Jedro

Če so v odločbi davčnega organa navedeni le davčni predpisi - Zakona o prometnem davku in Zakona o dohodnini, ni pa ugotovljeno dejansko stanje, na katerega so predpisi uporabljeni, je taka odločba pomanjkljiva in ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 209. člena in 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke št. ... z dne 9.9.1994.

Obrazložitev

Z odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Ž. z dne 3.11.1993 je bila tožeči stranki predpisana obveznost od 1.1.1993 voditi: 1. evidenco prejetih in izdanih listin in 2. knjigo prometa (obr. KP) ter sestavljati obračune akontacij prometnega davka za določena obdobja in jih predložiti davčnemu organu za vsako akontacijsko dobo. V pritožbi je tožnica navajala, da ni zavezana voditi naloženih davčnih evidenc niti po določbah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDoh) niti po Zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 71/93 - ZPD), ker je samostojna kulturna delavka - kostumografka, ki opravlja delo po avtorskih pogodbah za pravne osebe in ne za druge fizične osebe. Zato po 52. členu ZDoh sodi med zavezanke po 2. odstavku 22. člena ZPD in ni dolžna voditi davčnih evidenc.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožničino pritožbo zavrnila in obenem odločbo prvostopnega organa spremenila tako, da mora tožnica voditi knjigo prometa. V obrazložitvi navaja le vsebino določb 22. člena ZPD in 35., 52. ter 53. člena ZDoh.

Tožnica v tožbi ponavlja ugovore iz pritožbe in poudarja, da je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z obrazložitvijo, ker je odločba neobrazložena in nejasna. Vztraja pri ugovoru, da kot samostojna kulturna delavka ni dolžna voditi nobene evidence in poslovne knjige, sklicujoč se na 35. in 52. člen ZDoh. Ker opravlja storitve kot fizična oseba za račun pravne osebe, tudi ni zavezanka za davek od prometa storitev po 2. odstavku 22. člena ZPD.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe zavrača pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega organa in jo hkrati spreminja tako, da mora tožnica voditi knjigo prometa. Tak izrek ni jasen ter je sam s seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev določbe 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tožena stranka samo povzema vsebino določb 22. člena ZPD in 35., 52. ter 53. člena ZDoh, na pritožbene ugovore pa ne odgovarja in ne navaja tistih dejanskih okoliščin, na katere je uporabila navedene predpise in na podlagi katerih temelji odločitev v izpodbijani odločbi. Tožena stranka torej ni navedla niti dejanskega stanja niti razlogov za svojo odločitev, zaradi česar je izpodbijana odločba pomanjkljiva in ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 209. člena in 2. odstavka 245. člena ZUP.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), katerega določbo, kakor tudi določbe ZUP je smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).