Jedro

Določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, je v vsakem primeru (torej, ne glede na to, ali gre za solastnino ali (dejansko) etažno lastnino) posel izrednega upravljanja in se za njegovo sprejetje zahteva soglasje vseh solastnikov/etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 133,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23600/2014 z dne 26. 2. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke, in sicer v višini 161,58 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano odločitev spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23600/2014 z dne 26. 2. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka ohrani v veljavi, toženi stranki pa v plačilo naloži še stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu (majhne vrednosti) tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo še neplačanega dela stroškov upravljanja in obratovanja v poslovni stavbi na naslovu ... v Ljubljani, in sicer po razdelilnikih št. 000 z dne 11. 12. 2013 v znesku 377,62 EUR in št. 001 z dne 13. 1. 2014 v znesku 757,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega razdelilnika.

8. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji podala dva pravno odločilna ugovora: 1. da tožena stranka ni upravnik stavbe na naslovu ... v Ljubljani, saj Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe z dne 24. 9. 2013 niso podpisali vsi solastniki stavbe na naslovu ... v Ljubljani (kar pa bi bilo po njenih trditvah - glede na to, da je omenjena stavba v solastnini in ne v etažni lastnini - nujno), zaradi česar tožeča stranka v tem postopku niti ni aktivno legitimirana, in 2. da njen solastniški delež (ki jasno izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi) znaša 2,48 %, ne pa 3,3688 % - kot to trdi tožeča stranka - ter da bi bilo zato pri delitvi skupnih stroškov stavbe, ki je v solastnini, potrebno upoštevati solastniške deleže solastnikov in ne deleže, ki jih enostransko določa tožeča stranka ali zgolj nekaj solastnikov (po njenem mnenju je povsem brezpredmetno, kako so „deleži“ določeni v Pogodbi oziroma podpisni listini - list. št. 40). Trdi, da pri podpisu Pogodbe ni sodelovala oziroma je podpisu nasprotovala prav iz razloga, ker so bili deleži določeni nepravilno. Ker ni podpisala sporne Pogodbe, pa po stališču tožene stranke tudi ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da naj bi bila z njo dogovorjena površina posameznih delov - tožena strank nikoli ni soglašala z oceno tožeče stranke o njenem solastniškem deležu (tj. 3,3688 %), temveč je edini zanjo relevanten podatek tisti, ki izhaja iz zemljiške knjige.

9. Sodišče prve stopnje je njene ugovore sprejelo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako iz izpodbijane sodbe izhaja, da je poslovna stavba na ... v Ljubljani v solastnini(2), da je zato za določitev upravnika potrebno soglasje vseh solastnikov in da tega ne spremeni niti sklicevanje tožeče stranke na sodno poravnavo N1/2012(3), saj tožeči stranki status upravnika s soglasjem iz sodne poravnave ni bil podeljen, z njo določitev upravnika tudi ni postala posel rednega upravljanja, še manj pa je s sodno poravnavo posel rednega upravljanja postal posel, s katerim bi se na novo določili solastniški deleži. Za Pogodbo je bilo zato po stališču prvostopenjskega sodišča v vsakem primeru potrebno soglasje vseh solastnikov, da pa med strankama ni sporno, da takšno soglasje ni bilo doseženo in da zato tožeča stranka utemeljenosti povračila stroškov na pogodbeni podlagi ni uspela izkazati.

10. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je na predmetni stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina in ne solastnina. Sodišču prve stopnje očita, da njenih argumentov v tej smeri (tj. da poslovno stavbo na ... v Ljubljani sestavlja 32 fizično ločenih posameznih delov, da pa zemljiškoknjižno etažna lastnina ni urejena) sploh ni upoštevalo oziroma jih je štelo za pomanjkljive in nezadostne. Veljavno pravo obstoja dejanske etažne lastnine po njenem mnenju ne veže na točno določene predpostavke, temveč na pravno domnevo - dejanska etažna lastnina je vzpostavljena, ko posamezni deli še niso vpisani v zemljiško knjigo, so pa med seboj fizično ločeni in predmet samostojnih razpolaganj lastnikov (kar je po njenih pritožbenih trditvah edina smernica za ugotavljanje obstoječe dejanske etažne lastnine).

11. Očitek je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora in da posamezni deli poslovne stavbe ... predstavljajo samostojno funkcionalno enoto, primerno za samostojno rabo, ni prezrlo. Je pa - nasprotno - ugotovilo, da je (celotna) poslovna stavba v solastnini, dejstvu, da tožena stranka izključno uporablja del stvari, pa pripisalo drugačen pomen, kot mu ga pripisuje tožeča stranka. In sicer, da (tudi) to ne pomeni (nujno), da je vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Tudi izključna uporaba dela stvari, če je po obsegu ustrezna solastniškemu deležu, je namreč uporaba, kakršna je za solastnike predvidena s prvim odstavkom 66. člena SPZ(4).

12. Poleg tega po presoji pritožbenega sodišča vprašanje obstoja dejanske etažne lastnine za rešitev obravnavane zadeve niti ni bistveno. Kot pojasnjeno zgoraj, sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le iz razloga, ker se soglasje vseh solastnikov(5) (ki v obravnavanem primeru nesporno ni bilo doseženo) zahteva za določitev upravnika, temveč ker je posel, ki presega redno upravljanje, tudi posel, s katerim se na novo določijo solastniški deleži. To pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljenost povračila stroškov po pogodbeni podlagi tožeči stranki odreklo (tudi) iz razloga, ker za uporabljeni ključ delitve tožeča stranka ni imela soglasja vseh solastnikov. Na to odločitev pa ne vpliva, ali je stavba v solastnini ali dejanski etažni lastnini. Določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, je namreč v vsakem primeru (torej, ne glede na to, ali gre za solastnino ali (dejansko) etažno lastnino) posel izrednega upravljanja in se za njegovo sprejetje zahteva soglasje vseh solastnikov/etažnih lastnikov (prim. VSL II Cpg 653/2015, VSL II Cpg 631/2015). Tega pa tožeča stranka evidentno ni dosegla.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke so torej neutemeljeni. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Mora pa toženi stranki povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 133,71 EUR. Priznalo ji je namreč nagrado za postopek (tar. št. 3210), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Tožeča stranka ni izkazala, da je dejanska etažna lastnina vzpostavljena.

Op. št. (3): Iz katere izhaja, da so se solastniki v njej dogovorili, da se za upravnika stavbe imenuje A. d. o. o. (torej ne tožeča stranka), in da se stroški in bremena stvari delijo v sorazmerju s solastniškimi deleži, pri čemer se za solastnike, ki so vknjiženi v zemljiško knjigo, uporabljajo zemljiškoknjižni podatki o velikosti solastniškega deleža. Op. št. (4): Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.

Op. št. (5): V primeru, kot je obravnavani.