Jedro

Ker je mogoče delavčevo sposobnost za opravljanje določenega dela oceniti le v primeru, če delavec v času poskusnega dela dejansko dela (delo opravlja), se poskusno delo podaljša v primeru začasne odsotnosti delavca. Do podobne situacije, kot v primeru delavčeve odsotnosti z dela, je prišlo tudi z nastopom sodnih počitnic, ki so trajale eno tretjino dogovorjenega poskusnega dela. V času sodnih počitnic tožnik ni mogel v pričakovanem obsegu opraviti svojega dela, zaradi česar podaljšanje njegovega poskusnega dela ni bilo nezakonito.

Ker ZJU/2002 določbe o tem, da bi lahko javnemu uslužbencu zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delovno razmerje prenehalo pred vročitvijo odločitve o njegovi pritožbi zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni imel, je tožena stranka kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki napačno določila pred dokončnostjo tega sklepa. Iz tega razloga je tožnik upravičen do priznanja delovnega razmerja za čas od dneva, določenega v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do dneva dokončnosti tega sklepa (ob ugotovitvi, da je sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1., 2., 3. in 5. točki izreka tako: - da se sklep o prenehanju delovnega razmerja opr. št. Su 210/2005 z dne 25.10.2005 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 10051-715/2005 z dne 31.11.2005 delno spremenita tako, da tožniku preneha delovno razmerje z vročitvijo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 10051-715/2005 z dne 31.11.2005; - da je pogodba o zaposlitvi z dne 7.7.2005 trajala do vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 10051-715/2005 z dne 31.11.2005; - da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 7.7.2005 za čas od 1.11.2005 do vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 10051-715/2005 z dne 31.11.2005, po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov, neto plačo pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila in mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v 8 dneh in pod izvršbo; v preostalem se zavrne tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, za trajanje pogodbe o zaposlitvi in za plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 7.7.2005 za obdobje po vročitvi sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. 10051-715/2005 z dne 31.11.2005; - da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 88,49 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in sklep o zavrženju dela tožbe.

III. Revizija v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini štirih mesečnih plač in o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o podaljšanju poskusnega dela z dne 1.9.2005, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.10.2005, potrjenega s sklepom z dne 31.11.2005 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi z dne 7.7.2005 z dnem izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni prenehala in da mu je trajala do dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje. V 3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo plače za čas od 1.11.2005 do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, skupaj s pripadajočimi davki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačanih neto plač od zapadlosti posamične neto plače v plačilo do plačila. V 4. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine namesto štirimesečnega odpovednega roka v višini štirih mesečnih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. V 5. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o podaljšanju poskusnega dela z dne 1.9.2005. Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je tožnik trdil, da je izpolnil svojo normo. To izhaja tudi iz ocene poskusnega dela, kjer je dobesedno navedeno, da je obseg opravljenega dela skromen in ne ustrezna zahtevam, ki veljajo za strokovne sodelavce, oziroma formalno ustreza le zaradi koriščenja letnega dopusta. To tožnika razbremenjuje očitka, da je naredil premalo oziroma "nič". Ker je delodajalec kasneje navajal, da tožnik v času poskusnega dela ni naredil skoraj nič oziroma samo šest osnutkov sodnih odločb in nekaj procesnih sklepov, to vsekakor vzbuja dvom v resničnost delodajalčevih navedb. V spornem času je bil tožnik izredno obremenjen tudi v privatnem življenju (razvezni postopek z bivšo zakonsko partnerko, odločanje o tem, kateremu izmed staršev bo dodeljena tožnikova hčerka). Vse to je za tožnika pomenilo izredno hud psihični pritisk, zato ni mogel enakovredno tekmovati s svojimi sodelavci, ki so za cca 20 % do 50 % presegali normo. Tožnik je bil sposoben le za normiran obseg dela, za presežek doseganja norme (ki je pri oceni strokovnega sodelavca pomembna pri predlaganju strokovnega sodelavca za sodnika) pa ni imel ambicij. Tožniku je bilo poskusno delo nezakonito podaljšano, saj sodne počitnice in odsotnost mentorice niso zakoniti razlog za podaljšanje poskusnega dela. Sklep o podaljšanju poskusnega dela ni vseboval pravnega pouka, zato ga je tožnik izpodbijal direktno na sodišču. To pa tožniku ne bi smelo biti v škodo. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje spreminjala izjave in jih prikrojevala trenutnim potrebam sodnega postopka. Tožena stranka ni preverila možnosti, da bi tožnika premestila na manj zahteven oddelek, tožniku pa tudi ni nudila ustrezne strokovne podpore v obdobju poskusnega dela. Razen tega tožena stranka ocene poskusnega dela tožniku ni vročila vsaj 10 dni pred potekom poskusne dobe. Neresnične so tudi izjave tožene stranke o tem, da tožnik ni bil v zadostnem časovnem obsegu prisoten na delovnem mestu, da je izjavil, da bo poskusno delo opravil na dopustu, oziroma da je samovoljno koristil letni dopust. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je v dokaznem postopku ugotovilo, da je komisija tožene stranke, ki je spremljala tožnikovo poskusno delo v poskusni dobi, podala negativno oceno njegovega poskusnega dela in to oceno tudi ustrezno utemeljila. Zaključilo je, da tožnik svojega dela ni opravljal v skladu s pričakovanji tožene stranke in da ni pokazal interesa za delo. Po stališču prvostopenjskega sodišča tožnikova premajhna zainteresiranost za delo izhaja tudi iz dejstva, da tožnik od nadrejenih ni zahteval ustreznih pojasnil in vzorcev, ki jih je potreboval pri svojem delu in ki so jih drugi strokovni sodelavci dobili. Del tožnikove tožbe, v okviru katerega je tožnik izpodbijal sklep tožene stranke z dne 1.9.2005 o podaljšanju poskusnega dela (A2), je zavrglo, ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni izkoristil pravice do pritožbe zoper navedeni sklep pri toženi stranki, kot je to določal tretji odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU/2002, Ur. l. RS, št. 56/2002, 23/2005, ki je bil v veljavi v spornem obdobju). Z ozirom na to tožnik ni imel pravice do sodnega varstva, kar je bilo izrecno določeno v četrtem odstavku 24. člena ZJU/2002. Pritožbeno sodišče v pretežni meri sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, prav tako pa nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in z njo v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku izvedlo vse odločilne dokaze ter ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi česar je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podala v skladu z veljavno zakonodajo. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na zakonitost izpodbijanih odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, spregledalo določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU/2002 v zvezi z določitvijo datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi zoper sodbo : Tudi po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku podaljšala v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo v nasprotju z zakonom. ZJU/2002 posebnih določb o podaljšanju poskusnega dela ne vsebuje, zato je potrebno zakonitost podaljšanja poskusnega dela tožnika z ozirom na prvi odstavek 5. člena ZJU/2002 presojati glede na določbo drugega odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi (A1), iz katere izhaja, da prične z delom pri toženi stranki 20.6.2005, dogovorjeno trimesečno poskusno delo, ki pa mu je bilo s sklepom z dne 1.9.2005 (A2) podaljšano do 31.10.2005. Iz citiranega sklepa izhaja, da naj bi tožnik s tem podaljšanjem soglašal, kar je potrdila tudi v postopku zaslišana priča J.K.Š.. Tožnik je sicer trdil drugače, vendar pa citiranega sklepa pri toženi stranki ni izpodbijal z obrazložitvijo, da situacije pri toženi stranki ni želel zaostrovati, kot tudi zaradi tega, ker citirani sklep ni vseboval pravnega pouka. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da je bil razlog za podaljšanje poskusnega dela v tem, da je dogovorjeno trimesečno poskusno delo sovpadalo z enomesečnimi sodnimi počitnicami in sedemtedensko odsotnostjo predsednice Komisije za ocenjevanje poskusnega dela tožnika, ki je bila hkrati tudi tožnikova mentorica. Iz izpovedbe tožnika, podane na naroku za glavno obravnavo dne 22.11.2006, izhaja, da je bil v času sodnih počitnic na dopustu tudi tožnik. Pojasnil je namreč, da je imel v tem času dva ali tri tedne dopusta in da je bil na dopustu v istem času kot njegova mentorica.

Namen poskusnega dela je po eni strani v tem, da lahko delodajalec ugotovi, če je delavec sposoben za delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, po drugi strani pa tudi v tem, da delavec ugotovi, če mu v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno delo ustreza. Tako drugi odstavek 125. člena ZDR kot tudi drugi odstavek 67. člena ZJU/2002 sta trajanje poskusnega dela omejila na obdobje šestih mesecev. Ker je mogoče delavčevo sposobnost za opravljanje določenega dela oceniti le v primeru, če delavec dejansko dela (torej če to delo dejansko opravlja), je zakonodajalec v drugem odstavku 125. člena ZDR dopustil, da se poskusno delo podaljša v primeru začasne odsotnosti. S to določbo je želel zakonodajalec preprečiti neobjektivnost oziroma nerealnost delodajalčeve ocene poskusnega dela delavca, ki bi temeljila na preverjanju delavčevega dejanskega opravljenega dela v krajšem obdobju od dogovorjenega, ker bi bil delavec del tega obdobja začasno odsoten z dela. Do podobne situacije, kot v primeru delavčeve odsotnosti z dela, je po ugotovitvi pritožbenega sodišča prišlo tudi z nastopom sodnih počitnic, ki so trajale eno tretjino dogovorjenega poskusnega dela. V času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih primerih (prvi odstavek 83. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), zaradi česar tudi delavci, ki opravljajo poskusno delo v času sodnih počitnicah ne morejo v pričakovanem obsegu opraviti svojega dela. Glede na to je smiselno, da se poskusno delo takim delavcem podaljša. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na že zgoraj ugotovljeno, da je tožnik v času sodnih počitnic bil na letnem dopustu, torej da je bil tudi dejansko odsoten z dela, podaljšanje tožnikovega poskusnega dela ni bilo nezakonito.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ocena tožene stranke o tožnikovem poskusnem delu (A3) pravilna in objektivna. Iz te ocene, kot tudi iz izpovedbe njegove mentorice izhaja, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. V zvezi s tem so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, v katerih zatrjuje, da iz ocene delovne uspešnosti izhaja, da je tožnik izpolnil normo v zadostnem obsegu.

Po 4. točki prvega odstavka 155. člena ZJU/2002 je predstojnik pisno odpovedal pogodbo o zaposlitvi javnemu uslužbencu, če je ta neuspešno opravil poskusno delo in ga ni bilo mogoče premestiti v skladu z zakonom. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bilo možno tožnika premestiti v skladu z zakonom (tožnik je šele v pritožbi povsem pavšalno navajal, da delodajalec ni preveril te možnosti, pri čemer ni niti zatrjeval niti predložil kakršnihkoli dokazov, da je ta možnost sploh obstajala), je tožena stranka tožniku utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazloženim pisnim sklepom (A4). Ta sklep je bil izdan na podlagi določbe prvega odstavka 156. člena ZJU/2002 in je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS (A6). Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vsebinsko in tudi formalno pravilna, razen glede določitve datuma prenehanja delovnega razmerja. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja (A4) izhaja, da se tožniku zaradi negativne ocene poskusnega dela izredno odpove delovno razmerje z dnem 31.10.2005. Zoper ta sklep je bila dopustna pritožba, tožnik je pritožbo vložil, pristojna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je njegovo pritožbo zavrnila in potrdila izpodbijani sklep. Tretji odstavek 24. člena ZJU/2002 je določal, da pritožba zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja zadrži izvršitev odločbe o tej pravici oziroma obveznosti, razen če zakon ne določa drugače. Po tretjem odstavku 156. člena ZJU/2002 je bila zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovoljena pritožba. Ker ZJU/2002 določbe o tem, da bi javnemu uslužbencu zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delovno razmerje lahko prenehalo pred vročitvijo odločitve o njegovi pritožbi, ni imel, je tožena stranka kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki napačno določila 31.10.2005. Iz tega razloga je pritožbeno sodišča pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki določilo dan vročitve dokončne odločbe (torej odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS). Posledično je za obdobje od 1.11.2005 do dneva vročitve dokončne odločbe ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, na obračun in izplačilo pripadajoče plače, na vpis delovne dobe v delovno knjižico), medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena ZPP, 353. člen ZPP). Pritožbeno sodišča nadalje ugotavlja, da je tožnik neutemeljeno vtoževal odškodnino namesto odpovednega roka v višini štirih mesečnih plač, saj takšne odškodnine veljavna delovnopravna zakonodaja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne predvideva. Zato je prvostopenjsko sodišče ta del tožnikovega zahtevka pravilno zavrnilo, tožnikova povsem pavšalna in neobrazložena pritožba v zvezi s tem pa je neutemeljena.

K pritožbi zoper sklep : Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo del tožnikove tožbe za ugotovitev nezakonitosti sklepa z dne 1.9.2005 o podaljšanju poskusnega dela tožnika. S tem sklepom je bilo odločeno o obveznosti tožnika iz delovnega razmerja, zato bi moral tožnik zoper ta sklep najprej vložiti pritožbo pri toženi stranki (člen 24/3 ZJU/2002, člen 25/1 ZJU/2002) in sicer v 8 dneh od vročitve tega sklepa. Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti, ki ga izda delodajalec javnemu uslužbencu, je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (člen 24/4 ZJU/2002). To pomeni, da je predhodno varstvo pravice pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Če javni uslužbenec pritožbe pri delodajalcu zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici oziroma obveznosti, ne vloži, nima pravice do sodnega varstva, zato mora sodišče v takšnem primeru tožbo zavreči (člen 274/1 ZPP). Na obstoj te procesne predpostavke ne vpliva niti dejstvo, da sporni sklep z dne 1.9.2005 (A2) ni vseboval pouka o pravnem sredstvu. ZJU/2002 namreč ni dopuščal neposrednega sodnega varstva zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja niti v primeru, če tak sklep ni vseboval pravnega pouka. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v zvezi s sklepom o zavrženju tožbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija pravilnost sodbe in sklepa sodišča prve stopnje zaradi tega, ker naj bi tožena stranka tekom postopka spreminjala izjave in navedbe ter jih prikrojevala trenutnim potrebam sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo na podlagi izvedenih dokazov in ne na podlagi navedb tožene stranke (ki jih sicer po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tekom postopka ni spreminjala). Dejstvo, da tožena stranka tožniku ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu ni vročila deset dni pred potekom poskusne dobe (kar je bilo določeno v sklepu o imenovanju tričlanske komisije za spremljanje in ocenitev poskusnega dela tožnika - A8) pa nima odločilnega pomena na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa. Nepomembne za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe so tudi njegove pritožbene navedbe, v okviru katerih zatrjuje, da so neresnične izjave tožene stranke o tem, da tožnik ni bil v zadostnem časovnem obsegu prisoten na delovnem mestu, da je izjavil, da bo poskusno delo opravil na dopustu, oziroma da je samovoljno koristil letni dopust. Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank tega individualnega delovnega spora, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških tožnika. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) priznalo priglašene pravdne stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po OT (tarifna št. 15/b, 3. alinea), za zastopanje na prvem naroku 3.10.2006 300 točk (tarifna št. 15/3/a), za sestavo pripravljalne vloge z dne 22.2.2006 225 točk (tarifna št. 15/2), za sestavo vloge z dne 3.10.2006 50 točk (tarifna št. 39/4), za zastopanje na narokih dne 14.11.2006, 22.11.2006 in 1.12.2006 3 krat 150 točk (tarifna št. 15/3/b) in za trajanje v skupni višini 250 točk (člen 7/1 OT), materialne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (110,00 SIT) znaša 212.058,00 SIT. Ker je po oceni pritožbenega sodišča tožnik s svojim zahtevkom uspel do 10 %, mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmeren del priznanih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 21.205,80 SIT oziroma 88,49 EUR (četrti odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura; Ur. l. RS, št. 114/2006). Pritožbeno sodišče je tožniku od priznanih pravdnih stroškov prisodilo zakonske zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke niti o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih nista priglasila.

Ker v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v višini štirih mesečnih plač tožnika in v zvezi z odločitvijo o zavrženju dela tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti sklepa o podaljšanju poskusnega dela tožnika z dne 1.9.2005, revizija ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3. oziroma 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.