Jedro

Če je oporoka ponarejena (kot to trdita tožnici), se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da oporoka ni pristna oziroma da je nična. V konkretnem primeru pa sta, kljub opozorilu sodnice, tudi glede te trditvene podlage tožnici postavili zahtevek na razveljavitev oporoke, zaradi česar je njuna tožba v tem obsegu nesklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi lastnoročna oporoka pokojnega K. M. z dne 2. 12. 2011, razglašena dne 16. 4. 2012 in je pravno neveljavna in neučinkovita, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 2.353,14 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta tožnici vložili pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da zapustnikova oporoka ni lastnoročna oporoka. Že na prvi pogled je jasno razvidno, da je napisana v večih pisavah, da so ene in iste črke napisane drugače (npr. G, N). Sodišče je tekom postopka tudi ugotovilo, da pokojni ni veliko pisal, da ni uporabljal besed, ki so navedene v oporoki, kot tudi, da ni pisal tiskanih črk. Izvedenec je očitno le sklepal, da je vse besede napisal pokojnik, saj ni podal mnenja, iz katerega bi se lahko razbralo, da je analiziral ali je vse besede v oporoki napisal pokojnik in ni podal analize vseh besed. Primerjalna pisava na listini priloga B6 spisa je povsem nerazločna in podpis na koncu teksta ni enak podpisu na oporoki, pri čemer gre pri obeh zapisih le za slaba dva meseca razlike. Izvedenec se v zvezi s temi razlikami sklicuje le na splošne značilnosti starejših oseb, kot sta tresenje in počasnost pisave. Pokojnik ni bil vešč pisanja, sploh ne tiskanih črk, tako, da se utemeljeno postavlja vprašanje, kako bi pokojnik tekst oporoke lahko napisal v roku ene ure. Tudi sicer izvedenec ni primerjal ostalih primerjalnih zapisov in je, kot rečeno, podal le splošne odgovore kako je v primeru starejših oseb, ko pišejo oporoke. Sodišče bi moralo angažirati drugega izvedenca grafološke stroke. Toženka je zatrjevala, da naj bi pokojni oče pisal oporoko pri njej v kabinetu na mizi, izvedenec pa je podal mnenje, da je bila podlaga, na kateri naj bi bila oporoka pisana, mehka podlaga. Dokazni postopek tako ni pokazal, da je pokojni oporoko lastnoročno pisal od začetka do konca. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil M. K. ob pisanju oporoke oporočno sposoben. Upoštevati bi moralo mnenje izvedenca dr. V., ki se je utemeljeno pri svojem mnenju oprl na obvestilo psihiatra dr. S. z dne 12. 11. 2009, ki je bil v tem postopku tudi zaslišan. Zapustnik je opravil teste KPSS, kjer je dosegel komaj 3 točke od 30 točk (huda oblika demence), do testa se sodišče ni opredelilo. V letu 2009 je dr. S podal diagnozo demenca Alzheimerjevega tipa, diagnozo pa je potrdil, ko je bil zaslišan. Ni razloga, da se takšna izpoved in izvid ne bi upoštevala pri odločitvi. Dr. S. je tudi povedal, da je težko, da bi se čez noč tako huda oblika demence spremenila v lažjo obliko, gre za naravni proces, pri katerem je možno samo poslabšanje. Upoštevati je potrebno tudi izvedensko mnenje ZPIZ z dne 5. 7. 2010, ki je upoštevalo mnenje osebnega zdravnika, da zavarovanec (pokojnik) potrebuje stalno nadzorstvo in pomoč svojcev, da se zdravi zaradi Alzheimerjeve demence, pri čemer je ZPIZ upošteval tudi izvid z dne 12. 11. 2009, opravil pa je tudi osebni pregled, pri katerem so ugotovili, da ima hude spominske motnje, moten priklic, da potrebuje stalni nadzor. Tudi iz izvidov SB B. izhaja, da pokojnik ni bil sposoben za razsojanje. V izvidu z dne 11. 3. 2011 je tako navedeno, da anamneze ne morejo dobiti, postavili so mu med drugim diagnozo psihoorganska demenca Alzheimerjevega tipa, v obvestilu zdravniku z dne 13. 2. 2012 je postavljena diagnoza kronični psihoorganski sindrom (gre za opis stanja pred smrtjo 8. 2. 2012). Mnenju izvedenki dr. T. in dr. Č. nista sledili, pri čemer iz mnenja dr. Č. izhaja, da je ta sledila le mnenju dr. T. in sama ni poiskala nobene dokumentacije, ampak se je celo oprla na dopis toženke, ki ga je poslala sodnici (sodišče ga je prejelo dne 29. 9. 2015), tožnicama pa je bil vročen šele 7. 11. 2016. Gre za nesprejemljivo ravnanje toženke in tudi dr. Č., ki je svoje mnenje oprla na laično pisanje toženke, ki je še kako zainteresirana za izid postopka. To pismo toženke je predstavljalo osnovo pri izdelavi obeh mnenj, tako dr. T. kot tudi dr. Č., ki pa sta obe ignorirali zgoraj navedene strokovne ugotovitve o stanju pokojnega in nesprejemljivo dali prednost izjavam prič. Priče, predlagane s strani toženke, je sodišče zaslišalo pred izdelavo mnenj, kar je več kot očitno vplivalo na sam potek postopka in izdelavo spornih mnenj dr. T. in dr. Č., priče predlagane s strani tožnic pa so bile zaslišane šele po tistem, ko je bilo izdelano mnenje dr. T. (na katerega se je v celoti naslonila tudi dr. Č.). Sodišče se ni opredelilo do tega, da je toženka peljala pokojnega v N. za ZPIZ na komisijo, kjer je tudi sama navedla "v smislu popolne demence in nerazsodnosti pokojnega", v tem postopku pa takšno stanje zanika. Če iz zdravstvenega kartona pokojnika ne izhaja, da bi se zdravil, to še ne pomeni, da pri njem ni bilo demence, kot to nesprejemljivo zaključi sodišče. Šlo je za starejšo osebo, kjer oblika trajnejšega zdravljenja tudi ne bi bila smiselna. Sodišče je tudi nesprejemljivo zaključilo, da ob določenih podpisih pokojnega v letu 2011 tožnici nista imela pomislekov glede njegove razsodnosti. Gre za enostransko in selektivno podajanje zaključkov. V vsakem primeru pa je pri odločitvi potrebno dati prednost stroki in zdravnikom. Sodišče navaja, da dopušča možnost, da je imel pokojnik pri pisanju oporoke pomoč drugih oseb, to sta bila lahko le toženka ali njen mož, pri čemer pa je jasno, da ne sme biti nobene pomoči oziroma vplivanja na vsebino oporoke. Oporoka je očitno nastala pod vplivom in po volji toženke. Pokojnik je imel obe tožnici rad in ni bilo nikoli govora o tem, da drugi tožnici ne bi ničesar pripadlo zgolj zaradi tega, ker je z njegovim dovoljenjem dvignila denar, ki ga je tudi porabila zanj. Sodišče bi moralo postaviti še četrtega izvedenca psihiatrične stroke oziroma zahtevati vsaj dopolnitev mnenja dr. Č., opraviti pa bi moralo tudi poizvedbe pri domu upokojencev ali je pokojnik 2. 12. 2012 res imel izhod.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožnici glede morebitnih formalnih pomanjkljivosti v zvezi z obliko oporoke nista postavili konkretnih trditev, temveč le izrazili dvom v to, da je oporoko lastnoročno napisal in jo podpisal njun oče (tudi oče toženke)1, pri čemer sta razpolagali s pomanjkljivimi primerjalnimi zapisi, na katerih se je večinoma nahajal le podpis pokojnika. Dokazno breme, da ne gre za lastnoročni zapis in podpis pa je bilo na njuni strani. Glede na njuno povsem splošno trditveno podlago in skromen obseg primerljivih zapisov, je povsem odveč očitek izvedencu grafologu o pomanjkljivo opravljenem delu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je njegovo mnenje, ki ga je glede na pripombe tožnic, dopolnil s svojim zaslišanjem, jasno, popolno in ni samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, zato tudi ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, in ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca (254. člen ZPP). Ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, upoštevaje uspeh celotnega postopka, je sodišče prve stopnje življenjsko in prepričljivo zaključilo, da je oporoko lastnoročno (v celoti) zapisal in jo podpisal oporočitelj M. K. (prvi odstavek 63. člena Zakona o dedovanju - ZD) in toženki kaj drugega2 nista izkazali. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema (točka 7 obrazložitve) in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je imel oporočitelj morda pomoč s strani druge osebe (četudi toženke) glede točnih rojstnih datumov hčera in morebitnih "težjih" besed, ne vpliva na veljavnost oporoke, saj s tem niso bila kršena pravila o obličnosti - po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje je oporočitelj oporoko sam napisal in jo sam podpisal, kar pomeni, da gre za njegovo lastnoročno oporoko. Upravičeno sodišče tudi ni opravljalo poizvedb v domu starejših občanov ali je bil M. K. dne 2. 12. 2011 odsoten iz doma, iz razloga, kot ga je sodišče navedlo - izvedba tega dokaza je bila nepotrebna glede na ugotovitve izvedenca grafologa, da je oporočitelj oporoko v celoti napisal in podpisal sam. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je v tem obsegu tožba tudi nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Novejša in že uveljavljena sodna praksa je namreč jasna - če je oporoka ponarejena (kot to trdita tožnici), se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da oporoka ni pristna oziroma da je nična.3 V konkretnem primeru pa sta, kljub opozorilu sodnice, tudi glede te trditvene podlage tožnici postavili zahtevek na razveljavitev oporoke, z (nejasnim) dodatkom "in je pravno neveljavna in neučinkovita".

7. Tožnici tudi trdita, da oporočitelj ob sestavi oporoke (2. 12. 2011) ni bil sposoben izraziti svoje volje oziroma razumeti njenega pomena, da torej tedaj, ko je napravil oporoko, ni bil sposoben za razsojanje, zato (tudi) na tej podlagi zahtevata njeno razveljavitev (59., 61. člen ZD). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnicama, na katerih je bilo dokazno breme, tega ni uspelo dokazati. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP, je pa tudi življenjska in dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (8. do 12. točka obrazložitve).

8. Za ugotovitev zatrjevanega dejstva neprištevnosti, je bilo potrebno (tudi) strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je v postopku izvedlo tudi dokaz z izvedencem oziroma izvedenci psihiatri (243. člen ZPP). Izvedenec dr. V. je v svojem mnenju zaključil, da oporočitelj dne 2. 12. 2011 ni bil sposoben razumeti pomena in posledic zapisa z dne 2. 12. 2011. Ker je mnenje temeljilo le na enem dokumentu - Obvestilu zdravniku Zdravstvenega doma B., Psihiatrične ambulante, z dne 12. 11. 20094, ne pa tudi na kasnejši medicinski in drugačni dokumentaciji ter kasnejših dejanskih okoliščinah5, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo predlogu toženk in je dokaz ponovilo z izvedenko dr. T. (drugi odstavek 254. člena ZPP). Ta je menila, da ni mogoče izključiti možnosti, da je bil M. K. dne 2. 12. 2011 sposoben izraziti svojo pravo voljo ter razumeti pomen in posledice svojega zapisa, da je torej vsebino oporoke sestavil po svoji presoji in osebni želji. Pri takšni oceni je vztrajala tudi v dopolnitvi mnenja (ko je odgovarjala na pripombe tožnic). Ker so bila torej v obeh mnenjih izvedencev psihiatrov nasprotja, je sodišče prve stopnje (na predlog tožnic) upravičeno postavilo še tretjo izvedenko, dr. Č. (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ta je v svojem mnenju jasno zaključila, da je bil oporočitelj dne 2. 12. 2011 sposoben izraziti svojo pravo voljo in je tudi razumel pomen in posledice zapisa lastnoročne oporoke. Pripombe tožnic (kot jih podajata tudi v pritožbi) je v dopolnitvi mnenja in ko je bila zaslišana, zavrnila in pri svoji oceni vztrajala.

9. Glede na to, da sta obe izvedenki ob izdelavi svojih mnenj razpolagali z obširnejšo dokumentacijo in večimi dejstvi v zvezi z zdravstvenim in siceršnjim stanjem zapustnika, kot dr. V., se je sodišče prve stopnje ob svoji odločitvi6 utemeljeno sklicevalo na mnenji obeh izvedenk in ne na zaključke dr. V. Mnenji izvedenk nista obremenjeni s kršitvami kot jih izpostavljata pritožnici in ki bi lahko kakorkoli vplivali na pravilnost in zakonitost odločitve. Obe sta upoštevali tako psihiatrični izvid z dne 12. 11. 2009, kot mnenje ZPIZ-a ter izvide SB B., to dokumentacijo pa utemeljeno presojali tudi v luči siceršnjih izkazanih ravnanj oporočitelja v obdobju po izvidu z dne 12. 11. 2009 do 2. 12. 2011 (ko je prišlo do zapisa oporoke). Upoštevaje navedeno sta obe strokovno prepričljivo psihiatrični izvid z dne 12. 11. 2009 interpretirali glede na tedanje konkretne okoliščine (oporočitelj je v tem obdobju dejavno skrbel za svojo nepokretno ženo, izražal obup ob njenem stanju, razmišljal o samomoru) in zaključili, da je bilo njegovo duševno stanje v novembru 2009 tako akutno poslabšano kot to kaže izvid, zaradi navedenih neugodnih zunanjih dejavnikov, da je izkazovalo več elementov depresivnega stanja kot pa demence in da ni nepričakovano, da se je njegova splošna funkcionalnost (ob spremembi navedenih zunanjih dejavnikov) kasneje izboljševala. Obe sta pojasnili7, da so bile psihoorganske motnje pri oporočitelju vsekakor podane, niso pa bile ves čas tako intenzivne in obsežno prisotne v klinični sliki, da bi izključevale njegovo osnovno presojo glede njegove poslednje volje. Takšen zaključek ugotovljeno dejansko stanje potrjuje - v izvidu z dne 12. 11. 2009 opisanega zelo slabega duševnega stanja oporočitelja v kasnejših zapisih in izvidih drugih specialističnih pregledov ni zaslediti; po diagnozi v letu 2009 je še celo leto živel sam na svojem domu; še v letu 2011 je ob zdravstvenih pregledih zaslediti zadovoljivo sodelovanje, ko je zapustnik opisan kot pogovorljiv, orientiran, opiše padec, izrazi željo po boljšem slušnem aparatu, opisuje svoje počutje; v oktobru 2011 je poznal vrednost denarja in slušnega aparata; dne 1. 12. 2011 je podpisal dodatek k dogovoru (pri čemer osebje doma starejših občanov ni podvomilo o njegovi sposobnosti razumeti pomen listine); nekaj ur kasneje je vedel, da so mu zvišali oskrbnino (dementne osebe takšnega spomina na sveže dogodke nimajo); v domu starejših občanov (v katerem je bil od februarja 2011) ni imel nobenih omejitev gibanja zaradi svojega psihičnega stanja, bil je nameščen v tisti del doma, kjer so bili bolj pokretni ljudje; socialna delavka v domu je izpovedala, da sta se z zapustnikom pogovarjala in je razumel pogovor; da je želel, da pokliče drugo tožnico (ko je ugotovil, da na računu nima dovolj denarja za nakup slušnega aparata, ker je ta denar nekdo, brez njegove vednosti, dvignil). Utemeljeno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da so ga vse tri hčerke, kot je pokazal dokazni postopek (tako kot osebje v Domu starejših občanov K.), tudi v spornem obdobju obravnavale kot dovolj poslovno sposobnega za sklepanje pravnih poslov in dogovorov (druga tožnica za sklepanje pooblastilnega razmerja, za razumevanje zapisa v prilogi A19). Glede na vse ugotovljeno, zaključka sodišča prve stopnje o oporočni sposobnosti zapustnika, tudi ne spremeni dejstvo, da je toženka v postopku pridobitve dodatka za pomoč in postrežbo sama izpostavljala simptome očetove demence in nerazsodnosti. Njeno izjavo, kot tudi izvid z dne 12. 11. 2009, je presojati tudi v luči dejstva, da je šlo za postopek zaradi pridobitve socialnih pravic, v katerem gre (običajno) za pretirane opise zdravstvenih težav predlagatelja.

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do rezultata testa KPSS omenjenega v izvidu z dne 12. 11. 2009 s tem, ko je mnenje dr. Č. sprejelo tudi v delu njene ugotovitve, da človek, ki na tem testu doseže 3 točke (od 30) ne more živeti sam niti en dan, kar za zapustnika ne velja, kot je to dokazni postopek jasno pokazal, zato je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga upravičeno podvomilo v tem izvidu postavljeno diagnozo.

11. Izvedenki sta v svojih mnenjih upoštevali tudi navedbo toženke v dopisu sodnici z dne 13. 9. 2015 (l. št. 174), da je oporočitelj po diagnozi podani v izvidu z dne 12. 11. 2009, še celo leto živel sam na svojem domu. Tega dejstva tožnici ne prerekata, s pismom sta bili seznanjeni, zato dejstvo, da sta ga v vednost prejeli šele po izdelavi izvedenskega mnenja dr. T., na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Enako velja za dejstvo, da je sodišče prve stopnje priče toženke zaslišalo pred izdelavo izvedenskih mnenj dr. T. in dr. Č., priče tožnic pa kasneje. Pritožnici ne izpodbijata verodostojnosti izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka in ne negirata dejstev, ki izhajajo iz njihovih izpovedb8 in ne povesta kako bi dejstvo, da bi bile tudi njune priče9 zaslišane pred izdelavo izvedenskih mnenj, vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

12. Glede na vse povedano se je, kot rečeno, sodišče prve stopnje utemeljeno pri svoji odločitvi sklicevalo na mnenji obeh izvedenk, v katerih tudi ni bilo pomanjkljivosti in se tudi ni porodil dvom v pravilnost njunih mnenj, zato ni bilo potrebe za postavitev še četrtega izvedenca. Dr. Č. je odgovorila na pripombe tožnic v dopolnitvi mnenja (l. št. 247), bila pa je tudi zaslišana (l. št. 284) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

13. S pritožbenimi navedbami, da oporočitelj s tako hudo demenco ni mogel sam "operirati" s številkami, letnicami rojstva in tudi siceršnjo obširno vsebino oporoke in da je ta očitno nastala pod vplivom in voljo toženke, tožnici namigujeta, da je bil oporočitelj pri pisanju oporoke pod vplivom toženke in s tem takšno njegovo odvisnost od njene volje, ki vsebinsko pomeni že nakazovanje na uporabo pritiska kot pojavno obliko napak volje. V tem obsegu je bila trditvena podlaga tožnic v postopku pred sodiščem prve stopnje enako splošna kot pritožbena trditev, torej nekonkretizirana in pomanjkljiva10 in tožba v tem obsegu zato tudi nesklepčna in tudi sicer dokazni postopek kaj takšnega ni izkazal, dokazno breme za dokaz tudi navedenih trditev, pa je bilo na tožnicama.

14. Glede na vse povedano je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnicama ni uspelo dokazati, da oporoka zapustnika ne izpolnjuje vseh pogojev obličnosti, pa tudi ne, da je bila sestavljena v času, ko sposobnosti razsojanja zapustnik ni imel. V posledici je tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnici na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženko pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 "Že iz samega laičnega pregleda v oporoko je razvidno, da je na njej več različnih pisav, pri čemer pa tožnici torej močno dvomita, da je to oporoko napisal njun oče, morda je podpis njegov, kar tožnici glede na vse niti ne moreta trditi." 2 ne s stopnjo prepričanja in tudi ne s stopnjo verjetnosti 3 Primerjaj dr. Mateja Končina Peternel, Veljavnost oporoke, Pravosodni bilten 2/2015. 4 izdelanem za potrebe pridobitve socialne pomoči - dodatka za pomoč in postrežbo 5 v posledici česar je bil izvid nepopoln 6 Ob presoji tudi ostalih dokazov, vsakega posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 7 Pri čemer pri mnenju dr. Č. nedvomno ne gre le za prepis mnenja dr. T. (primerjaj obe mnenji). 8 Pri čemer gre za izpovedbe nevtralnih prič - medicinske sestre, zdravstvene tehnice iz Doma starejših občanov K. in še dveh prič brez razmerja do pravdnih strank. 9 Vse v razmerju do tožnic - hči druge tožnice, izvenzakonski partner druge tožnice, sin ter mož prve tožnice. 10 "Tožnici sta v resnih dvomih, da bi bila lahko oporoka sestavljena v skladu z voljo pokojnega očeta" (III. točka tožbe); "vsebino napisal ne po svoji volji", "dvomita, da bi bila očetova resnična volja takšna", "gre za zapis volje toženke" (točka IV pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2014).