Jedro

V naziv svetovalec lahko napreduje delavec, ki izpolnjuje pogoje iz 6. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zahtevo tožeče stranke z dne 3.11.1992 za napredovanje v naziv svetovalec je tožena stranka z odločbo z dne 2.11.1993 zavrnila. Ugotovila je, da predlagatelj kot socialni delavec ne izpolnjuje pogoja "drugo strokovno delo v obsegu najmanj 18 točk", skladno z 18. členom pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu in uspešnosti pri delu, ki ga opravlja, skladno z 11. členom citiranega pravilnika. Delavec je uspešen, kar se tiče dela na področju prometne vzgoje, vendar na šoli opravlja dela na delovnem mestu socialnega delavca. Drugo strokovno delo, ki ga je ravnatelj točkoval z 51 točkami, je vsebinsko povezano le s področjem prometne vzgoje in ne s področjem socialnega dela. Nadalje je tožena stranka še ugotovila, da predlagatelj sicer izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor po 5. členu pravilnika, vendar se vlagatelj niti v razgovoru z ravnateljem niti v upravnem postopku v času do izdaje odločbe ni strinjal s podelitvijo naziva mentor skladno s pravilnikom.

Na dopolnjeno zahtevo tožeče stranke z dne 23.2.1993 za napredovanje v naziv mentor (lahko tudi svetovalec) je tožena stranka izdala še odločbo z dne 7.7.1994, s katero je tožeči stranki podeljen naziv mentor za dobo 10 let, s tem, da se šteje, da je naziv pridobljen z 2.11.1993. V tej odločbi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka izpolnjevala vse pogoje za naziv mentor že v času, ko je bila izdana zavrnilna odločba (dne 2.11.1993), zato se ji podeli ta naziv z dnem 2.11.1993. Tožena stranka namreč takrat ni vedela, da je tožeča stranka poslala novo zahtevo za napredovanje v naziv mentor, ker jo je poslala po roku, ki ji je bil določen v dopisu za izjavo, vendar še pred izdajo zavrnilne odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 3.11.1992 vložila zahtevek za napredovanje v naziv "mentor in svetovalec", ki ga je utemeljila s priloženimi dokazili o dodatnem izobraževanju in priznanjih s področja vzgoje in izobraževanja. Ravnateljica ni pravilno ocenila njegovega dolgoletnega dela socialnega delavca, ocenjevala je le delo prostovoljne dejavnosti na področju prometne vzgoje učencev, čeprav je tudi to delo pomemben dejavnik dela z učenci. Nato tožeča stranka obširno popisuje dela, ki jih je opravljala od 1976 dalje. Tožeča stranka je prepričana, da v celoti izpolnjuje pogoje za dodelitev naziva "mentor in svetovalec".

Po prejemu odločbe o podelitvi naziva mentor z dne 7.7.1994 je tožeča stranka v dopolnitvi k tožbi navedla, da še vedno vztraja pri podelitvi naziva svetovalec in to od 15.4.1992 dalje, saj je že takrat izpolnjevala vse pogoje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za naziv mentor, ne pa za naziv svetovalec.

Tožba ni utemeljena.

Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92) razlikuje 3 nazive: mentor, svetovalec in svetnik. Za pridobitev vsakega izmed njih pravilnik posebej določa splošne in posebne pogoje.

Ne drži trditev tožeče stranke, da je že v svoji prvi zahtevi za napredovanje uveljavljala podelitev naziva "mentor in svetovalec". Iz podatkov spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožeča dne 3.11.1992. vložila zahtevo za napredovanje v naziv svetovalec. Res pa je, da se dodatna vloga tožeče stranke za napredovanje z dne 23.2.1993 glasi: Zahteva za napredovanje v naziv mentor (lahko tudi svetovalec). Vsako drugačno poimenovanje nazivov kot pa jih določa pravilnik, bi lahko pomenilo, da je vloga nejasna, nedoločna ali celo napačna. Vendar jo tožena stranka zaradi poteka same zadeve ni ocenila kot tako, ker je toženo stranko pozvala naj spremeni zahtevo iz zahteve za podelitev naziva svetovalec v zahtev za podelitev naziva mentor. Zato je jasno, da se je druga zahteva tožeče stranke glasila na podelitev naziva mentor. Po 6. členu že navedenega pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu lahko v naziv svetovalec napreduje delavec, ki med drugimi pogoji izpolnjuje tudi pogoj "najmanj 18 točk iz drugega strokovnega dela". Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevo tožeče stranke za podelitev naziva svetovalec, saj je po ugotovitvenem postopku na podlagi predloga ravnateljice in mnenja učiteljskega zbora ter pregleda dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje navedenega pogoja. Tožena stranka je ugotovila, da bi morala tožeča stranka povečati kvaliteto svojega dela v okviru posameznih vsebin dela, posodabljanja osnovne šole s pomočjo svetovalnega dela ter pomoči in svetovanja učencem. Drugo strokovno delo, ki ga je ravnateljica ocenila z 51 točkami, je vsebinsko povezano le s področjem prometne vzgoje in ne s področjem socialnega dela.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno, na podlagi svojih ugotovitev, izdala zavrnilno odločbo z dne 2.11.1993., saj tožeča stranka, kljub pozivu, naj v določenem roku spremeni svojo zahtevo tako, da bo uveljavljala napredovanje v naziv mentor, tega ni storila. Tožena stranka je v korist tožeče stranke upoštevala njeno dodatno zahtevo za napredovanje z dne 23.2.1993 in je na podlagi 261. člena zakona o upravnem postopku (ZUP) izdala odločbo št. 14849 z dne 7.7.1994, s katero je tožeči stranki podelila naziv mentor z dnem 2.11.1993. Tožena stranka je s to odločitvijo v celoti ugodila zahtevku tožeče stranke.

Tožbeni ugovor, da bi moral biti naziv podeljen od 15.4.1992 dalje, ni utemeljen. Po 19. členu pravilnika se naziv mentor podeli s 15.4.1992 delavcu, ki je do 14.4.1992 izpolnil pogoje z 2. odstavka 5. člena pravilnika. Tožeča stranka tega pogoja - 25 let strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju, ni izpolnjevala.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena.

Sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).