Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov stranskima intervenientoma pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi, v II. točki izreka pa je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti stranskemu intervenientu tožene stranke pravdne stroške v znesku 369,58 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Zoper stroškovno odločitev v točki II. izreka se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je odločitev v II. točki izreka vsebinsko zgrešena, neprepričljiva in v nasprotju z določbami ZPP, v posledici česar je tudi nezakonita in jo je potrebno ustrezno spremeniti oziroma sklep vsaj razveljaviti. Navaja, da je tožeča stranka v svoji pisni vlogi 18. 9. 2020 že izrecno opozorila, da stranska intervenienta v predmetni pravdni zadevi glede na dosežen dogovor med pravdnima strankama glede samega predmeta predmetnega pravdnega postopka, na podlagi česar je tudi prišlo do umika tožbe, nista upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ker za to ni nobene dejanske podlage. Pravdni stranki sta v zvezi s predmetom tega pravdnega postopka dosegli medsebojni dogovor, ki sta ga tudi zapisali in ga sopodpisali in ga v nadaljevanju tudi posredovali sodišču v potrditev v obliki sodne poravnave, takšnemu načinu rešitve predmetne zadeve pa sicer sodišče ni bilo naklonjeno, je pa zadevo prepustilo v ustrezno ureditev pravdnima strankama v obliki morebitne izvensodne poravnave, do česar je 24. 7. 2020 tudi dejansko prišlo, kar je bilo sodišču tudi ustrezno dano na znanje. V navedenem dogovoru, sklenjenem v obliki izvensodne poravnave, je bilo izrecno določeno, da tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar ter da, kar je za predmetno pritožbo najbolj pomembno, da vsaka stranka krije svoje stroške predmetnega sodnega postopka. Tožena stranka za sklenitev takšnega dogovora s tožečo stranko ni potrebovala nobene odobritve s strani stranskih intervenientov, saj sta skladno z določili ZPP (199. člen in naslednji) stranska intervenienta tista, ki sta vezana na stranko, na strani katere se pridružita že odprtemu pravdnemu postopku. Na podlagi določbe četrtega odstavka 201. člena ZPP pa imajo procesna ravnanja stranskega intervenienta pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji. V konkretnem primeru je tožena stranka, na strani katere sta zakonca Đ. tudi vstopila v pravdo kot stranska intervenienta, dne 24. 7. 2020 s tožečo stranko sklenila dogovor, za kar tudi ni potrebovala privolitve ali odobritve stranskih intervenientov, saj je tožena stranka dejansko bila stranka postopka, ki je pravna razmerja iz odprte pravde lahko urejala sama, kot je tudi bila njena volja. Zaključek sodišča v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da poravnava, kot je sklenjena dne 24. 7. 2020, ni bila sklenjena pravno veljavno, je zato zgrešen. Tudi sklicevanje sodišča na določilo prvega odstavka 158. člena ZPP je pravno napačno in zgrešeno. Pravdni stranki sta tisti, ki sta bili gospodar predmetnega pravdnega postopka in sta lahko svoja medsebojno odprta razmerja prosto urejali, kot sta to sami želeli. Stranska intervenienta sta glede tega v celoti vezana na voljo tožene stranke in tako trpita tudi končno usodo tožene stranke – pravdne stranke, na strani katere sta vstopila v pravdo. Ta pa je bila takšna, kot izhaja iz predloženega dogovora, ki sta ga dne 24. 7. 2020 sklenili pravdni stranki, iz katerega povsem jasno izhaja, da vsaka stranka krije svoje stroške predmetnega pravdnega postopka. Zato je ravno iz vidika določb ZPP, ki se neposredno nanašajo na institut stranske intervencije, zahteva zakoncev Đ. po povrnitvi stroškov predmetnega pravdnega postopka pravno neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Tožeča stranka kljub podanemu umiku tožbe stranskima intervenientoma ni dolžna povrniti priglašenih stroškov predmetnega pravdnega postopka, saj sta stranska intervenienta vezana na voljo tožene stranke kot stranke postopka, ki pa je v konkretnem primeru jasna. V kolikor pa se stranska intervenienta s tem ne strinjata, pa sta to dolžna urediti s stranko postopka, na katere strani sta tudi vstopila v pravdo, to je s toženo stranko. Nikakor pa svojega zahtevka ne moreta naperiti zoper tožečo stranko, četudi stranska intervenienta nista bila neposredno podpisnika dogovora za dne 24. 7. 2020, ki pa ju kljub temu pravno zavezuje glede na njun status v predmetni pravdi skladno z že navedenimi določili ZPP, ki jih je sodišče v konkretnem primeru ob izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo. Tožeča stranka predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v izpodbijani II. točki izreka tako, da se zahteva stranskih intervenientov glede povrnitve stroškov postopka v celoti zavrne, stranskima intervenientoma pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve nazaj sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je stroškovna odločitev v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno ni sporno, da je bil v predmetni pravdni zadevi pravdni postopek ustavljen na podlagi umika tožbe tožeče stranke (drugi in tretji odstavek 188. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in sklep v I. točki izreka o ustavitvi pravdnega postopka tudi ni pritožbeno izpodbijan. Pritožbeno tudi ni sporno, kar tudi sicer izhaja iz spisovnega gradiva, da je bil podlaga umiku tožbe med pravdnima strankama sklenjen izvensodni dogovor – izvensodna poravnava z dne 24. 7. 2020.1 Pritožbeno tudi ni izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da stranska intervenienta, ki sta v pravdo vstopila na strani tožene stranke, nista bila stranki izvensodne poravnave, kar tudi sicer izhaja iz priložene izvensodne poravnave v spisu.2

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov stranskima intervenientoma pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej pravilo, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, edina izjema od tega pravila pa je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za takšen primer, niti tega pritožba ne zatrjuje.

8. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da ob določbah 199. člena in četrtega odstavka 201. člena ZPP glede na to, da sta se pravdni stranki v izvensodni poravnavi dogovorili, da bosta krili vsaka svoje pravdne stroške, stranski intervenient ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne tožeče stranke, pač pa je to dolžan urediti s toženo stranko, kateri se je v pravdi pridružil. 9. V konkretnem primeru se predmetni pravdni postopek ni zaključil s sodno poravnavo, ki bi narekovala uporabo določbe 159. člena ZPP, ampak z umikom tožbe. Pomembno je tudi, da stranska intervenienta nista bila stranki izvensodne poravnave z dne 24. 7. 2020, sklenjene med pravdnima strankama, ki je bila sicer podlaga umiku tožbe.3 Upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov se sicer res ravna po merilu uspeha, ki velja za stranko, ki se ji je stranski intervenient pridružil.4 V konkretnem primeru pa se je pravdni postopek zaključil zaradi umika tožbe tožeče stranke, pri čemer razlog za umik ni bila izpolnitev tožbenega zahtevka tožene stranke, stranska intervenienta pa tudi nista bila stranki izvensodnega dogovora, ki sta ga sklenili pravdni stranki in v katerem sta se ti dogovorili, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnih postopkov. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP in tožečima strankama naložilo, da morata intervenientoma povrniti njune zahtevane potrebne pravdne stroške.

10. Obrazložene vsebine in višine intervenientoma kot potrebnih priznanih pravdnih stroškov (155. člen ZPP) pritožba vsebinsko ne izpodbija.5 Ti predstavljajo odvetniške stroške zastopanja intervenientov in so bili tudi pravilno priznani v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

11. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna. Zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj umik tožbe – vloga tožeče stranke z dne 24. 7. 2020 in priloga A15 v spisu. 2 Primerjaj priloga A15 v spisu. 3 Primerjaj: podobno tudi sklep VSL I Cpg 521/2015. 4 Primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP. 5 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.