Jedro

Kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oz. kot zemljišče, katerega je bilo možno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, je mogoče šteti le tisti del posamezne parcele, ki dejansko leži v 60 m pasu ob javni cesti, ne pa cele parcele ne glede na njeno siceršnjo velikost in oddaljenost posameznih njenih delov od javne poti. Stališče tožnic, po katerem bi bilo treba na podlagi dejstva, da leži sporna parcela vsaj v enem delu znotraj 60 m pasu od ceste, šteti, da je bilo zemljišče celotne parcele možno komunalno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila, je neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A št. ... z dne 29. 8. 2003, s katero je prvostopni organ vrnil podržavljeno zemljišče s parc. št. 1156 k.o. B velikosti 1540 m2 v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju "SOD") upravičencem AA (pokojni) do 1/5, kar znese 8.251,80 DEM, pokojnemu BB do 2/5, kar znese 16.530,60 DEM, CC do 1/5, kar znese 8.251,80 DEM, DD do 1/5, kar znese 8.251,80 DEM. Zavezana stranka mora predmetne obveznice izročiti skrbnici za poseben primer CC v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da se je zoper navedeno sporno prvostopno odločbo iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožila zavezanka za plačilo odškodnine- SOD, ki prereka ocenjeno vrednost nepremičnin, saj predmetno zemljišče s parc. št. 1156 k.o. B (prej parc. št. 771/3 in 771/6 iste k.o.) ne izpolnjuje po vsej svoji površini vseh treh pogojev komunalne opremljenosti. V skladu z 11. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (Ur. list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93, 26/00- v nadaljevanju "Navodilo") se namreč vrednost stavbnega zemljišča ugotavlja glede na dejstvo, ali je bilo zemljišče v času podržavljenja zazidano ali nezazidano, če pa je bilo nezazidano, ali je bilo komunalno opremljeno oz. bi ga bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je mogoče podržavljeno parcelo ovrednotiti kot komunalno opremljeno le, če se je na celotni površini nahajala znotraj 60 m pasu od javne dovozne poti in bila manj kot 100 m oddaljena od javnega vodovoda oz. manj kot 200 m od priključka na nizko napetostno omrežje. Iz izjave AAA o komunalni opremljenosti z dne 19. 6. 2003, št. 5090/1-II/5 izhaja, da je bilo mogoče predmetno parcelo (takrat zemljišče 771/3 in 771/6 k.o. B) opremiti z vodovodnim priključkom brez večjih stroškov; iz potrdila Elektra BBB, št. 06-ŠJ/1038/03 z dne 11. 6. 2003 je razvidno, da je bila navedena parcela oddaljena od nizko napetostnega omrežja manj kot 100 m. Nasprotno pa je iz priloženih mapnih kopij mogoče ugotoviti le to, da se je zemljišče št. 1156 k.o. B nahajalo med C in D ulico ter da je bilo od C ulice v skrajnem levem delu oddaljeno cca 40 m, v skrajnem desnem delu pa od D ulice cca 50 m (merilo kopije 1: 1000). Ker drugih listin, ki bi izkazovale drugačno stanje, med predloženimi dokumenti ni, gre posledično sklepati, da torej samo del predmetne parcele št. 1156 k.o. B izpolnjuje vse tri pogoje komunalne opremljenosti ter jo je zato v tej površini mogoče ovrednotiti kot komunalno opremljeno, medtem ko je potrebno preostali del vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. Ker natančne površine dela parcele, ki ga je mogoče vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti, dejansko stanje v postopku ni bilo popolno ugotovljeno; zato je bilo potrebo sporno prvostopno odločbo iz tega razloga odpraviti ter zadevo vrniti v ponovni postopek prvostopnemu organu. Le-ta naj v postopek pritegne izvedenca geodetske stroke, ki naj natančno ugotovi, v kolikšni površini je zemljišče št. 1156 k.o. B izpolnjevalo vse tri pogoje komunalne opremljenosti, v kolikšni površini pa ne. Skladno s pridobljenimi podatki naj nato zemljišče delno vrednoti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, delno pa kot kmetijsko zemljišče, upoštevaje Odlok o načinu določanja vrednoti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok). Zaradi navedenega je bilo potrebno odločiti, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

Tožbo je v obravnavanem primeru vložila (in jo podpisala) CC, ki pa je tožbi priložila tudi pooblastilo za zastopanje svoje sestre DD, pravne naslednice upravičenke. Zato je sodišče štelo, da sta tožbo vložili obe - CC in DD. Tožnici v tožbi navajata, da je bila oddaljenost sporne parcele od javne poti manjša od 60 m. Ne strinjata se s stališčem tožene stranke glede vrednotenja sporne parcele, ker bi naj bilo nelogično; zahteva, da bi se morala cela površina parcele nahajati v 60 m pasu ob ulici, bi pomenila, da bi se moralo njihovo zemljišče raztezati 25 m po dolžini ulice. Tožnici predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

SOD, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu 1. odst. 20. člena ZUS, na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tej zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje podržavljene parcele, katere vrnitev v naravi ni več mogoča, v skladu z 11. členom Navodila, ki je bilo izdano na podlagi 85. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list od RS/I, št. 27/91 do 66/2000) v povezavi z 42, 44. in 45. členom ZDen. Po navedenih določbah ZDen gre upravičencu, kateremu nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, odškodnina in sicer med drugimi možnostmi tudi v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju in času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pristojen minister pa izda Navodilo o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin.

V 11. členu Navodila je med drugim določeno, da se stavbna zemljišča delijo na zazidana in nezazidana, nezazidana pa se nadalje delijo na komunalno opremljena in komunalno neopremljena stavbna zemljišča. Za komunalno opremljena stavbna zemljišča se štejejo tista zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov se šteje, če so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter da so bila oddaljena do 100 me od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ glede sporne parcele št. 1156 k.o. B, katere vračanje v naravi ni mogoče, določil odškodnino v obveznicah SOD (v tam navedenih višinah) na podlagi stališča, da se je predmetno zemljišče nahajalo (v času podržavljenja) ob C ulici, njegova oddaljenost od te javne poti pa je bila manjša od 60 m. Tožena stranka pa je navedeno sporno prvostopno odločbo odpravila zato, ker meni, da dejansko stanje v zvezi s to ugotovitvijo ni bilo popolno ugotovljeno, iz spisne dokumentacije pa izhaja, da se je le del navedene parcele v času podržavljenja nahajal v 60 m pasu ob navedeni javni poti oz. cesti. Iz predloženih mapnih kopij namreč izhaja ugotovitev, da se je zemljišče parcelna št. 1156 k.o. B res nahajalo med C in D ulico, vendar je bilo od C ulice v skrajnem levem najbližjem delu od ceste oddaljeno cca 40 m, v skrajnem desnem najbližjem delu pa od D ulice cca 50 m. Glede na obliko parcele gre sklepati, da samo del predmetne parcele izpolnjuje vse tri pogoje komunalne opremljenosti in je zato samo del te parcele v površini, ki te pogoje izpolnjuje, mogoče ovrednotiti kot komunalno opremljeno zemljišče, medtem ko je preostali del treba vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. Po presoji sodišča je navedeno stališče tožene stranke, po katerem je mogoče kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oz. kot zemljišče, katerega je bilo možno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila, šteti le tisti del posamezne parcele, ki dejansko leži v 60 m pasu ob javni cesti, ne pa cele parcele ne glede na njeno siceršnjo velikost in oddaljenost posameznih njenih delov od javne poti, pravilno, njena presoja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi glede na takšno pravno stališče nepopolno ugotovljeno, pa utemeljena. Stališče tožnic, po katerem bi bilo treba na podlagi dejstva, da leži sporna parcela vsaj v enem delu znotraj 60 m pasu od ceste, šteti, da je bilo zemljišče celotne parcele možno komunalno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila, je neutemeljeno. Določbo Navodila, po kateri se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, če so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, je tudi po presoji sodišča mogoče razumeti le tako, kot ga razume tožena stranka - da je torej mogoče kot zemljišča, ki se dajo opremiti brez večjih stroškov, šteti le tisti del zemljiških parcel, ki so se nahajala v 60 m pasu ob cesti oz. javni poti, za preostala zemljišča oz. dele parcel, ki so se nahajali izven tega 60 m pasu, pa ni mogoče šteti, da jih je bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Nasprotno stališče ne vzdrži niti besedne, niti logične presoje, saj navodilo govori o zemljiščih, ki morajo biti v 60- metrskem pasu (in ne o parcelah), poleg tega bi lahko bila neka po površini sicer zelo velika parcela (tudi več hektarjev) le v zelo majhnem delu (npr. v površini 1 ara) v 60 m pasu ob cesti, v pretežnem delu pa ne bi bila v tem pasu, pa bi se kljub temu štelo, da izpolnjuje citiran pogoj in bi jo bilo treba celotno obravnavati kot komunalno opremljeno.

Glede na navedeno je torej neutemeljen tožbeni ugovor v smislu katerega je treba na podlagi dejstva, da delno leži v 60 m pasu ob cesti, celotno sporno parcelo šteti kot zemljišče, ki izpolnjuje pogoje za vrednotenje kot komunalno opremljeno zemljišče v smislu 11. člena Navodila. Tožena stranka je zadevo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (v postopku ni bilo ugotovljeno, kolikšen del parcele oz. zemljišč je ležal znotraj 60- metrskega pasu) utemeljeno vrnila v ponovni prvostopni postopek z napotilom, da bo treba ob pritegnitvi izvedenca natančno ugotoviti, v kolikšni površini je zemljišče št. 1156 k.o. B izpolnjevalo vse tri pogoje komunalne opremljenosti po Navodilu (11. člen), v kolikšni površini pa ne (15. člen Navodila), nakar naj prvostopni organ skladno s pridobljenimi podatki zemljišče delno ovrednoti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, delno pa kot kmetijsko zemljišče, upoštevaje pri tem določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, je torej pravilno.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).