Jedro

Ker ni nobene podlage za materialnopravno stališče sodišča, da Pravilnik o pogojih in merilih za pridobitev socialnih stanovanj v najem favorizira družino, kot skupnost obeh roditeljev in njunih otrok, je za mlado družino iz 1. alinee 19. člena pravilnika potrebno šteti tudi enostarševsko družino (družino s staršem samohranilcem).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna dodeliti primerno socialno stanovanje in ji ga izročiti v posest v roku 30-ih dni po pravnomočnosti sodbe. Zaključilo je, da naj bi bila odločitev toženca, ki je sicer ugodil tožničinemu ugovoru za uvrstitev na prednostno listo, hkrati pa celo zmanjšal število točk iz naslova mlade družine in nekaj točk v odstotnem delu na račun bivanja, zakonita.

Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko enako kot tožena stranka v predsodnem postopku razloguje, da status samohranilke po socialnih kriterijih iz 17. člena izključuje uporabo merila, mlade družine iz 19. člena. Tudi sicer ne soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča, da pravilnik favorizira družino kot skupnost obeh roditeljev in otrok in tako prevzema tolmačenje tožene stranke kot absolutno pravilno, čeprav sočasno ugotavlja, da naj bi bil nejasen in nedorečen. Vztraja, da je pravno veljaven samo točkovalni list z dne 22.10.1996, po katerem je zbrala 540 točk in ne točkovalni zapisnik brez datuma in podpisa, s katerim je bilo v ugovornem postopku ugotovljeno nižje število točk od potrebnih 480 za uvrstitev na prednostno listo, za kar ni pridobila socialnega stanovanja.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne pravne presoje ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno, zato je izpodbijana zavrnilna sodba izdana preuranjeno. Tudi sicer ima pisni odpravek sodbe takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Dejanski in pravni razlogi sodbe niso jasni, sklepanja nelogična in sama s seboj v nasprotju. Zlasti nelogičen je zaključek sodišča, da je izpodbijani upravni akt toženca št. 2215 z dne 12.3.1997 zakonit. V kolikor je z izrekom upravnega akta ugodeno ugovoru le načelno, brez vsebinske odločitve, v obrazložitvi pa ugotovljeno celo nižje število točk od predhodnega tako, da tožnica ni dosegla 480 točk, potrebnih za uvrstitev na prednostno listo za dodelitev socialnega stanovanja, je vprašljiva zakonitost izpodbijanega akta. Izrek sodbe tudi nima odločbe o presoji izpodbijanega upravnega akta, čeprav je bistveni predmet tega socialnega spora. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče vsaj implicitno uporabilo določbe 30. in 34. člena v zvezi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), po katerih je tožba v teh sporih dopustna le zoper dokončno odločbo pristojnega organa, v tožbi pa stranka ni dolžna postaviti določenega zahtevka oz., če ga že postavi sodišče nanj ni vezano. Ker teh določb sodišče prve stopnje ni upoštevalo in pisni odpravek izreka sodbe ne vsebuje odločbe o bistvenem predmetu spora, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede uvrstitve na prednostno listo zaradi pridobitve socialnega stanovanja je podana v Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 in 21/94; v nadaljevanju SZ) in Pravilniku o pogojih in merilih za pridobitev socialnih stanovanj v najem (Ur. l. RS, št. 56/93 in 73/95; v nadaljevanju: pravilnik). V 100. členu cit. SZ je določeno, da so do socialnih stanovanj upravičeni državljani R Slovenije, katerih skupni prihodek člana družine ne presega višine, ki jo določajo predpisi s področja socialnega varstva. Splošne pogoje za dodelitev socialnega stanovanja opredeljuje 101. člen, 102. člen pa kriterije, ki vplivajo na obseg in časovno prednost pri dodeljevanju. Podrobneje so kriteriji, pogoji in postopek za dodelitev socialnih stanovanj urejeni v cit. pravilniku in sicer v 13. členu splošni, v 14. členu pa posebni - od stanovanjskih razmer, števila ožjih družinskih članov, ki živijo s prosilcem, socialne razmere in zdravstveno stanje prosilca. Našteti kriteriji so podrobneje razdelani v 15. do vključno 18. členu pravilnika, in zanje določeno tudi možno število točk, v 19. členu pa kot dodatno merilo določena mlada družina, to je družina, v kateri roditelja nista starejša od 30 let. Iz tega naslova pripada prosilcem 72 točk. Ker pravilnik ne ureja načina uporabe naštetih kriterijev in meril, jih je po stališču pritožbenega sodišča mogoče pravilno uporabiti le po načelu kumulacije, posamezna merila pa interpretirati v skladu z v teoriji in praksi z znanimi razlagalnimi metodami. Za pravilno uporabo posameznih nedefiniranih ali nepopolno opredeljenih jezikovnih pojmov ne zadostuje zgolj jezikovna razlagalna metoda, kot bi se dalo sklepati iz razlogovanja v izpodbijani sodbi, pač pa bi moralo sodišče prve stopnje besedilo pravilnika, če ga je že štelo za nelogičnega in nepopolnega, dodatno preizkušati s sistematično, teleološko ali kakšno drugo primerno razlagalno metodo. Ker ni ravnalo tako, se je nesprejemljivo postavilo na stališče, da pravilnik favorizira družino kot skupnost obeh roditeljev, za kar ni ustrezne podlage, kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. V 2. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/89, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZDR) je družina opredeljena kot življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno družbeno varstvo. To pa ne pomeni, da življenjska skupnost otrok z enim staršem (ne glede na vzrok za takšno stanje), ne bi štela za družino. Le v tem smislu je mogoče pravilno razlagati in tudi uporabiti 1. alineo 19. člena cit. pravilnika, ki izrecno določa, da se poleg meril iz 1. odst. 102. člena SZ (torej meril, konkretiziranih - v členih 15 do vključno 18 cit. pravilnika) pri dodelitvi socialnih stanovanj v najem upošteva, kot merilo tudi družina, v kateri roditelja nista starejša od 30 let - t.i. mlada družina. Merilo iz navedenega člena je uporabljivo ne glede na to, ali prosilec izpolnjuje tudi pogoje socialnih razmer iz 17. člena pravilnika. Ker sodišče te določbe ni pravilno uporabilo, ni moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja in posledično pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanega sklepa toženca.

V ponovljenem postopku bo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti. V skladu z materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča o razlagi in uporabi pravilnika, bo razčistilo, ali je tožničino družino šteti za mlado družino, ker v času do izdaje sklepa toženca še ni dopolnila 30 let starosti in ali bi ob upoštevanju točk iz tega naslova zbrala takšno skupno število, da bi jo tožena stranka morala uvrstiti na prednostno listo med tiste prosilce, ki so glede na potrebnih 480 točk bili upravičeni do enega od 157 razpoložljivih socialnih stanovanj. Šele kot bo dopolnilo postopek v nakazani smeri in izvedlo morebitne druge, pomembne za ugotovitev vseh pravnorelevantnih dejstev, bo lahko znova presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede uvrstitve tožnice na prednostno listo za pridobitev pravice do socialnega stanovanja.