Jedro

Če prevodi v slovenski jezik obstajajo, bi morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe vsebino teh dokumentov navesti in se opredeliti, ali vsebino sprejema ali pa je ne sprejema. Odločba je tako v ključnem delu tako neobrazložena, da se je ne da preizkusiti.

ZUP določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da če se upravna odločba opredeljuje do nekega dokumenta, ki je v tujem jeziku, bi moral biti tudi ta dokument preveden v slovenski jezik, saj se sicer take odločbe ne da preizkusiti. Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod takega dokaza v slovenski jezik. Tožena stranka informacij o stanju v izvorni državi, vloženih s strani tožeče stranke v angleškem jeziku, ni obravnavala kot nepopolno vlogo v tem smislu, da bi stranko pozvala, da jo mora prevesti v slovenski jezik.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1492/2017/16 (1312-03) z dne 22.11. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji med drugim navedel, da so 4. 8. 2017 v Ruandi potekale predsedniške volitve, na katerih je kandidirala tudi A.A., ki jo je podpiral. Za vložitev kandidature je potrebovala najmanj 600 glasov volivcev. Sam je poskušal zbrati glasove v kraju .... Na univerzi je mobiliziral mlade, da bi glasovali zanjo. Vodilna politična stranka pa je trdila, da je povzročal težave, ker je nagovarjal ljudi, da imajo pravico do svobode govora in da v Ruandi ni demokracije. Vsakogar, ki kritizira vlado, zaprejo in ubijejo. Sam je bil priprt v času od 10. do 16. 7. 2017, ko so ga zasliševali o gibanju PSM. Silili so ga k podaji lažnih izjav o A.A. o tem, da počne slabe stvari. Po izpustitvi so mu rekli, da ga bodo kontaktirali, da bo pričal. Moral bi pričati 8. 10. 2017, vendar je bil takrat že v Sloveniji. Misli, da so njegovo pričanje preložili na 24. 10. 2017, ko je bil še vedno v Sloveniji. Dne 11. 11. 2017 mu je bil ponovno poslan sodni poziv na dom. Odločil se je, da se nikoli več ne vrne. Znanec mu je povedal, da so zoper njega izdali nalog za aretacijo. Policija je aretirala mamo in jo zasliševala o tem, kje se nahaja. Povedala jim je, da je v Sloveniji, mama pa je potem zbežala v Ugando. V času med 1. in 9. septembrom 2017 so ruandske oblasti zaprle A.A. in njeno družino. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ob vložitvi prošnje in opravljenega osebnega razgovora kot razlog za mednarodno zaščito uveljavlja ogroženost zaradi podpore in sodelovanja s politično opozicijo. Iz dokumentacije zadeve je razvidno, da je za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, predložil listinske dokaze. Le-te so kopije in ne originali. Tožena stranka je kopije posredovala nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju v pregled rokopisov. Nacionalni forenzični laboratorij ni mogel ugotavljati znakov ponarejanja, ker je šlo za kopije dokumentov, pač pa je ugotovil, da rokopis na različnih dokumentih ne pripada isti osebi. Tožnik je predložil poziv na policijsko postajo, izjavo o seznanitvi z obtožnico v času policijskega pridržanja, pogojno obsodbo, v kateri mu skladno s kazensko zakonodajo grozi tako plačilo globe kot zaporna kazen in ponovni poziv na policijsko postajo ter člansko izkaznico gibanja in značko za kampanjo mobilizacije. Predložil je tudi dokumente v zvezi z njegovimi aktivnostmi v okviru AISEC-a v času njegovega bivanja v Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da je tožniku mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje in navaja, da je bil večkrat opozorjen, da naj odgovarja na vprašanje in ne da uradna oseba vleče odgovore. Izjave tožnika so zelo splošne, zato jih tožena stranka ni preverjala z informacijami v izvorni državi. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj meni, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je bil vrnjen iz Švedske. Poleg tega se zdi toženi stranki malo verjetno, da Uganda za tožnika ne bi bila varna država, saj sta se tja zatekli tako mama kot sestra. Tožena stranka ugotavlja, da ni ugotovljena splošna verodostojnost tožnika. Tožena stranka mu lahko očita, da ni priskrbel originalnih dokumentov in dokazil. Kot razlog je navedel, da mu soseda, ki mu je posredovala kopije dokumentov, originalov ni poslala, ker oblasti nadzirajo pošto in se je bala. Po mnenju tožene stranke tožnik režimu ne predstavlja grožnje, saj bi ga v nasprotnem primeru že prej pridržali oziroma zaprli. Neovirano je zapustil državo. Če režim nadzira pošto, potem po mnenju tožene stranke nadzira tudi elektronsko pošto in bi bila soseda, ki mu je domnevno posredovala dokumentacijo, kompromitirana. Razlog, zakaj ni priskrbel originalnih dokumentov, je po mnenju tožene stranke neprepričljiv. Poleg tega tožnik ni predložil dokumenta, kjer je podpisal, da bo pričal proti A.A.. Tožena stranka je tožnikove izjave preverila tudi v luči informacij o izvorni državi, ki jih v nadaljevanju obrazložitve povzema. Iz poročila o stanju človekovih pravic za leto 2017, ki ga je v spis predložil tudi tožnik sam, sicer izhaja, da so nezakoniti pripori, mučenja pripornikov, izginotja s strani varnostnih sil ter grožnje in prisile za lažno pričanje praksa v Ruandi, vendar pa iz omenjenega poročila ni razbrati, da bi državni organi zapirali, mučili ali policijsko in sodno obravnavali podpornike neuspešne kandidatke A.A.. Poročilo Amnesty International, ki ga je predložil tožnik, navaja zgolj aretacijo imenovane, niso pa v njem navedene kršitve človekovih pravic zoper njene podpornike. Tožena stranka ni našla informacij, ki bi potrjevala tožnikove navedbe o izginotjih in umorih političnih nasprotnikov niti tožnik in njegovi pooblaščenci takšnih informacij niso posredovali. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja, ker mu oblastne strukture niso omejevale gibanja, iz policijskih vabil na zaslišanja pa je razbrati, da je bil seznanjen z vsemi pravicami. Prav tako ni dokazal, da se zoper njega vodi kakršenkoli sodni ali policijski postopek. Državnim strukturam ni predstavljal grožnje, saj bi ga v nasprotnem primeru pridržale in mu omejile gibanje. Tožnik ni dokazal težave v smislu protirežimskega delovanja. V času, ko naj bi bil s strani oblastnih struktur nadziran in obravnavan, je legalno zapustil Ruando. To pomeni, da v luči oblasti ni bil prepoznan kot pomemben ali sploh pripadnik gibanja Ljudske rešitve. Tožnik s svojimi izjavami in dokazili ni uspel izkazati, da je za oblasti sumljiv. Tožena stranka sprejema, da je tožnik pripadnik omenjenega gibanja, vendar pa po mnenju tožene stranke ni bil tarča oblasti, sama pripadnost gibanju pa ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče govoriti o utemeljenem strahu pred preganjanjem. Pripadnost omenjenemu gibanju ne more izkazovati utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožniku ni uspelo dokazati, da je bil priprt in mučen. Predložil je zgolj kopijo izjave o pridržanju, s katere je razvidno, česa je obdolžen. Čeprav je tožnik v postopku navedel, da je istospolno usmerjen, pa ni uveljavljal ogroženosti zaradi svoje spolne usmerjenosti. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ni upravičen niti do statusa subsidiarne zaščite.

3. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka o rezultatih forenzične preiskave dokumentov ni seznanila tožnika. Sicer pa iz te preiskave izhaja, da ni bilo možno ugotavljati znakov ponarejanja. Nacionalni forenzični laboratorij naj bi sicer ugotovil, da rokopis na različnih dokumentih ne pripada isti osebi, vendar pa iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka na tej ugotovitvi utemeljevala kakšen zaključek. Tožena stranka je pridobila le neuradni prevod treh vloženih dokumentov v jeziku kinyarwanda, ki jih je pripravila tožeča stranka. Iz odločbe pa ni jasno, ali je tožena stranka pridobila prevode ostalih vloženih dokazov. S tem, ko se predložene dokumentacije ne prevaja, se dejansko onemogoča, da bi bilo dejansko stanje v celoti raziskano. Po mnenju tožnika gre za pravno praznino v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki bi jo bilo potrebno zapolniti. V zvezi s tem predlaga prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti ustreznih določb ZMZ-1. Tožnik je tekom postopka vložil še druge dokaze, med drugim informacije o izvorni državi, navedeni dokazi pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso niti omenjeni. Glede očitka, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, v tožbi navaja, da je celovito, pregledno in konsistentno predstavil relevantne pretekle dogodke. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 27. 8. 2018 izhaja več vprašanj uradne osebe, ki niso prilagojeni razgovoru z osebo, ki trdi, da je utrpela hude travmatične dogodke. Tožnik je pojasnil, zakaj ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je čakal na razplet dogodkov v Ruandi. Povedal je, da se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito na Švedskem, ker sta mama in sestra oblastem povedali, da se nahaja v Sloveniji. Ni jasno, kaj je tožena stranka mislila, ko je navedla, da so njegove izjave večinoma zelo splošne, saj je tožnik natančno opisal dogodke, ki so vodili k njegovemu odhodu iz izvorne države. Povsem pavšalni so očitki uradne osebe, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil že v kakšni drugi državi. Nerazumljiv in protispisen je zaključek tožene stranke na strani 9 odločbe, da tožnik režimu ne predstavlja grožnje, saj bi ga v nasprotnem primeru ta že pridržal oziroma zaprl, saj je osrednji del prosilčeve izpovedbe ravno pridržanje s strani režima, ki ga je utrpel preteklo leto. Podobno nerazumljiv in protispisen je zaključek na vrhu strani 11, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja, saj mu oblastne strukture niso omejevale gibanja. Enako je možno očitati tudi zaključku na vrhu strani 11, da tožnik ni z ničemer dokazal, da se zoper njega vodi kakršenkoli sodni ali policijski postopek. Slednje je dokazoval z vloženim policijskim dokumentom z dne 11. 7. 2017, za katerega je uradni osebi poslal tudi neuradni prevod v slovenski jezik. V tem delu je obrazložitev v nasprotju sama s seboj, saj na strani 12 tožena stranka sama pravi, da je tožnik predložil kopijo izjave z dne 11. 7. 2017, iz katere je razvidno, česa je obdolžen. Poleg tega tožena stranka z informacijami o izvorni državi, ki jih navaja na strani 10 odločbe, niti s kakšnimi drugimi informacijami o izvorni državi pred odločitvijo ni soočila tožnika. Razen tega se ni opredelila do informacij o izvorni državi, ki jih je na osebnem razgovoru predložil tožnik. V zvezi z navedbo v odločbi, da tožena stranka ni našla poročila ali informacij, ki bi potrjevale navedbe o izginotjih in umorih političnih podpornikov A.A., pa tožnik opozarja, da je že med prvimi zadetki v Googlu pod iskalnim geslom „A.A. supporters“ možno najti mnogo zadetkov, ki govorijo ravno o tem, pri čemer med drugim tožnik citira članek Human Rights Watch z dne 28. 9. 2017. Poleg tega tudi v poročilu Amnesty International, ki ga je predložil tožnik na osebnem razgovoru, izhaja, da so žrtve preganjanja s strani oblasti štirje podporniki navedene predsedniške kandidatke. Poleg tega tožena stranka na strani 11 in 12 odločbe zgolj pavšalno navede, da tožnik preganjanja ni z ničemer dokazal, čeprav se do večine dokazov sploh ne opredeljuje. Tožena stranka navaja več domnev, češ da oseba, ki je politično preganjana, sigurno ne bi mogla zapustiti države, vendar svojih tez ne podkrepi z informacijami o izvorni državi. Preganjanje tožnika je prepričljivo razvidno iz treh izvedenih razgovorov, pri čemer svoje izjave dokazuje s pozivom na policijsko postajo, policijskim zapisnikom o kaznivih dejanjih, katera so očitana tožniku, odločbo o pogojni izpustitvi in s pozivom na policijsko postajo z dne 11. 11. 2017 ter člansko izkaznico za gibanje Ljudske rešitve in člansko izkaznico gibanja in značko za kampanjo mobilizacije. Poleg tega tožena stranka zaključuje, da je malo verjetna tožnikova navedba, da je bil koordinator združenja študentov žrtev genocida, ko pa je bil rojen po dejanju genocida. Tožnik se je rodil leta 1990, medtem ko se je ruandski genocid zgodil leta 1994. Poleg tega bi se tožena stranka morala opredeliti tudi do spolne usmerjenosti tožnika. Tožnik v izvorni državi ni bil preganjan zaradi tega zgolj zato, ker je svojo usmerjenost skrival. Toženi stranki očita tudi to, da bi bilo potrebno v dveh ločenih točkah izreka odločiti o statusu begunca in subsidiarni zaščiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da o rezultatih forenzične preiskave ni seznanjala tožnika, ker izsledki preiskav niso obremenjevali tožnika. Prevod treh v spis vloženih dokumentov iz jezika kinyarwanda v angleški jezik pa je vložil tožnik sam in tožena stranka ne vidi smisla, zakaj naj bi o prevodih seznanjala tožnika in njegove pooblaščence. Nadalje tožena stranka oporeka temu, da naj bi bil neustrezno voden osebni razgovor. Navaja tudi, da tožnik svoje istospolne usmerjenosti ni navajal kot razlog za mednarodno zaščito in da kljub strogi kaznovalni politiki v Ugandi še ne pomeni, da bi bil tožnik tam sankcioniran. Ne sledi tožbenim navedbam, da bi tožnik natančno opisal dogodke, ki so vodili k njegovemu odhodu iz izvorne države. Poleg tega priložena izjava, iz katere je razvidno, česa je tožnik obtožen, še ne pomeni, da se zoper njega vodi sodni ali policijski postopek. Iz informacij o izvorni državi pa izhaja, da oblastne strukture podpornike A.A. zgolj pridržijo in jih večinoma kmalu izpustijo, ni pa govora o ubojih in izginotjih. Tožena stranka oporeka tudi temu, da bi morala v izreku odločbe odločiti v dveh točkah. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, podrejeno pa, naj ji ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožnik je v svoji prošnji za mednarodno zaščito uveljavljal, da ima utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, konkretno iz razloga, ker je podpornik bivše predsedniške kandidatke A.A.. S tem v zvezi je na prvem osebnem razgovoru navedel, da so ga v zvezi z zbiranjem podpisov za predsedniško kandidatko A.A. dne 10. 7. 2017 aretirali policisti. Navedel je, da so ga imeli zaprtega pet dni in ga zasliševali in mučili ter spraševali o A.A., zakaj jo podpira. Navedel je, da so ga vklenili in pretepali, ga žalili in mu grozili s smrtjo. Rekli so mu, da se igra z vladajočo stranko RPEEF in da ga lahko ubijejo. Dva dni so ga tepli, spal je na mokrih tleh in bila je tema. Prisilili so ga, da je podpisal izjavo, da je A.A. slab človek, da povzroča nerede in ga posneli. Na ta način so hoteli zbrati dokaze, ki bi jih proti njej uporabili na sodišču. 7. Iz navedenih izjav torej izhaja, da je tožnik navajal, da so ga zaradi njegovega političnega prepričanja mučili, torej je navajal, da ima zaradi konkretnega dogodka strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja. Te svoje navedbe je dokazoval s predložitvijo listinske dokumentacije. Med to dokumentacijo spada poziv policije na zaslišanje, zapisnik o kaznivih dejanjih, ki so mu bila očitana, odločba o pogojni izpustitvi na prostost z dne 16. 7. 2017, drugi poziv na zaslišanje z dne 11. 11. 2017. Tožnik je torej z listinsko dokumentacijo dokazoval, da so njegove izjave resnične. Tožena stranka se do same vsebine te dokumentacije ni opredelila, temveč navaja zgolj to, da ta dokumentacija ni original, ampak so kopije. Pri tem sodišče ugotavlja, da je ta dokumentacija v upravnem spisu v tujem jeziku, tožena stranka pa v odločbi to dokumentacijo zgolj našteva, ne navaja pa njene vsebine in se v zvezi s tem niti ne opredeli do tega, ali je vsebina te dokumentacije po njenem mnenju resnična ali pa je ne šteje za verodostojno. Sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu ne nahaja neuradni slovenski prevod dokumentacije, kot je to navedeno v tožbi pod tč. VIII. V upravnem spisu se nahaja zgolj kopija elektronske pošte, s katero je pooblaščenec tožnika več priponk poslal toženi stranki in pri tem navaja, da pošilja prevode dokumentov tožnika. Pri tem pa iz te elektronske pošte ni razvidno, ali gre za prevode v angleški jezik ali za prevode v slovenski jezik. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo (str.1 odgovora) navaja, da je šlo za prevode v angleški jezik, za razliko od tožnika v tožbi. Prevod v angleški jezik dokumenta z dne 11. 7. 2017 se namreč v upravnem spisu nahaja. Tudi če prevodi v slovenski jezik obstajajo, bi morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe vsebino teh dokumentov navesti in se do same vsebine opredeliti, torej ali to vsebino sprejema ali pa je ne sprejema. Odločba je tako v ključnem delu tako neobrazložena, da se je ne da preizkusiti in je bilo tudi iz tega razloga potrebno odločbo odpraviti.

8. Razen navedenega je tožnik predložil tudi informacije o stanju v izvorni državi, pri čemer je tožena stranka nekaj vsebine iz teh informacij v odločbi tudi povzela. Te informacije pa se nahajajo v upravnem spisu v angleškem jeziku. Skladno s prvim odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Po drugem odstavku 62. člena ZUP se lahko vodi tudi v jeziku narodnostnih manjšin. Ustava RS določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih, kjer živita narodni skupnosti, tudi italijanščina in madžarščina. To, da ZUP določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, po mnenju sodišča, upoštevajoč tudi citirano ustavno določilo, pomeni, da če se upravna odločba opredeljuje do nekega dokumenta, ki je v tujem jeziku, bi moral biti tudi ta dokument preveden v slovenski jezik, saj se sicer take odločbe ne da preizkusiti. Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod takega dokaza v slovenski jezik. Tožena stranka informacij o stanju v izvorni državi, vloženih s strani tožeče stranke v angleškem jeziku, ni obravnavala kot nepopolno vlogo v tem smislu, da bi stranko pozvala, da jo mora prevesti v slovenski jezik. Te informacije je pri odločanju obravnavala, saj je določeno vsebino iz njih tudi povzela. Tožena stranka bi morala tožnika bodisi pozvati, naj predloži informacije ali vsaj relevantne izvlečke iz njih v slovenskem jeziku ali pa sama poskrbeti za prevod te dokumentacije v slovenski jezik. Iz navedenega razloga so bile po mnenju sodišča kršene tudi določbe ZUP o uporabi jezika v postopku (bistvena kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) in je tudi iz tega razloga bilo potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Sodišče s tem v zvezi ni sledilo predlogu tožnika, da naj bi se prekinil postopek in začel postopek za oceno ustavnosti ustreznih določb ZMZ-1 pred ustavnim sodiščem, ker se predložene dokumentacije ne prevaja, saj je možno že z ustavno skladno razlago ZUP rešiti vprašanja v zvezi s prevajanjem.

9. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo o tem, da je nerazumljiv in protispisen zaključek tožene stranke na strani 9 odločbe, da tožnik režimu ne predstavlja grožnje, saj bi ga v nasprotnem primeru ta že prej pridržal oziroma zaprl, saj tožnik v tožbi pravilno opozarja na to, da je osrednji del njegove izpovedbe ravno pridržanje s strani režima. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je nerazumljiv in protispisen zaključek tožene stranke na vrhu strani 11 odločbe, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja, saj mu oblastne strukture niso omejevale gibanja, saj tožnik zatrjuje ravno pridržanje s strani režima. Enako velja tudi za trditev na strani 11, da tožnik ni z ničemer dokazal, da se zoper njega vodi kakršenkoli sodni ali policijski postopek, saj je to dokazoval s policijskim dokumentom, to pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, saj na strani 12 tožena stranka pravi, da je tožnik predložil kopijo izjave z dne 11. 7. 2017, iz katere je razvidno, česa je obdolžen. Iz vseh navedenih razlogov je obrazložitev odločbe v bistvenem delu nerazumljiva ter tudi v nasprotju sama s seboj in je tudi iz tega razloga bilo potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje (bistvena kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Prav tako se sodišče strinja s tožbenim očitkom, da tožena stranka z informacijami o izvorni državi, ki jih navaja na strani 10 odločbe, ni soočila tožnika. V upravnem spisu se te informacije sploh ne nahajajo, v odločbi pa so v opombah zgolj našteti naslovi spletnih strani, iz katerih naj bi izhajalo tisto, kar tožena stranka v odločbi v povzetku našteva. Sodišče v zvezi s tem še pripominja, da dokaz, kjer se navaja zgolj naslov spletne strani, ki je v tujem jeziku, ne da bi bil narejen vsaj kratek preveden povzetek relevantne vsebine iz te spletne strani, ni dovolj konkretiziran in opredeljen. Tožena stranka bi morala vsaj izvlečke iz teh strani poslati tožniku in mu postaviti ustrezen rok, da se do njih izjasni, saj je v nasprotnem primeru kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

11. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila kršena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranki udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.