Jedro

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB se štejejo za brezposelno osebo tisti samozaposleni, ki dejavnosti sicer niso odjavili, vendar pa jim ta ne prinaša dohodka v višini, ki bi presegala s citiranim določilom predpisani premoženjski cenzus.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 290-353/02-218-PČ z dne 9.10.2002 ter št. 210-608/02-404 z dne 19.6.2002, in da se ugotovi, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 3.4.2002 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala samostojno dejavnost okrepčevalnice, točenja in postrežbe z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami ter enostavnimi hladnimi jedmi od 10.12.1990 do izbrisa iz vpisa podjetnikov dne 3.4.2002. Objektivni dejavniki, ki so vplivali na uspešnost poslovanja v letu 2001 in 2002 (začetek izvajanja obsežnih gradbenih del na magistralni cesti Radenci - Vučja vas in zaprtje magistralne ceste Radenci - Murska Sobota), še niso bili razlog za to, da bi tožeča stranka lahko odjavila dejavnost in bila kot brezposelna oseba upravičena do denarnega nadomestila. Pri definiciji brezposelne osebe za samozaposlene osebe je po 2. alinei prvega odstavka 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/1991 do 69/1998) določen kot poseben pogoj premoženjski cenzus - t. j. da dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez upoštevanja znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in povečan za obračunane obvezne prispevke za socialno varnost, v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ni presegel zajamčenega nadomestila plače. Le-to je v letu 2001 znašalo 433.731,20 SIT, zato je tožeča stranka že ob upoštevanju doseženega dobička v letu 2001 (588.289,00 SIT) presegla zakonsko določen premoženjski cenzus, da bi se lahko štela za brezposelno osebo. Za prenehanje opravljanja dejavnosti so obstajali tudi osebni razlogi tožeče stranke kot npr. njeno družinsko življenje, lokal je bil star, potreben obnove, iztekala se je najemna pogodba. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka odjavila samostojno dejavnost tako iz objektivnih razlogov kot tudi po svoji volji.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo, tožeči stranki priznalo pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti z dnem 4.4.2002 in naložilo toženi stranki, da o višini nadomestila in trajanju pravice odloči s posebno odločbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna povrniti v znesku 100.980,00 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od 30.5.2005 dalje do plačila in 30.760,00 SIT stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje do plačila. Razlogovalo je, da je tožeča stranka svojo dejavnost odjavila, zato ni več samozaposlena oseba in se 2. alinea prvega odstavka 16. člena ZZZPB nanjo ne more nanašati. Preseganje premoženjskega cenzusa za odločitev ni pomembno, ampak je treba upoštevati 1. alineo prvega odstavka 19. člena v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZZZPB in ugotoviti, ali so bili podani objektivni razlogi, da je ostala tožeča stranka brez samozaposlitve. Glede na sorazmerno nizek dobiček v letu 2001 ter izgubo v prvem trimesečju 2002, ob izkazanih objektivnih okoliščinah, ki so vplivale na obseg poslovanja, je podana podlaga za zaključek, da tožeča stranka ni prenehala z dejavnostjo po lastni volji ali krivdi, ampak je bila njena odločitev posledica slabe poslovne prognoze. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za odločitev v obravnavani zadevi je eden izmed bistvenih kriterijev, ali so prihodki presegali cenzus iz 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da to dejstvo ni pomembno, pritožbeno sodišče pa v obrazložitvi sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je pravilna prvostopenjska ugotovitev glede dobička in izgube v letu 2001 in 2002. Sodišče napačno zaključuje, da tožeča stranka ni prenehala z dejavnostjo po lastni volji ali krivdi, ampak v posledici slabe poslovne prognoze. V skladu z Zakonom o gospodarskih družbah morajo samostojni podjetniki vsaj tri mesece pred priglasitvijo prenehanja poslovanja na primeren način objaviti, da bodo prenehali poslovati. Tožeča stranka je zato v letu 2001, ko je še poslovala z dobičkom, vedela, da bo dejavnost zaprla. Zadnji trije meseci poslovanja v letu 2002, ko je bila izkazana izguba, se ne morejo uporabiti kot objektivno dejstvo, saj je to obdobje prekratko. Poleg tega si je tožeča stranka tudi za te mesece (januar, februar in marec 2002) izplačala plačo in je torej še ustvarjala takšen prihodek, ki ji je zagotavljal vsaj socialno varnost. Kljub zatrjevanim spremenjenim okoliščinam ni tožeča stranka niti poizkusila nadaljevati s svojo dejavnostjo. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Ker za zastopanje v revizijskem postopku tožeča stranka ni predložila novega pooblastila odvetnici (drugi odstavek 95. člena ZPP), Vrhovno sodišče odgovora na revizijo ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident formalnopravno ni opredelil, katero določilo ZPP naj bi bilo bistveno kršeno, vendar iz navedb revizije izhaja, da uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - izpodbijana sodba naj bi bila sama s seboj v nasprotju, ker navaja, da preseganje cenzusa iz 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB ni pomembno za odločitev, obenem pa zaključuje, da je pravilna prvostopenjska ugotovitev glede dobička in izgube v letu 2001 in 2002. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj je drugostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo vse razloge, ki so po njegovi oceni narekovali spremembo prvostopenjske sodbe in ti razlogi tudi niso sami s seboj v nasprotju. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe navedba o pravilno ugotovljenem dobičku v letu 2001 v znesku 588.972,00 SIT ter o izgubi od 1.1.2002 do 31.3.2002 v višini 188.488,00 SIT ni v nobeni zvezi z ugotavljanjem premoženjskega cenzusa iz 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB, pač pa tvori sestavni del dejanske podlage, na katero je sodišče oprlo zaključek o tem, da tožeča stranka ni prenehala z dejavnostjo po svoji volji ali krivdi.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Jedro spora je vprašanje, ali je tožeča stranka po prenehanju opravljanja samostojne dejavnosti upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je eden od bistvenih kriterijev za odločitev v tej zadevi tudi ta, ali je tožeča stranka presegla premoženjski cenzus iz 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB. Po citiranem določilu se za brezposelno osebo šteje samozaposlena oseba, katere dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez upoštevanja znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in povečan za obračunane obvezne prispevke za socialno varnost, v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ni presegel zneska zajamčenega nadomestila plače. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da 2. alinea prvega odstavka 16. člena ZZZPB v primeru tožeče stranke ni uporabljiva, ker je ta odjavila svojo dejavnost in zato nima več statusa samozaposlene osebe. Kot je sodišče druge stopnje pravilno tolmačilo, se po citiranem določilu štejejo za brezposelno osebo tisti samozaposleni, ki dejavnosti sicer niso odjavili, vendar pa jim ta ne prinaša dohodka v višini, ki bi presegal v 2. alinei prvega odstavka 16. člena ZZZPB predpisani premoženjski cenzus. Pravilnost razlogovanja, da citirano določilo ureja priznanje statusa brezposelnosti osebi, ki ima (in kljub priznanju pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ohrani) status samozaposlene osebe, pa je podprta tudi v drugih določilih področne zakonodaje. Tako je npr. v 14. alinei prvega odstavka 32. člena ZZZPB med drugim predpisano prenehanje pravice do denarnega nadomestila, če se ugotovi, da samozaposlena oseba v času uživanja denarnega nadomestila dosega dobiček iz dejavnosti in druge obdavčljive dohodke, ki dosegajo najmanj višino zajamčenega nadomestila plače. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 17/1999) pa je v 18. členu, ki ureja, kdo se ne more vpisati v evidenco brezposelnih oseb, v 8. alinei dobesedno povzel določilo 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB: "samozaposlena oseba, katere dobiček iz dejavnosti...".

Na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZZZPB se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je za pravilno presojo v obravnavani zadevi odločilnega pomena zgolj vprašanje, ali je tožeča stranka odjavila samostojno dejavnost iz objektivnih razlogov. Drugostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožeča stranka ni prenehala z dejavnostjo po lastni volji ali krivdi, temveč zaradi slabe poslovne prognoze, takšno dokazno oceno pa oprlo na ugotovitev o obstoju nizkega dobička v letu 2001 ter izgube v prvem trimesečju leta 2002, in na obstoj objektivnih okoliščin, ki so vplivale na poslovanje tožeče stranke v letu 2001 in 2002 (začetek izvajanja obsežnih gradbenih del na magistralni cesti Radenci - Vučja vas in zaprtje magistralne ceste Radenci - Murska Sobota). Ker je revizijsko sodišče vezano na dokazno oceno izpodbijane sodbe, saj zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neutemeljene revizijske navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno o obstoju objektivnega razloga za prenehanje dejavnosti tožeče stranke. Poleg tega pa navedbi, da je tožeča stranka že v letu 2001 vedela, da bo dejavnost zaprla, in pa, da si je tudi v zadnjih treh mesecih poslovanja izplačala plačo, predstavljata nedovoljeno revizijsko novoto in ju tudi iz tega razloga ne bi bilo mogoče upoštevati. Na podlagi 372. člena ZPP smejo namreč stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

Glede na drugostopenjsko ugotovitev, da je bila odjava dejavnosti tožeče stranke utemeljena in upravičena, izpolnjevanje ostalih pogojev iz 16. in 17. a člena ZZZPB za priznanje vtoževane pravice pa ni bilo sporno, je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, tožeči stranki priznalo pravico do denarnega nadomestila in toženi stranki naložilo, da o višini in trajanju pravice odloči s posebno odločbo.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.