Jedro

Temelj za odgovornost upravnika nasproti tretjim, ki niso lastniki stanovanj, je lahko le kršitev zakonskih obveznosti upravnika, ne more pa upravnik odškodninsko odgovarjati tretjim zaradi kršitve pogodbe, sklenjene z etažnimi lastniki.

Izrek

I. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka, kolikor se nanaša nanjo, razveljavi, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2012 dalje (1. točka izreka), višji in drugačen tožbeni zahtevek (za nerazdelno plačilo 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Sodba zavzema stališče, da sta toženca solidarno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, ko mu je dne 14. 12. 2007 voda s fekalijami zalila klet, ki se nahaja v večstanovanjski stavbi in katero ima tožnik skupaj s stanovanjem v najemu.

2. Zoper takšno sodbo se pritožujeta oba toženca. Prvi toženec v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podredno pa, naj sodbo spremeni. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je za nastalo škodo odgovoren tudi prvi toženec. Tožnik in priča E. R. sta izpovedala, da je po njunem mnenju izključni vzrok za poplavo s fekalijami zamašen fekalni odtok z opažem, ki je ostal v fekalnih jaških po njihovi sanaciji leta 1997. Da je poplavo povzročila fekalna voda, je potrdil tudi D. O., ki je povedal, da ni šlo za navadno vodo, da je voda zaudarjala po fekalijah. Ker sam ni gradil fekalnih jaškov, niti v njih ni pustil opaža, za nastalo škodo ni odgovoren. Poleg tega je tožnik na obravnavi 18. 1. 2012 navedel, da situacija še do danes ni v celoti sanirana in da voda ob večjih nalivih ter polni greznici še vedno priteče v klet. 3. Drugi toženec se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Za presojo krivdne odgovornosti je ključen element protipravnosti, ki po njegovem prepričanju ni podan. Sodišče tega elementa ni obrazložilo, niti ne izhaja iz izvedenih dokazov. Poudarja, da sama izbira izvajalca za izvedbo povišanja fekalnih jaškov ne more predstavljati nedopustnega protipravnega ravnanja. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za enako dejansko stanje kot v zadevi VS RS II Ips 526/2005. V navedeni zadevi je bilo mogoče upravniku očitati malomarnost, medtem ko v obravnavani zadevi drugemu tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnega ravnanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je redno skrbel za čiščenje greznice in fekalnega jaška in mu zato ni mogoče očitati nobene malomarnosti. Iz sodbe sploh ni razvidno, v čem je bilo njegovo nedopustno ravnanje, zato se sodbe ne da preizkusiti. Ne strinja se s stališčem, da je v skladu s sodno prakso upravnik odgovoren za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe, in poudarja, da sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem ni enotna. Na podlagi zakona ni odškodninsko odgovoren nasproti tretjim. Po zakonu so k upravljanju večstanovanjskih stavb zavezani etažni lastniki. Vse obveznosti drugega toženca izvirajo iz pogodbe o upravljanju, zato lahko odgovarja le lastnikom stanovanj kot drugi pogodbeni stranki, nasproti tožniku kot tretjemu pa zaradi kršitve pogodbenih obveznosti ne more odškodninsko odgovarjati. Ker v konkretnem primeru niti ni ugotovljeno, kaj se je s pogodbo zavezal lastnikom stanovanj, o opustitvah sploh ni mogoče govoriti. Poleg tega ni dokazana vzročna zveza med neodstranjenim opažem in poplavo tožnikove kleti. Nedokazana je tudi višina škode. Ugotovitev škode po prostem preudarku ni pravilna, saj bi tožnik poškodovane stvari lahko shranil ali poslikal in s tem dokazoval njihovo vrednost. 4. Pritožbeno sodišče odgovora tožnika na pritožbi ni upoštevalo, ker je bil vložen po izteku petnajstdnevnega roka za odgovor (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

K pritožbi prvega toženca

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je eden od vzrokov za vdor vode in fekalij v tožnikovo klet dne 14. 12. 2007 tudi uhajanje peska v meteorno cev kot posledice njene poškodbe, do katere je prišlo pri napeljavi telefonskega kabla s strani prvotoženčevega pravnega prednika. Ugotovitev ima oporo v izvedenih dokazih, ki so v sodbi skrbno in celovito ocenjeni. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da sta tožnik in njegova mati E.R. izpovedala, da je po njunem mnenju vzrok za poplavo s fekalno vodo neodstranjen opaž v fekalnem jašku leta 1997. Vendar je sodišče v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP upoštevalo tudi druge v postopku izvedene dokaze in na podlagi ocene vseh dokazov ter uspeha celotnega dokaznega postopka prepričljivo zaključilo, da je eden od vzrokov za nastalo škodo tudi poškodba meteorne cevi, za katero je odgovoren prvi toženec. Navedeno izhaja iz izpovedb prič M. A. in M. S., izkazano pa je tudi s fotografijami v spisu. M. A., zaposlena pri drugotožencu, in M. S., zaposlen pri prvotožencu, sta izpovedala, da so pri izkopu površine pred blokom ugotovili, da je bila pri napeljavi telefonskega priključka poškodovana meteorna cev, da je zaradi tega vanjo uhajal pesek in da bi to lahko bil vzrok za vdor meteorne vode v tožnikovo klet. Priča D. O. je res izpovedal, da je voda v tožnikovi kleti smrdela po fekalijah, kar pa še ne pomeni, da je v klet vdrla le fekalna voda iz fekalnih jaškov, ne pa tudi meteorna voda. V zvezi s tožnikovo navedbo, da voda še danes uhaja v klet, je v izpodbijani sodbi navedeno, da je tožnik na naroku 18. 1. 2012 navajal, da gre za vodo v vodomernem jašku, kar ni predmet tega spora.

7. Navedeno utemeljuje sklep, da pritožnik s svojimi navedbami ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost stališča, da je tožniku uspelo dokazati, da je poškodba meteorne cevi eden od vzrokov za poplavo in za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je prvi toženec odgovoren za nastalo škodo.

K pritožbi drugega toženca

8. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je eden od vzrokov za poplavitev tožnikove kleti tudi neodstranjen opažni material, ki je ostal v fekalnem jašku ob njegovem povišanju v letu 1997. Ugotovljeno je bilo, da se fekalni jašek nahaja na funkcionalnem zemljišču večstanovanjske stavbe, kjer je prišlo do poplavitve prostorov, ki jih uporablja tožnik, da je ureditev pokrovov fekalnih jaškov za lastnike večstanovanjske stavbe izvedla družba K. d.o.o. in da je izvajalca del izbral drugotoženec. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je drugi toženec, na katerega so lastniki stanovanj prenesli upravljanje večstanovanjske stavbe, odgovoren za izbiro tretjega in da odgovarja tudi za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe in ne le lastniki stanovanj.

9. V izpodbijani sodbi so torej navedeni razlogi za stališče o protipravnosti drugotoženčevega ravnanja in je očitek o pomanjkanju razlogov neutemeljen. Pritožba pa utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost navedenega stališča. 10. Tožnik kot najemnik prostora v večstanovanjski stavbi, v katerem so bile zaradi poplavitve poškodovane stvari, zahteva od drugega toženca kot upravnika te stavbe povračilo škode, ki naj bi izvirala iz skupnih delov stavbe. Odškodninsko odgovornost je utemeljeval s trditvami o kršitvi pogodbenih obveznosti, tj. o opustitvi potrebnega nadzora nad deli, ki jih je izvedel K. d.o.o., in s trditvami o kršitvi zakonske obveznosti upravnika, da skrbi za vzdrževanje (skupnih naprav) večstanovanjske stavbe.

11. Pritožnik utemeljeno opozarja, da upravnik odškodninsko ne odgovarja tretjim zaradi kršitve pogodbe, sklenjene med njim in etažnimi lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi. Tožnik ni zatrjeval, da bi pogodba učinkovala tudi v razmerju do tretjih. Za uveljavljanje sankcij zaradi zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti so zato upravičene le stranke pogodbe. Temelj upravnikove odgovornosti nasproti tretjim, ki niso lastniki stanovanj, je lahko le kršitev njegovih zakonskih obveznosti in njegova odgovornost zanje na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti. Upoštevaje tožbene trditve v obravnavani zadevi bi drugotoženčevo odškodninsko odgovornost lahko utemeljevale ugotovitve o kršitvi oziroma o opustitvi zakonsko določenih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem skupnih delov upravljane večstanovanjske stavbe. Stvarnopravni zakonik namreč določa obseg pooblastil in nalog upravnika, med katerimi je tudi skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (118. člen)(1).

12. Pritožnik utemeljeno opozarja, da v izpodbijani sodbi ni ugotovitev o tem, katero ravnanje (oziroma opustitev dolžnega ravnanja), ki je v pravno upoštevni vzročni zvezi z zamašitvijo fekalnega jaška, je moč pripisati drugotožencu in ali to ravnanje sodi med njegove obveznosti, ki jih ima na podlagi zakona. Ker v sodbi tako ni ugotovitev o nedopustnosti drugotoženčevega ravnanja in o vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, ni bilo podlage za ugoditev zahtevku za povrnitev škode, postavljenem v razmerju do drugotoženca.

13. Ker je bilo treba drugotoženčevi pritožbi ugoditi že zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava glede temelja njegove odgovornosti, na pritožbene navedbe v zvezi z višino škode ni bilo treba odgovoriti.

14. Po ugotovitvi, da prvotoženčeva pritožba ni utemeljena in da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Utemeljeni pritožbi drugega toženca je ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu (2. točka izreka) in v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka), kolikor se nanašata nanj, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ostal neugotovljen pomemben sklop dejstev, ki pomenijo zaokroženo pravno celoto, pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve ni moglo odpraviti sámo. V nasprotnem primeru bi pravdni stranki lahko prikrajšalo v pravici do pritožbe.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega popolno ugotoviti dejansko stanje in nato ponovno odločiti o tem, ali je drugotoženec odgovoren za škodo, katere povrnitev uveljavlja tožnik.

16. Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1)Za tak primer je šlo v zadevi VS RS II Ips 526/2005 (sklep z dne 14. 11. 2007), na katero se sklicuje izpodbijana sodba.