju oziroma zakaj bi bilo treba preveriti, ali je izvedenka izvide lečečega zdravnika pojmovno pravilno razumela; in da ni bilo kršeno načelo neposrednosti, čeprav lečeči zdravnik ni bil neposredno zaslišan, saj je bila v zvezi z izvedenskim mnenjem in zdravstveno dokumentacijo zdravnika na glavni obravnavi zaslišana izvedenka, ta pa je odgovorila na vse pomisleke obrambe.

5.Vrhovno sodišče je ocenilo, da "ni videti razloga, zaradi katerega bi bila zdravnikova opažanja, ki jih je vnesel v medicinsko dokumentacijo, in z njegove strani postavljena diagnoza za obsojenca obremenilne. Šlo je namreč za objektivne zaznave, ki so odražale zdravstveno stanje oškodovanke in so bile kot takšne z vidika obdolženčevega položaja vrednostno povsem nevtralne." Po tej razlagi je dokazni predlog obrambe služil zgolj preverjanju diagnoze lečečega zdravnika, ki je zdravil oškodovanko, za kar pa po oceni Vrhovnega sodišča – glede na to, da naj obramba ne bi izkazala nobenega dvoma o njej, ni bilo potrebe. Dokumentacija zdravnika naj bi bila v vsakem primeru podvržena strokovnemu preverjanju izvedenke, ki naj bi jo uporabila pri izdelavi izvedenskega mnenja.

6.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-674/19 z dne 26. 9. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo glede odločitve o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki se kaže v merilih za opredelitev pojma "obremenilna priča" iz pravice obdolženca, da zasliši ali zahteva njeno zaslišanje v smislu točke d) tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP in 29. člena Ustave.

B.

7.Pritožnik navaja, da mu sodišče ni omogočilo neposrednega zaslišanja lečečega zdravnika, ki je sestavil ambulantna izvida o zdravljenju oškodovanke, ta izvida pa je sodna izvedenka uporabila pri izdelavi mnenja o psiholoških posledicah očitanega dejanja. S tem naj bi mu bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič.

8.Pravno jamstvo kazenskega postopka, na katero se sklicuje pritožnik, je sestavni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Izrecno je navedeno v točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je v skladu s to pravico treba obdolžencu zagotoviti zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi zaslišuje njihovega avtorja, bodisi takrat, ko so bile izjave dane, ali pozneje v postopku. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) dosledno poudarja, da je točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP poseben vidik splošnega pojma pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka tega člena. Navaja, da ta pravica varuje načelo, da morajo biti, preden sme biti obdolženec obsojen, vsi dokazi zoper njega izvedeni v njegovi navzočnosti na javni obravnavi, tako da jih lahko izpodbija. Zlasti mora obdolženec imeti možnost preizkusiti verodostojnost in zanesljivost izpovedb prič, s tem da doseže njihovo ustno zaslišanje v svoji navzočnosti.

9.V postopku je bilo pritožniku očitano, da je na delovnem mestu in v zvezi z delom kot direktor podjetja s psihičnim nasiljem poskušal doseči, da bi v tem podjetju zaposlena oškodovanka prekinila delovno razmerje. Oškodovanki naj bi s tem povzročil ponižanje, prestrašenost, psihično obolenje in zmanjšanje delovne storilnosti. Obramba je zanikala obstoj šikaniranja na delovnem mestu ter nastanek psihičnih posledic in zmanjšanja delovne storilnosti pri oškodovanki. Menila je, da je oškodovanka hlinila nesposobnost za delo glede na to, da se je v času bolniške odsotnosti dogovarjala za novo službo. V zvezi z ugotavljanjem zdravstvenih posledic pri oškodovanki je sodišče na predlog tožilstva odredilo izvedenstvo. Sodni izvedenki je naložilo, naj poda mnenje o tem, kaj je bil vzrok za poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke v kritičnem času (prvo vprašanje) in kako so na njeno zdravje vplivala ravnanja pritožnika, ki jih zatrjuje oškodovanka (drugo vprašanje). Izvedenko je napotilo, naj prouči podatke v sodnem spisu in dodatno zbrani zdravstveni dokumentaciji ter opravi pregled oškodovanke. Iz sodnega spisa je izvedenka povzela izjave oškodovanke in dveh prič, njenega moža in svaka, ki so potrjevale obtožbene očitke, ter obdolženca in dveh prič, uslužbencev podjetja, ki so jih zanikale. Povzela je dva izvida lečečega zdravnika, ki sta nastala ob prvem in nadaljnjem obisku oškodovanke v psihiatrični ambulanti v začetku leta 2015. Izvida vsebujeta zapis pripovedi oškodovanke o njenem počutju in dogodkih, ki so nanj vplivali, zdravnikova opažanja njenega trenutnega stanja, diagnoze, terapijo in predlog za odobritev bolniške odsotnosti. Izvedenka je maja 2016 z oškodovanko opravila pogovor in psihiatrično preiskavo. V izvedenskem mnenju je najprej podala splošno oceno oškodovankinih intelektualnih in čustvenih lastnosti; na prvo vprašanje sodišča je odgovorila, da je pri oškodovanki nastala psihoreaktivna motnja (psihični odziv na zunanjo obremenitev) in da je to motnjo sprožila neugodna situacija na delovnem mestu, ki jo je oškodovanka doživljala kot močan stres; na drugo vprašanje sodišča je odgovorila, da je pri oškodovanki nastala t. i. prilagoditvena motnja, ki je prehodna, in da se je stanje oškodovanke do pregleda pri izvedenki že v največji meri umirilo.

10.Sodišče prve stopnje je sprejelo očitke tožilstva, da je pritožnik povzročil oškodovanki ponižanje in prestrašenost ter psihično obolenje in zmanjšanje delovne storilnosti. Glede prvih dveh posledic pritožnikovega ravnanja se je v sodbi oprlo na izpovedbe oškodovanke, njenega moža, svaka in nečaka; glede drugih dveh posledic je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sta objektivno izkazani z zdravstveno dokumentacijo lečečega zdravnika ter pisnim in ustnim mnenjem izvedenke.

11.Pri vprašanju, ali je bila pritožniku v zvezi z lečečim zdravnikom kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, je upoštevno načelo, da so specifična jamstva obrambe v dokaznem postopku odvisna od narave konkretnega dokaza in drugih okoliščin vsakokratne zadeve. V zvezi s tem je relevantno stališče Vrhovnega sodišča, s katerim je to zavrnilo pritožnikovo trditev, da so bili izvidi lečečega zdravnika zanj obremenilni in da bi mu morala biti zato zagotovljena možnost zaslišanja njihovega avtorja. Vrhovno sodišče je navedlo, da je šlo za objektivne zaznave, ki so bile z vidika pritožnikovega položaja vrednostno nevtralne.

12.Določba točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP govori o obremenilni "priči", vendar ima ta pojem v konvencijskem pravu samostojen pomen. Iz presoje ESČP, ki ji je sledilo Ustavno sodišče, izhaja, da se pravica do zaslišanja obremenilnih prič ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku. Pojem vključuje: osebe – žrtve ali očividce –, ki so dale izjavo policiji, priče, ki so izpovedovale samo pred preiskovalnim sodnikom ali v postopku mednarodne pravne pomoči, soobdolžence iz vzporednega oziroma predhodnega postopka, policiste, tajne policijske sodelavce, ki so sestavili uradno poročilo; mutatis mutandis tudi izvedence in listine. Iz prakse ESČP še izhaja, da ni odločilno, ali je določena oseba dala izjavo prav zoper obdolženca.

13.Iz navedenega Ustavno sodišče zaključuje, da je pojem "obremenilna priča" funkcionalno opredeljen. To pomeni, da je za opredelitev določenega izjavitelja kot obremenilne priče odločilno, kako je sodišče njegovo izjavo uporabilo v kazenskem postopku – torej, ali jo je uporabilo v potrditev dejstva, ki je obdolžencu v korist ali v breme. Ustavno sodišče se ne more strinjati s stališčem Vrhovnega sodišča, da so izjave lečečega zdravnika že kot take vedno "vrednostno nevtralne", tudi takrat, ko na primer sodišče z njihovo pomočjo utemelji ugotovitev spodnje premise obsodilne sodbe.

14.Vendar pa se v konkretni zadevi Ustavnemu sodišču ni treba dokončno opredeliti do vprašanja, ali gre v primeru lečečega zdravnika za obremenilno pričo ali ne, saj ugotavlja, da sodišča dokumentacije, ki jo je izdelal lečeči zdravnik, niso štela za odločilen dokaz v sklopu celotnega obremenilnega gradiva, ki je bilo podlaga za obsodbo. V izpodbijanih sodbah so navedla, da pravica do obrambe ni kršena, ker se izvedensko mnenje sklada z ostalimi podatki in dokazi v spisu, ter da to mnenje temelji tudi na pripovedi oškodovanke. S tem so sporočila, da sporni dokaz ni imel pomembnejšega vpliva na njihovo presojo. Od tega stališča bi lahko Ustavno sodišče odstopilo le, če bi se izkazalo, da je vrednotenje sodišč arbitrarno.

15.Ustavno sodišče je upoštevalo, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju psihičnega obolenja oškodovanke oprlo na izvedensko mnenje, ki je temeljilo na (predpostavljenih) dejstvih o duševnem stanju oškodovanke v času kaznivega dejanja. V postopku o teh dejstvih niso bili izvedeni dokazi samo z vpogledom v izvide zdravnika, temveč tudi z zaslišanjem osebe, ki jih je najbolj intenzivno zaznala in doživela, to je oškodovanke; poleg tega pa še z zaslišanjem drugih prič (obremenilnih in razbremenilnih). V takšnem položaju je moralo sodišče presojati, ali izvidi zdravnika (in ostali dokazi, ki jih je pritožnik imel možnost komentirati) podpirajo izpovedbo oškodovanke, ki je bila po naravi stvari odločilna za ugotavljanje spornih dejstev, ne obratno. Glede na navedeno Ustavno sodišče pritrjuje stališču sodišč o nebistvenem pomenu izjave lečečega zdravnika za obsodbo, ki mu pritožnik na nobeni stopnji ni ugovarjal niti ni temu oporekal v ustavni pritožbi.

16.Pritožniku ni uspelo izkazati, da so imele odločitve sodišč v zvezi z lečečim zdravnikom takšen vpliv na njegove možnosti za izvajanje učinkovite obrambe, da bi mu bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

17.Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

18.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41), 20. točka obrazložitve.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266), 9. in 10. točka obrazložitve.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-124/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 101), 20. točka obrazložitve.

[4]Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Unterpertinger proti Avstriji z dne 24. 11. 1986, 29. točka obrazložitve.

[5]Sodba velikega senata ESČP v zadevi Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011, 118. točka obrazložitve. Enako tudi sodba v zadevi Solakov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 31. 10. 2001, 57. točka obrazložitve, in mnoge druge.

[6]Npr. sodbi ESČP v zadevah Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, 127. točka obrazložitve, in Seton proti Združenemu kraljestvu z dne 31. 3. 2016, 58. in 59. točka obrazložitve.

[7]Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Unterpertinger proti Avstriji, Kostovski proti Nizozemski z dne 20. 11. 1989, Asch proti Avstriji z dne 26. 4. 1991, Doorson proti Nizozemski z dne 26. 3. 1996, Vladimir Romanov proti Rusiji z dne 24. 7. 2008, Vanfuli proti Rusiji z dne 3. 11. 2011 in S.N. proti Švedski z dne 2. 7. 2002.

[8]Glej že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča št. Up-207/99.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-849/05 z de 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110).

[10]Glej že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča št. Up-719/03 ter sodbe ESČP v zadevah Lucà proti Italiji z dne 27. 2. 2001, Kaste in Mathisen proti Norveški z dne 9. 11. 2006, Trofimov proti Rusiji z dne 4. 12. 2008, Damir Sibgatullin proti Rusiji z dne 24. 4. 2012 ter Oddone in Pecci proti San Marinu z dne 17. 10. 2019.

[11]Sodba ESČP v zadevi Ürek in Ürek proti Turčiji z dne 30. 7. 2019.

[12]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 37), št. Up-754/04 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06, in OdlUS XV, 94) in št. Up-483/05 z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 76/08, in OdlUS XVII, 78).

[13]Sodbe ESČP v zadevah Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 25. 7. 2013, Constantinides proti Grčiji z dne 6. 10. 2016, Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014 in Danilov proti Rusiji z dne 1. 12. 2020.

[14]Sodba ESČP v zadeji Georgios Papageorgiou proti Grčiji z dne 9. 5. 2003.

[15]V sodbi v zadeji Chap Ltd proti Armeniji z dne 4. 5. 2017 se je ESČP (čeprav to ni bilo posebej sporno med strankama) ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil direktor državne agencije "obremenilna priča" glede na to, da ni podal nobene izjave zoper družbo pritožnico (televizijsko postajo) v postopku zaradi utaje davkov. Omenjeni direktor je na zahtevo davčnega organa posredoval dokumente o določenih aktivnostih pritožnice pri oddajanju RTV-signala. V presoji ESČP je bilo odločilno, da sta te dokumente uporabila davčni organ proti pritožnici v poročilu o ugotovitvi davčne obveznosti in kasneje upravno sodišče v sodbi o prekršku ter da je predstavnik družbe pritožnice jasno nakazal, da bi direktorju kot priči postavil vprašanja glede informacij v dokumentih in tudi izpodbijal resničnost teh informacij.