Jedro

Bivša zakonca izmed katerih je eden ob soglasju drugega prodal skupno stanovanje, ki je bilo obremenjeno z zastavno pravico za posojilo, ki ga je najel eden izmed njiju za skupne potrebe, stanovanje pa je bilo potem prodano na dražbi v izvršilnem postopku in vzeto kupcu, morata vrniti slednjemu prejeto kupnino, ker je takšna pogodba po zakonu razdrta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, 1. da sta toženca kot skupna lastnika prodala tožniku stanovanje v Ljubljani, čeprav je kot prodajalec v pisni prodajni pogodbi z dne 26.6.1996 naveden le toženec, in to za kupnino 93.000,00 DEM; 2. da je ta pogodba zaradi pravne napake razdrta po zakonu; ter 3. tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 93.000,00 DEM z obrestmi v tolarski vrednosti na dan plačila. Posledica razdrtja pogodbe je namreč vrnitvena obveznost (132. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dokazni postopek je pokazal, da je bilo stanovanje skupno premoženje tožencev, da se je toženka strinjala s prodajo, ker pa je pogodba razdrta po samem zakonu, morata prodajalca - toženca prejeto kupnino vrniti skupaj z obrestmi.

Toženka je proti tej sodbi vložila pritožbo, za katero je na poziv sodišča pojasnila, da gre za revizijo. V njej navaja, da je tožnik nakazoval kupnino ločeno na oba toženca zaradi ločitvenega postopka med njima. Zapleti s stanovanjem so nastali pozneje zaradi hipoteke, ki je lahko obstajala ali pa tudi ne. Nemogoče je, da hipoteka ne bi prepovedovala prodaje. Ne ve, zakaj naj bi vrnila kupnino. Opisuje socialno stanje sebe in svojih otrok. Sodišče naj se obrne na toženca, ker zanj ne odgovarja. Za njeno soodgovornost bi bil potreben njen podpis pri najetju hipoteke, pa to ni bilo napravljeno.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz revizije je mogoče povzeti, da jo je toženka vložila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vendar ta razlog ni podan, kar je ugotovilo revizijsko sodišče tako ob preizkusu na podlagi revizijskih navedb kakor tudi ob uradnem preizkusu.

Ni povsem jasno, kam meri revizija s poudarkom, da je tožnik nakazoval kupnino tožencema ločeno. Bistveno za rešitev tega spora je ugotovitev, da je bilo stanovanje njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS št. 15/76 in 1/89 ter Uradni list RS št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR), da sta ga sporazumno prodala (52. člen ZZZDR), pri čemer ni niti bistveno, da jima je tožnik poravnal kupnino vsakemu polovico. V zvezi s slednjim revidentka sama priznava v reviziji, da se je to zgodilo na njeno željo. Revidentkin dvom, ali je bila sploh vzpostavljena hipoteka je neutemeljen, saj je izvršilna zadeva In 224/94 upnice A. R. zoper toženca, ki se jo je udeleževala tudi toženka, temeljila na sporazumno vzpostavljeni zastavni pravici na obravnavanem stanovanju, kar je izkazovala javna listina. Takšna zastavna pravica ne preprečuje prodaje stanovanja, saj je njen smisel prav v tem, da se lahko zastavni upnik poplača iz prodaje nepremičnine ne glede na to, če pridobi pozneje kdo drug na tej nepremičnini lastninsko pravico ali pravico razpolaganja (glej drugi odstavek 144. člena v zvezi s petim odstavkom 186. člena v obravnavanem času veljavnega Zakona o izvršilnem postopku). Sicer pa je bilo stanovanje prodano v zakonito opravljenem sodnem izvršilnem postopku, in to dejstvo je bistveno.

Ko se revidentka sprašuje, zakaj naj bi ona vrnila svoj del kupnine, naj ji bo pojasnjeno, da se sodba glasi, da jo morata vrniti oba toženca nerazdelno, solidarno. Podlaga za takšno odgovornost je v drugem odstavku 56. člena ZZZDR, ki med drugim določa, da za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno (torej za vso obveznost) tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem. V zvezi s samo obveznostjo vračila kupnine pa naj bo še enkrat razloženo, da sta toženca kot prodajalca nepošteno ravnala nasproti tožniku kot kupcu, da ga nista seznanila z zastavno pravico upnice, ki jo je imela na stanovanju, in ne s tem, da je v teku izvršilni postopek, katerega predmet je bilo poplačilo upnice iz prodaje obravnavanega stanovanja. Nadalje, toženca nista preprečila prodaje stanovanja na dražbi, s tem da bi poravnala dolg upnici v izvršbi. Ker se je na koncu primerilo, da je bilo stanovanje prodano, zaradi česar tožnik, ki je sicer poravnal vso kupnino zanj, ni mogel pridobiti lastninske pravice na njem in je zaradi prisilne izselitve tudi izgubil posest na njem, je po zakonu prodajna pogodba razdrta (508. do 510. člen ZOR). Nadaljnja posledica tega dejstva je, da je treba vrniti, kar je bilo dano, in to z obrestmi (prvi, drugi in peti odstavek 132. člena ZOR).

Za pravilno odločitev v tej stvari je pravno nepomembna revidentkina trditev, da bi bil potreben njen podpis pri kreditu, ki ga je najel toženec. Bistveno je, da sta bila oba toženca skupna lastnika stanovanja, da sta prejela kupnino zanj in da je bilo zaradi pravne napake (za katero sta vedela oba) vzeto kupcu - tožniku. Nepomembno je torej, kako je prišlo do obremenitve stanovanja z zastavno pravico (prvi odstavek 508. člena ZOR). Le navrženo naj bo, da je toženec, zaslišan kot stranka pojasnil, da je bil kredit najet za nakup avtomobila in da je bila toženka tista, ki je izjavila, da sta že "vrnila dovolj". Šlo je torej za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero tudi skupaj odgovarjata (že omenjeni drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

Pravno nepomembne so tudi obsežne trditve o sedanjem socialnem stanju toženke. Le-te ne morejo vplivati na razsojo v tej zadevi, saj jih zakon sploh ne omenja.

Revizija je potemtakem v celoti neutemeljena in zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).