Jedro

Za terjatve iz kupnine - najemnine za poslovne prostore, ni mogoče uporabiti 3. odst. 279. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi po njej izpodbijana sodba (1. tč. izreka) sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka spremeni tako, da ostane v 1. tč. izreka prvostopne sodbe navedeni sklep o izvršbi v veljavi tudi glede zneska 484.578,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1998 dalje do plačila, v 3. tč. izreka pa se spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da mora plačati tožeči stranki 103.476,00 SIT pravdnih stroškov in 47.566,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8. dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 1,136.021,20 SIT s pripadki, v preostalem delu, to je glede obračunanih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa za najemnino do vložitve tožbe pa je tožbeni zahtevek v znesku 484.578,50 SIT s pripadki zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 92.725,80 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi skladno z uspehom v pravdi. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbena razloga nepravilne uporabe mat erialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu. Tožena stranka pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, kateri odgovora na pritožbo nista vložili. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena. K pritožbi tožene stranke: Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da najemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zaradi tega ker najemodajalec ni lastnik nepremičnine, ni nična. Tožena stranka v ničemer ne pojasni, zakaj naj bi bil razlog (podlaga) za sklenitev najemne pogodbe, če najemodajalec ni lastnik poslovnega prostora, nedopusten. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi tega ni mogoče govoriti o nedopustnosti podlage in zato o ničnosti pogodbe. V takem primeru gre za pravno napako predmeta pogodbe. Pritožnica se v pritožbi nanjo tudi sklicuje, s sklicevanjem na določilo 2. odst. 580. čl. ZOR, ki opredeljuje pravno napako predmeta. Toda za uporabo te določbe v konkretnem primeru na strani tožene stranke niso bila zatrjevana odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka v pravdi ni trdila, da spornih poslovnih prostorov v obdobju za katerega je vtoževana najemnina, ni uporabljala. Za uporabo določila 2. odst. 580. čl. ZOR pa bi moralo biti izkazano prav to, da lastninska pravica tretjega na poslovnih prostorih dejansko izključuje oz. je izključevala zakupnikovo pravico do rabe stvari. Da bi se tožena stranka lahko uspešno sklicevala na to določilo, bi morala dokazati, da ji je zaradi tega, ker najemnik ni lastnik prostorov, nekdo tretji (lastnik) onemogočal uporabljati poslovne prostore. Takšne dejanske situacije pa tožena stranka ni dokazala niti zatrjevala, zato ni bilo podlage za uporabo 2. odst. 580. čl. ZOR. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevku za plačilo vtoževane najemnine ugodilo. Pritožbene trditve tožene stranke so neutemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo. K pritožbi tožeče stranke: Pač pa tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo obračunanih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega računa za najemnino do 31.10.1998 in se pri tem sklicevalo na 3. odst. 279. čl. ZOR. Res je, da 3. odst. 279. čl. ZOR določa, da od občasnih denarnih terjatev tečejo obresti šele od vložitve tožbe dalje. Toda ne 3. odst. 279. čl. ZOR, ne 1. odst. 372. čl. ZOR, ki govori o občasnih terjatvah v zvezi z zastaranjem, ne opredelila, katere terjatve so občasne terjatve. Glede na to, da 375. čl. ZOR posebej ureja zastaranje terjatev iz naslova zakupnin in jih ne ureja v okviru 372. čl. ZOR, ki ureja zastaranje občasnih terjatev, je mogoč zaključek, da ZOR zakupnin ne uvršča med občasne terjatve. Iz tega sledi, da za terjatve iz naslova zakupnin (najemnin) za poslovne prostore ni mogoče uporabiti 3. odst. 279. čl. ZOR. To pa pomeni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek za plačilo obračunanih zamudnih obresti zavrnilo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da znesek 484.578,50 SIT predstavlja zamudne obresti, obračunane od dneva zapadlosti posameznega računa za najemnino do 31.10.1998 in ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni oporekala, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi tudi v preostalem delu. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu ugodilo (4. tč. 358. čl. ZPP). V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožeče stranke popoln, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse nadaljnje pravdne stroške. Nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke v višini kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (103.476,00 SIT) ustrezajo tudi za celotno vtoževano terjatev (1,620.599,70 SIT). Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki te stroške. Tožeča stranka pa je uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Te stroške je sodišče odmerilo od vrednosti 484.578,00 SIT in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe, takso za pritožbo in PTT stroške.