Jedro

Izključno v presoji stranke je odločitev, ali se bo o navedbah nasprotne stranke izjavila in glede na to o kršitvi načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti, kadar upravičenec kljub možnosti te pravice ne izkoristi, enako pa lahko velja tudi v primeru, ko procesno dejanje, ki meri na njeno uresničitev, opravi prepozno.

Glede na to, da je bil obsojeni v času pritožbene seje v priporu, obravnavana zadeva v skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZS šteje za nujno, torej roki tečejo in iztečejo ne glede na čas sodnih počitnic.

Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojeni G.P. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 200.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.3.2005 obsojenega G.P. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, za kar mu je izreklo kazen tri leta zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju deset let. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od dne 28.11.2004 od 21.00 ure dalje, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20.7.2005 pritožbi zagovornikov obsojenega G.P. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca, odvetnica M.M. iz P. in odvetnik N.K. iz I. Zagovornica vlaga zahtevo "iz vseh razlogov, zlasti pa zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih določb kazenskega postopka" ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo na katerega od več navedenih načinov razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, v zvezi z zahtevo zagovornice navaja, da je očitek, da obsojencu ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja v postopku, konkretiziran le z dejstvom, da je dogodek zelo oddaljen, kar pa v ničemer ne vpliva na obsojenčeve procesne pravice. Navaja, da prav tako ni res, da se sodišče ni opredelilo do subjektivnega odnosa obsojenca do kaznivega dejanja, saj je to storilo na 24. strani sodbe. S tem ko zagovornica izpodbija zaključke sodišča o obstoju dejstev, iz katerih je mogoče sklepati na storilčev naklep, pa ne konkretizira zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, temveč posega v ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika vrhovna državna tožilka navaja, da obramba smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi upoštevalo zagovornikovega odgovora na mnenje višjega državnega tožilca, pri tem pa ne utemelji, kako je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Na zakonitost izpodbijanih sodb po mnenju vrhovne državne tožilke tudi ne vpliva dejstvo, da je postopek do glavne obravnave tekel brez navzočnosti obsojenca, saj se je imel prav na glavni obravnavi možnost opredeliti do zbranega dokaznega gradiva, pri čemer ni bilo kršeno načelo neposrednosti, poleg tega pa so razlogi za obsojenčevo nesodelovanje v preiskavi na njegovi strani. Navaja, da zagovornik, s tem ko oporeka ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje o zadostni razjasnitvi zadeve in predlaga izvedbo novih dokazov, zatrjuje razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Enako velja tudi glede trditev o presoji izvedenskega mnenja in obsojenčevega naklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

B-I 4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B-II O zahtevi zagovornice:

5. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bil položaj obsojenca v postopku slabši, ker se v času sojenja leta 2005 ni več spomnil prič in podrobnosti dogodka iz leta 1993. Časovna oddaljenost dejanja na procesna jamstva obsojenca v kazenskem postopku ne more vplivati, nenazadnje pa je s prepričljivimi razlogi na smiselno enak pritožbeni očitek zagovornika odgovorilo že sodišče druge stopnje.

6. Zgrešen je očitek zahteve zagovornice, da je bil kazenski zakon kršen s tem, da se izpodbijana sodba ne opredeli glede naklepa obsojenega. Z zatrjevanjem pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Vendar pa se z zahtevo tudi ob takšnem vsebinskem razumevanju ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je na 24. strani sodbe navedlo podrobne razloge v utemeljitev zaključka, da se je obsojeni dejanja zavedal in ga tudi hotel storiti, to je o obstoju zavestnega in voljnega elementa direktnega naklepa; da je obsojeni ravnal prav s to krivdno obliko je poleg tega izrecno navedlo na 25. strani sodbe pri obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji. S takšnim zaključkom se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (5. stran sodbe), ko je odgovarjalo na vsebinsko enake očitke zagovornikov v postopku s pritožbo. Zgolj zaradi tega, ker vložnica odločitev sodišč prve in druge stopnje zavrača, ni mogoče trditi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, še manj, da je bil s tem kršen kazenski zakon.

7. Ob upoštevanju navedenega torej niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče v nasprotju s trditvami zahteve nikjer nista sklepali, da se je obsojenec zavedal zgolj možnosti, da bo oškodovancu vzel življenje, niti da je le privolil v nastanek prepovedane posledice, kar sicer predstavlja vsebino zavestnega ter voljnega elementa eventualnega naklepa, temveč sta ugotovili in z jasnimi razlogi utemeljili, da je obsojeni v razmerju do smrti kot prepovedane posledice (ki pri oškodovancu ni nastopila) ravnal z direktnim naklepom. Ob tem da poleg tega iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da izvršitveno ravnanje v tem primeru predstavljajo štirje vbodi obsojenca v predel oškodovančevega trebuha in prsi, je dejanje pravilno opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ.

8. Zagovornica v zahtevi poleg tega na več mestih povzema in izpodbija ugotovitve sodišča v zvezi s krivdo kot subjektivnim elementom kaznivega dejanja. Navaja, da bi obsojeni dejanje, v primeru da bi ga res naklepal, storil takoj in lokala ne bi najprej zapustil, se nato vrnil ter šele takrat oškodovanca zabodel; da ni bilo raziskano dejansko stanje glede okoliščine, kdaj je imel obsojeni za pasom nož in da se sodba sodišča prve stopnje opira na izpoved priče A.K., ki je bil zaradi odvisnosti od alkohola neverodostojna priča. Takšne navedbe zagovornica zgrešeno zaključi s trditvijo, da je bil kazenski zakon prekršen s tem, da direktni naklep obsojenemu ni bil dokazan z zadostno stopnjo gotovosti. Jasno je, da zahteva s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija zaključke sodišča glede obstoja posameznih dejstev in graja dokazno oceno priče ter s tem ponuja svoje videnje dogajanja in torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

B-III O zahtevi zagovornika:

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da višje sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo njegovega odgovora na predlog, ki ga je v postopku na drugi stopnji podal višji državni tožilec, s čimer smiselno zatrjuje kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZKP (načelo kontradiktornosti). Določba prvega odstavka 377. člena ZKP zavezuje sodišče druge stopnje, da v primeru kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja na zahtevo državnega tožilca, pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu. Na podlagi drugega odstavka istega člena ta lahko poda svoj predlog, ko vrne spise, ali izjavi, da ga bo podal na seji senata. Namen načela kontradiktornosti je v tem, da se stranki pod enakimi pogoji seznanita in opredelita do vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Stranki sta torej tisti, ki sami presojata, ali so navedbe nasprotne stranke take, da bi lahko vplivale na odločbo sodišča in je zato nanje treba odgovoriti. Glede na to, da je izključno v presoji stranke odločitev, ali se bo o navedbah nasprotne stranke izjavila, o kršitvi načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti, kadar upravičenec kljub možnosti te pravice ne izkoristi, enako pa lahko velja tudi v primeru, ko procesno dejanje, ki meri na njeno uresničitev, opravi prepozno.

10. Zagovorniku je pritožbeno sodišče predlog višje državne tožilke vročilo dne 12.7.2005, in sicer s poukom, da se lahko o njem pisno izjavi v roku osem dni od prejema, zatem pa se bo pritožbeni postopek nadaljeval ne glede na podani odgovor. Kot je razvidno iz prejemne štampiljke Okrožnega sodišča v Kopru, je to neposredno prejelo zagovornikov odgovor na predlog tožilke dne 21.7.2005, nato pa ga poslalo Višjemu sodišču v Kopru, ki ga je prejelo dne 22.7.2005. Morebiten odgovor na predlog višjega državnega tožilca se za razliko od pritožbe (ki jo je sodišče prve stopnje dolžno vročiti v odgovor nasprotni stranki) vloži neposredno pri sodišču druge stopnje kot funkcionalno pristojnem sodišču, torej je bil odgovor zagovornika vložen prepozno (drugi odstavek 87. člena ZKP), to je dva dni po izteku (sodno) določenega roka. Ob upoštevanju navedenega torej ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila v postopku s pritožbo storjena kršitev načela kontradiktornosti, saj je bil zagovornik pred odločanjem pritožbenega sodišča seznanjen s predlogom višje državne tožilke in mu je bil glede na vsebino predloga omogočen ustrezen čas, da se do njega opredeli. Dejstvo, da je sodišče druge stopnje pritožbeno sejo opravilo dne 20.7.2005, to je na zadnji dan roka za odgovor, na drugačen zaključek ne more vplivati. Prepozne vloge zagovornika namreč sodišče ne bi bilo dolžno upoštevati niti v primeru, ko bi odločalo kasneje. Pri tem ne gre spregledati, da je bila obravnavana zadeva priporna in tako po Zakonu o sodiščih (1. točka drugega odstavka 83. člena) kot po ZKP (drugi odstavek 200. člena) nujna.

11. V zvezi s tem se tudi ni mogoče strinjati z navedbo zagovornika, da je njegov odgovor pravočasen zaradi posebne ureditve teka rokov med sodnimi počitnicami. Tek procesnih rokov v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) ureja določba tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih. V tem času procesni roki, kakršen je tudi rok za odgovor na predlog višjega državnega tožilca v pritožbenem postopku, praviloma ne tečejo, kar pa ne velja za nujne zadeve. Glede na to, da je bil obsojeni G.P. v času pritožbene seje v priporu, pa obravnavana zadeva v skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZS šteje za nujno, torej roki tečejo in iztečejo ne glede na čas sodnih počitnic.

12. Zagovornik v zahtevi na več mestih trdi, da je bil postopek v tej zadevi voden pristransko v škodo obsojenca, ker naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo "vrste predlaganih relevantnih dokazov", ki jih je obramba obširno navajala tekom postopka. V zvezi s tako (smiselno) zatrjevano kršitvijo iz 3. alinee 29. člena Ustave RS Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo številne dokaze, ki jih je predlagala obramba, kar je posebej obrazložilo na 22. strani sodbe, ostale dokaze pa z jasnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo. Pri tem je pomembno, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

13. Zagovornik v utemeljitev očitka o kršitvi pravice do obrambe obširno navaja dejstva, ki jih sodišče ni ugotavljalo in na podlagi katerih trdi, da je bil do obsojenca pristranski že postopek policije. Vendar pa zvezi s tem izpostavlja edino dokazni predlog po zaslišanju kriminalistov A.U. in I.J., s čimer naj bi se (po utemeljitvi zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti) preverilo, zakaj so policisti nekatere na kraju dogodka v lokalu prisotne priče izključili, zunaj lokala pa poiskali A.K. in ga v svoje zapise vključili. Iz vloge zagovornika z dne 24.1.2005 izhaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog po zaslišanju kriminalistov postavil z utemeljitvijo, da se vsebina uradnih zaznamkov dokaj razlikuje od izjav istih oseb pred preiskovalnim sodnikom. Prva utemeljitev je torej drugačna od te v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ne prva ne druga ne zadostita standardu verjetnosti, s katerim mora obramba utemeljiti relevantnost predlaganega dokaza ter vpliv na presojo sodišča o tem, ali je dejansko stanje o odločilnem dejstvu zadostno pojasnjeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, medtem ko trditve o pristranskosti postopka policije ob obširnem dokaznem postopku ostajajo brez vsakršne teže. 14. Glede očitka zagovornika, da se zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe ni dalo preveriti, ali je resnična izpovedba oškodovanca o poteku dogodkov ali je resnično tisto, kar je v zagovoru povedal obsojenec in priča V.H., pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno. Enako velja tudi glede očitka, da so se izvedeni dokazi ocenjevali z neenako kritičnostjo. Sicer pa je sodišče prve stopnje temeljito preverilo zagovor obsojenca ter izpovedbe oškodovanca in ostalih zaslišanih prič (zlasti P.M., M.D., M.N. in V.H.) ter v utemeljitev zaključka, da zagovoru obsojenca in izpovedbi V.H. ne gre verjeti, navedlo obširne in razumne razloge (stran 10 in 14 sodbe sodišča prve stopnje). Pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja je temeljito preverilo in s podrobnimi in razumnimi razlogi obrazložilo tudi višje sodišče v postopku s pritožbo.

15. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju dveh prič, glede katerih zagovornik trdi, da ni smel navajati njunih osebnih podatkov, ker naj bi mu povedali, da oškodovanec ne sme izvedeti za njuno identiteto, ker se ga bojita, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.3.2005 izhaja, da zagovornik teh prič na poziv predsednice senata (v nasprotju s trditvijo zahteve) sploh ni predlagal za zaslišanje, torej očitane kršitve niti ne more biti.

16. Prav tako ni mogoče pritrditi očitku, da sta bila kljub obrazložitvi neutemeljeno zavrnjena dokazna predloga po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke in zaslišanju dr. V., ki je operiral oškodovanca. Zagovornik izvedensko mnenje dr. T. izpodbija z utemeljitvijo, da je v njem večkrat popravil velikost ene od oškodovancu prizadejanih ran, kar naj bi bila posledica "koordinacije nekoga drugega" oz. pritiskov nanj. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvid in mnenje izvedenca korektno povzelo in podalo dokazno oceno na 21. strani sodbe ter na tej podlagi sprejelo zaključek o dokazanosti obsega in oblike (vbod) oškodovančevih poškodb. V okviru dokazne ocene izvida in mnenja izvedenca sta se obe sodišči razumno opredelili tudi do vpliva okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik, na jasnost in pravilnost le-tega. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče (ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče), da se poprava dimenzije vbodne rane ne nanaša na odločilno okoliščino izvedenskega mnenja, saj je izvedenec pri tem le povzemal zdravstveno dokumentacijo. Glede na navedeno je sodišče predlagana dokaza pravilno zavrnilo kot nepotrebna, zgolj zaradi tega, ker vložnik odločitev zavrača in sodi, da je neutemeljena, pa ni mogoče trditi, da je bila storjena (smiselno zatrjevana) kršitev po 3. alinei 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

17. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To določbo je treba razlagati tako, da je vložnik v zahtevi dolžan navesti ne samo razloge, zaradi katerih jo vlaga (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), temveč jih mora tudi ustrezno obrazložiti. Zagovornik namreč zahtevi navaja, da "je bilo zavrnjeno še kar nekaj dokaznih predlogov, ali pa se o njih sploh ni odločalo". Takšna trditev ostaja nekonkretizirana in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti.

18. Zagovornik v zahtevi trdi, da je bil celoten postopek vse do glavne obravnave izpeljan brez obsojenca in tudi brez njegove obrambe. Na enake pritožbene navedbe je s prepričljivimi razlogi odgovorilo že višje sodišče, zato jih Vrhovno sodišče ne ponavlja, izpostavlja pa, da sta bili načeli kontradiktornosti in neposrednosti na glavni obravnavi dosledno izpeljani. To zlasti velja glede prič, na izpovedbe katerih je sodišče oprlo sodbo, saj so bile izčrpno zaslišane v navzočnosti obsojenca kot tudi njegovega zagovornika. V zvezi s tem ni povsem jasen očitek zahteve glede okoliščine, da je bila v dokaznem postopku prebrana izpovedba priče P.M. Zgolj splošno je zato mogoče ugotoviti, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.3.2005 izhaja, da je zagovornik tik pred koncem dokaznega postopka soglašal z branjem zapisnika o zaslišanju te priče pred preiskovalnim sodnikom, pri čemer razlog za takšno soglasje ni pomemben, obsojeni sam pa je na prebrano izpovedbo podal pripombe. O kršitvi načela neposrednosti torej ni mogoče govoriti (drugi odstavek 340. člena ZKP). Brez vsakršne opore v dokaznem postopku pa so tudi pavšalni očitki, da so se priče med seboj pogovarjale o tem, kaj je treba povedati in se o tem še s kom konzultirale.

19. Zagovornik poleg tega v zahtevi na več mestih izpodbija dokazno vrednost izpovedbe priče A.K. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti le, da sodišče prve stopnje na 10., 11. in 12. strani sodbe izpovedbe priče A.K. ni samo povzelo, temveč tudi dokazno ocenilo z obširnimi razlogi, med katerimi se je opredelilo tako do okoliščine, da je bil v času dejanja pod vplivom alkohola kot tudi, da bi moral nositi očala z dioptrijo, kar v zahtevi izpostavlja zagovornik. Poleg tega je pritožbeno sodišče popolno odgovorilo na pomembne pritožbene navedbe v zvezi s tem in o njih zavzelo jasno stališče. Sicer pa zagovornik s tem očitkom graja dokazno oceno in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povsem enako velja glede okoliščine, ali je A.K. lahko videl nož zataknjen za pasom obsojenca in glede okoliščine, kaj je imel obsojeni tistega dne oblečeno, kakor tudi, ali je nož mogoče zatakniti za kratke hlače z elastiko, kar zagovornik obširno navaja v zadnjem delu zahteve.

20. Pritrditi prav tako ni mogoče očitku zagovornika, da obsojenčev naklep ni šel v smeri, da oškodovancu vzame življenje, temveč je le skušal od sebe odvrniti istočasen protipraven napad ali istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odstraniti drugače. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju napravilo pravilen sklep, da v obravnavanem primeru iz razlogov silobrana (še manj skrajne sile) ni izključena protipravnost ravnanja obsojenca ter o tem navedlo prepričljive razloge na 18. in 19. strani sodbe. Sicer pa zagovornik v tem delu zgolj povzema ugotovitve sodišča prve in druge stopnje ter ponuja svoje videnje dogajanja in s tem (zopet) uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

B-IV 21. V zahtevah zagovornikov zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

22. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom tretjega odstavka 92. člena ZKP.