Jedro

Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da je plačilo plače pravica, ki ima svoj temelj v delovnem razmerju delavca. To izhaja iz 44. člena ZDR-1. Dokler obstaja delovno razmerje, obstaja tudi navedena pravica. V kolikor pa delavec krši svoje delovne ali pogodbene pravice in obveznosti, ima delodajalec možnost takšne kršitve sankcionirati (npr. s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Šele s trenutkom, ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati, preneha tudi delovno razmerje, s tem pa pravica delavca do plače oziroma nadomestila. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 15. 10. 2015, mu vse dotlej pripada tudi plača. Toženka je svojo odškodninsko terjatev uveljavljala v pobot že v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je tožnik povzročil škodo zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja. Tako kot je toženka očitala tožniku, da bi moral odkloniti vožnjo zaradi neveljavnega dovoljenja, bi tudi toženka, ki je pred zaposlitvijo tožnika preverila njegovo vozniško dovoljenje, morala vedeti, da je dovoljenje neveljavno, ker ni prevedeno in mu ne bi smela odrediti vožnje. Zato tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti (še manj naklepa), temveč kvečjemu navadno malomarnost. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v prvem odstavku III. točke in V. točki izreka sklepa in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek od v pobot uveljavljane terjatve 467,00 EUR, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: "I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova plače za september 2015 v znesku 789,15 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 31. 10. 2015 dalje do plačila, plače za oktober 2015 v znesku 394,57 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30. 11. 2015 dalje do plačila, regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 723,39 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2014 dalje do plačila in regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 593,05 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 467,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 300,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve in v znesku 1.010,00 EUR iz naslova odškodnine za materialno škodo.

III. Po pobotu ugotovljenih terjatev, je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - obračunati plačo za september 2015 v znesku 789,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, zmanjšan za znesek 467,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 31. 10. 2015 dalje do plačila, - obračunati plačo za oktober 2015 v znesku 394,57 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 30. 11. 2015 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 723,39 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2014 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 593,05 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do plačila, Višji tožbeni zahtevek (plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 do zneska 789,15 EUR bruto in za leto 2015 do zneska 790,73 EUR bruto ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih bruto zneskov plač in regresa za letni dopust) se zavrne." in sklenilo: "IV. Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obveznih davkov in prispevkov iz delovnega razmerja do 31. 8. 2015, se postopek v tem delu ustavi.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti vse potrebne stroške tega postopka v znesku 416,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

2. Zoper ugodilni del sodbe in ter zoper sklep o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Toženka najprej očita prvostopnemu sodišču kršitev 2. člena ZPP, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek iz naslova plače in regresa. Tožnik je zahtevek postavil v neto znesku, sodišče pa je te zneske (zmanjšane za neutemeljeno vtoževane zneske) upoštevalo kot bruto. Najmanj bi sodišče to dejstvo moralo upoštevati pri odmeri stroškov postopka, saj tožnik z višino neto vtoževanih zneskov ni uspel v celoti. Od skupaj vtoževanih 2.763,60 EUR je tožnik kvečjemu uspel za 1.549,50 EUR, kar pa predstavlja zgolj 56 % uspeh. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnik glede plačila davkov in prispevkov od septembra 2014 do 31. 8. 2015 umaknil tožbo šele leto dni po tem, ko so bili prispevki plačani.

V zvezi z zahtevkom za obračun in izplačilo plač za september in oktober je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo. Res je temeljna obveznost delodajalca, da na podlagi 44. člena ZDR-1 delavcu plača za delo, vendar ima tudi delavec svoje obveznosti. ZDR-1 izrecno določa, kdaj delavcu pripada nadomestilo plače, nikjer pa ni določeno, da mu pripada plačilo, ko samovoljno ne opravlja dela. V postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnika od 11. 9. 2015 dalje neupravičeno ni bilo na delo. Zato je zmotna ugotovitev sodišča za obstoj tožnikove terjatve v višini 789,15 EUR bruto oziroma 394,57 EUR bruto za september in oktober 2015. Toženka vztraja, da je za tožnika plačala del globe v znesku 467,00 EUR namesto regresa za letni dopust za leto 2014, kar je uveljavljala v pobot, vendar je sodišče to ignoriralo in z navedenim zneskom pobotalo neto plačo za september 2015, pri tem pa toženki ni priznalo niti zahtevanih obresti od zneska 467,00 EUR. O obrestnem zahtevku toženke sodišče sploh ni odločalo, s čimer je podana bistvena kršitev pravil ZPP. Ker je regres za letni dopust za leto 2014 najstarejša terjatev, bi sodišče moralo to terjatev pobotati z zneskom 467,00 EUR, ne pa s plačo za september 2015. Sodišče je neutemeljeno ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika v znesku 300,00 EUR, kolikor je tožniku plačala v gotovini in kar je potrdila priča A.A.. Ni res, da je bila priča nedosledna v izpovedi, saj je jasno povedala, da je izročitev denarja videla, le o razlogih za to je izvedela naknadno.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z odškodninsko terjatvijo toženke iz naslova premoženjske škode, nastale zato, ker je tožnik službeno vozilo vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Sodišče se je postavilo na stališče, da je tožnik pri tem ravnal z navadno malomarnostjo, pri čemer tožnik v zvezi s tem ni postavil nobenih trditev oziroma predlagal dokazov, ampak je sodišče to ugotavljalo samo, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP. Tožnik je vedel, da ne razpolaga z veljavnim vozniškim dovoljenjem, pa na to ni opozoril delodajalca. Zato bi sodišče moralo zaključiti, da obstoji terjatev toženke iz naslova odškodnine v znesku 1.010,00 EUR, pri čemer tožnik večini terjatve ni ugovarjal. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel kvečjemu v deležu 56 %, poleg tega pa del tožbe umaknil šele, ko ga je toženka na to opozorila. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede prekoračitve tožbenega zahtevka in s tem kršitve 2. člena ZPP, ker naj bi tožnik zahtevke iz naslova plač in regresa za letni dopust uveljavljal v neto znesku, sodišče pa naj bi jih upoštevalo v bruto zneskih. Iz tožbenega zahtevka (delno skrčenega v vlogi z dne 3. 5. 2017) je jasno razvidno, da je tožnik iz naslova plač za september 2015 ter polovico oktobra 2015 zahteval bruto znesek plače v višini, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2015 (A3). Enako velja za terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 oziroma sorazmernega zneska regresa za leto 2015. Od vseh navedenih terjatev v bruto znesku je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje pa je nato (ob delnem pobotu in delno skrčenem zahtevku) toženki naložilo obračun zahtevanih bruto zneskov, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zamudnimi obrestmi. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo, je pa tožniku zamudne obresti priznalo le od pripadajočega neto zneska, kar pomeni, da mu je priznalo manj od zahtevanega in torej odločilo celo v korist toženke, tožnikov zahtevek v presežku (višji tožbeni zahtevek) pa zavrnilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi s samim temeljem zahtevka iz naslova plač neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, saj tožnik v času neupravičene odsotnosti z dela nima pravice do plače oziroma njenega nadomestila. Pritožbeno sodišče se glede obravnavanega vprašanja v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča. K temu še dodaja, da je sodna praksa (npr. odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 92/2008) zavzela jasno stališče, da je plačilo plače pravica, ki ima svoj temelj v delovnem razmerju delavca. To izhaja iz 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Dokler obstaja delovno razmerje, obstaja tudi navedena pravica. V kolikor pa delavec krši svoje delovne ali pogodbene pravice in obveznosti, ima delodajalec možnost takšne kršitve sankcionirati (npr. s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Šele s trenutkom, ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati, preneha tudi delovno razmerje, s tem pa pravica delavca do plače oziroma nadomestila. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 15. 10. 2015, mu vse dotlej pripada tudi plača. 7. Toženka neutemeljeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja njene terjatve v znesku 300,00 EUR. Obstoj te terjatve je sodišče prve stopnje pravilno presojalo skladno z 8. členom ZPP, torej po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. K temu še dodaja, da sta nasproti ena drugi obstajali izpovedbi tožnika in toženke. Tožnik je trdil, da gotovine v navedenem znesku ni prejel, toženka pa je obratno trdila, da mu je dvakrat izročila po 150,00 EUR. Zaslišani oče toženke A.A. je sicer izpovedal, da je videl, da je njegov sin tožniku dvakrat izročil po 150,00 EUR. To izpovedbo je sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljivo in nedosledno, glede na sorodstvene vezi priče s toženko pa ji sodišče ni verjelo. Tudi pritožbeno sodišče soglaša zlasti z zaključkom o nedoslednosti izpovedbe. Iz zapisnika o zaslišanju priče npr. izhaja, da je priča kar dvakrat videla izročitev denarja, šlo pa naj bi za plačilo neke globe in nekih zaostalih obveznosti iz naslova regresa. Nato pa je A.A. povedal, da je vedel natančno, za katero globo je šlo, šele kasneje pa mu je sin povedal, da je šlo za regres. Vsekakor je dokazno breme o izročitvi gotovine na strani toženke. Neverjetno je, da bi toženka tožniku kar dvakrat izročila gotovino, kljub temu, da naj bi tožnik odklonil podpis potrdila o prejemu oziroma naj bi ga strgal. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da toženka obstoja obravnavane terjatve ni dokazala.

8. Pritožba neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve neobstoja njene odškodninske terjatve v višini 1.010,00 EUR. Toženka je to svojo terjatev uveljavljala v pobot že v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je tožnik povzročil škodo zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja, škoda pa naj bi znašala najmanj 2.000,00 EUR. V vlogi z dne 20. 4. 2017, vloženi v spis na prvem naroku, je toženka navedla, da je tožnik 19. 5. 2014 vozil tovorno vozilo toženke brez vozniškega dovoljenja. Škodo predstavljajo globa 250,00 EUR, nemožnost uporabe tovornega vozila zaradi zasega (stojnina) 160,00 EUR ter stroški delovnih ur za pet delavcev, ki zaradi zasega vozila niso mogli delati, v znesku 600,00 EUR.

ZDR-1 v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti, in sicer skladno z določili OZ, ki v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa mora oškodovanec dokazati kumulativno vse pogoje odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo in odgovornost. Od navedenih štirih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti tožnika je toženka v tožbi in kasnejši vlogi navajala le nedopustno ravnanje (vožnja brez vozniškega dovoljenja) in dokazovala višino škode. Prav nič ni bilo navedeno glede vzročne zveze in odgovornosti. Šele na zaslišanju je direktor B.B. (brez predhodne trditvene podlage toženke) navajal, da ni vedel, da ima tožnik neveljavno vozniško dovoljenje. Če bi za to vedel, ga ne bi poslal za volan. Z navedeno izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženka navaja in dokazuje tudi element odgovornosti tožnika. Zato je povsem neutemeljen očitek toženke v pritožbi, da je sodišče kršilo 7. člen ZPP, ker tožnik v zvezi s tem ni podal nobenih trditev. Bistveno pri tem je, da je bila obveznost toženke (dokazno breme), da dokaže obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo element odgovornosti brez predhodne trditvene podlage toženke, je ravnalo celo v škodo tožnika, zaradi česar se toženka na kršitev ZPP niti ne more sklicevati.

V zvezi z obstojem odgovornosti tožnika za nastalo škodo je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen kot poklicni oziroma profesionalni voznik, ampak kot pomožni gradbeni delavec in monter. Toženka ni dokazala, da so bile tožnikove delovne obveznosti tudi vožnja tovornega vozila (kombija). Je pa bil tožnik glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi dolžan spoštovati vsa navodila in naloge delodajalca. Zato je načeloma moral sprejeti tudi odrejeno vožnjo. Tožnik je v nasprotju s trditvijo toženke navedel, da je toženka vedela, da ima neveljavno vozniško dovoljenje in je bila s tem dejstvom seznanjena še pred ugotovljenim prekrškom. Glede na izpovedbo priče A.A., da pri zaposlitvah pregledajo tudi vozniška dovoljenja delavcev in da nista (s toženko oziroma njegovim sinom) imela razloga, da bi dvomila v veljavnost tožnikovega vozniškega dovoljenja, še zlasti, ker se je z avtomobilom vsak dan pripeljal na delo, tožniku ni mogoče očitati, da bi moral odkloniti prevoz kombija. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni storil prometnega prekrška, ker bi vozil brez vozniškega dovoljenja, saj je imel bosansko dovoljenje, ki pa je bilo neprevedeno in zato neveljavno. Tako kot je toženka očitala tožniku, da bi moral odkloniti vožnjo zaradi neveljavnega dovoljenja, bi tudi toženka, ki je pred zaposlitvijo tožnika preverila njegovo vozniško dovoljenje, morala vedeti, da je dovoljenje neveljavno, ker ni prevedeno in mu ne bi smela odrediti vožnje. Zato tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti (še manj naklepa), temveč kvečjemu navadno malomarnost. Iz navedenega tako izhaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožnika, saj v navedenem primeru ni ravnal namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Zato je pravilna tudi ugotovitev, da ne obstoji terjatev toženke v znesku 1.010,00 EUR.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o pobotnem ugovoru toženke. Toženka je v vlogi z dne 20. 4. 2017 v pobot uveljavljala terjatev v znesku 467,00 EUR (iz naslova obročno plačane globe), obstoj te terjatve pa je sodišče tudi ugotovilo v II. točki izreka sodbe. Ni pa odločilo o obstoju terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 124,00 EUR od 9. 1. 2015 dalje; - od zneska 62,00 EUR od 29. 1. 2015 dalje; - od zneska 62,00 EUR od 27. 2. 2015 dalje; - od zneska 62,00 EUR od 11. 4. 2015 dalje; - od zneska 62,00 EUR od 24. 6. 2015 dalje; - od zneska 95,00 EUR od 24. 6. 2015 dalje.

ZPP v prvem odstavku 325. člena določa, da če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. V tretjem odstavku 327. člena ZPP pa je tudi določeno, da se pritožba šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, če se sodba izpodbija zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih.

Glede na to, da je toženka vložila pritožbo v 15-dnevnem pritožbenem roku, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v obravnavanem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje bo tako z dopolnilno sodbo moralo odločiti še o obrestnem zahtevku od zneska 467,00 EUR, o katerem še ni bilo odločeno.

10. Toženka utemeljeno navaja, da bi sodišče moralo njeno terjatev v znesku 467,00 EUR pobotati s tožnikovo terjatvijo iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014, ne pa z neto plačo za september 2015, kot je storilo. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v 318. členu v povezavi z drugim odstavkom 287. člena določa, da se obveznosti poravnajo (pobotajo) po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Toženka pravilno opozarja, da je tožnikova najstarejša terjatev regres za leto 2014, zato bi bilo pravilno, da bi se terjatev toženke morala pobotati najprej z navedeno tožnikovo terjatvijo.

11. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v 1. alineji prvega odstavka III. točke izreka nerazumljiv, obenem pa v nasprotju z 2. točko izreka. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni odločilo o obrestnem delu zahtevka od glavnice 467,00 EUR in v II. točki izreka ni ugotovilo obstoja ali neobstoja te terjatve. Kljub temu pa je v 1. alineji prvega odstavka III. točke izreka toženki naložilo, da tožniku plača znesek, ki ustreza ugotovljeni terjatvi iz naslova plače za september 2015, zmanjšan za ugotovljeni znesek 467,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki sploh niso opredeljene, niti niso bile ugotovljene kot terjatev toženke.

Poleg navedenega je celotni dajatveni del sodbe v prvem odstavku III. točke izreka nepravilen oziroma je odločitev vsaj preuranjena, ker ni v celoti odločeno o vseh v pobot uveljavljanih terjatvah toženke. Šele po izdaji dopolnilne sodbe bo sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo o pobotu vseh terjatev in pravilno odločilo o dajatvenem delu zahtevka. Prav tako bo šele potem lahko tudi pravilno odločilo o stroških postopka (V. točka izreka), ki sedaj temelji na deležu uspeha v pravdi in bo ob upoštevanju dopolnilne sodbe drugačen.

12. Na podlagi navedenega in skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem odstavku III. točke in v V. točki izreka sklepa ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe prvostopenjskega sodišča (tj. I. točko in izpodbijani del II. točke izreka sodbe glede ugotovitve neobstoja terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 300,00 EUR in 1.010,00 EUR).

13. Sodišče prve stopnje naj najprej z dopolnilno sodbo odloči o obrestnem zahtevku toženke od v pobot uveljavljane glavnice 467,00 EUR. Nato pa naj vse ugotovljene terjatve toženke delno pobota z ugotovljenimi terjatvami tožnika, pri tem pa pazi tudi na pravilni vrstni red pobotanja skladno z določili OZ in odloči o dajatveni obveznosti toženke, prav tako pa še o stroških postopka skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.