Jedro

Tudi za odškodninske terjatve velja, da gredo upniku zakonske zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, ta pa v primeru terjatev, glede katerih rok za izpolnitev ni določen, nastane z upnikovim opominom ali z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža za 415,95 EUR in da zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 9. 3. 2010. II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 105,17 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini 1.350,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ugotavljanju bolečin je treba upoštevati tudi tožnikovo izpovedbo. Tudi ugotovitve izvedenca niso bile upoštevane v zadostni meri. Ni bila dovolj upoštevana tožnikova starost. Težave, ki jih je imel tožnik zaradi poškodb, bi morale biti upoštevane pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju okoliščin nastanka poškodb je prenizka tudi odškodnina za strah. Sodna praksa priznava strošek kilometrine v višini 0,37 EUR – in ne 0,12 EUR, kot je bilo upoštevano v sodbi. Poleg tega toženec temu delu zahtevka ni nasprotoval. Ker je z delom zahtevka uspel, bi mu moral biti priznan sorazmeren del stroškov.

3. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 1.050,25 EUR, v izreku pa je ugodeno zahtevku za plačilo 1.350,25 EUR. Gre za razhajanje med izrekom in obrazložitvijo. Odškodnini za telesne bolečine in za strah sta previsoki. Primerni bi bili v višini 400 EUR in 100 EUR. Ker je tožnik uspel z 21 % zahtevka, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta ustrezno upoštevani tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovitve izpodbijane sodbe o obsegu škode temeljijo tako na oceni tožnikove izpovedbe kot izvedenskega mnenja. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev o bolečinah in nevšečnostih, ki so posledica škodnega dogodka, in tistih, ki jih tožnik trpi iz drugih vzrokov. Kako naj bi tožnikova starost vplivala na obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, pritožba ni obrazložila. Neutemeljeno je tako tožnikovo pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino kot tudi toženčevo stališče o nižjem denarnem ovrednotenju ugotovljenega obsega škode.

7. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno stališče, da bi morale biti težave, ki jih je imel zaradi poškodb, ovrednotene v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta prikrajšanja niti po obsegu niti po intenzivnosti ne utemeljujejo takega zaključka. V izpodbijani sodbi so tako pravilno ovrednotena v okviru odškodnine za telesne bolečine.

8. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek o prenizki odškodnini za strah, nasprotni toženčev očitek pa je utemeljen. Ugotovitve o primarnem strahu do srednje intenzivnosti, ki ga je tožnik utrpel ob škodnem dogodku, v katerem ga je toženec s palico napadel od zadaj in ga večkrat udaril po hrbtnem delu prsnega koša in po rokah, in sekundarnem strahu enake intenzivnosti, ki ga je tožnik trpel do pregleda v ambulanti, narekujejo znižanje odškodnine s prisojenih 500 EUR na 250 EUR.

9. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek v zvezi s povrnitvijo stroškov, ki jih je imel s prevozi na zdravljenje. Pritožnik utemeljeno trdi, da toženec ni nasprotoval njegovi obrazloženi trditvi, da je s tem v zvezi utrpel škodo v višini 185 EUR. Take trditve se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane.

10. Upoštevaje navedena stališča glede odškodnine za telesne bolečine, za strah in za premoženjsko škodo je tožnik upravičen do odškodnine v skupnem znesku 935 EUR (500 EUR za telesne bolečine, 250 EUR za strah in 185 EUR za premoženjsko škodo). Razlika do z izpodbijano sodbo prisojenih 1.350,95 EUR nima podlage v ugotovljenem in pravilno materialnopravno ovrednotenem dejanskem stanju.

11. V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti sodbe je treba spremeniti odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Tudi za odškodninske terjatve velja, da gredo upniku zakonske zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, ta pa v primeru terjatev, glede katerih rok za izpolnitev ni določen, nastane z upnikovim opominom ali z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Po neizpodbijanih navedbah tožbe je tožnik od toženca zahteval povrnitev škode 9. 3. 2010, ko je priglasil premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku. Zakonske zamudne obresti mu gredo od tega datuma.

12. Odločitev o stroških postopkih se po spremembi sodbe v pritožbenem postopku pokaže kot pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v sodbi. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik uspel z manjšim delom zahtevka, sama po sebi namreč ne utemeljuje zaključka, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, upoštevanje (v pritožbenem postopku spremenjenega) deleža uspeha in stroškov, ki so nastali vsaki od strank, pa je odločitev pravilna.

13. Ob upoštevanju s to sodbo spremenjene odločitve o zahtevku je tožnik uspel s približno 20 % zahtevka (935 EUR od zahtevanih 4.985 EUR). Tak delež uspeha narekuje sklep, da je upravičen do povrnitve 20 % stroškov postopka, toženec pa do povrnitve 80 % svojih stroškov, potrebnih za postopek. Tožnikovi potrebni stroški postopka so nagrada za postopek (253,50 EUR), nagrada za narok (234 EUR) (1) in materialni stroški (20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, strošek za izvedenca (460,65 EUR) in strošek za sodno takso (240 EUR). Ker tožnik ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev njegovih stroškov za prevožene kilometre (19. člen v zvezi z 9. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), stroškov, ki bi mu nastali z uporabo javnega prevoza, pa ni opredelil, mu ti stroški ne gredo. Toženec je upravičen do vseh priglašenih stroškov, tj. do povrnitve nagrade za postopek (253,50 EUR) in materialnih stroškov (20 EUR), oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost. Tožnikovi potrebni stroški postopka torej znašajo 1.319,80 EUR, toženčevi pa 328,20 EUR. Glede na uspeh v pravdi bi bil tožnik upravičen do povrnitve 263,96 EUR, toženec pa do povrnitve 262,56 EUR. Majhna razlika narekuje sklep, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi in toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 415,95 EUR (četrta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

15. Upoštevaje pritožbeni uspeh tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (uspel je le glede 135 EUR od zahtevane ugoditve zahtevku v celoti), toženec, ki je uspel s približno polovico pritožbeno izpodbijanega dela sodbe, pa je upravičen do povrnitve polovice potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožencu gre nagrada za pritožbeni postopek (ob upoštevanju s pritožbo izpodbijanega zneska 68,80 EUR) ter materialni stroški (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodna taksa za pritožbo (102 EUR), kar skupaj znaša 210,34 EUR. Tožnik mu je tako dolžan povrniti 105,17 EUR.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Prim. sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, po katerem nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.