Jedro

Skladno z določbo 29. člena ZIN je bila tožniku dana možnost, da se o predmetnem inšpekcijskem postopku izjasni, vendar je ni izkoristil. Po presoji sodišča je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden pravilno in zakonito ter v skladu z določili ZIN, ob upoštevanju vseh specifičnosti inšpekcijskega postopka, navedenimi v ZIN, ki glede na določbe ZUP predstavlja lex specialis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat RS (v nadaljevanju inšpektor) na podlagi 18. člena in 19. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (v nadaljevanju ZZDRI-UPB2), 35. člena Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU), 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v upravni zadevi uradnega zdravstvenega nadzora nad kopališči oz. bazeni in kopalnimi vodami na objektu majhno bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom – plavalni ribnik A., tožniku naložil, da mora kot upravljalec navedenega objekta do 1. 5. 2016 urediti informacijsko mesto ob vhodu na kopališče ter na njem objaviti obvestila, kot jih navaja (točka 1. izreka); do 1. 5. 2016 zagotoviti kompletno opremo in sredstva za dajanje prve pomoči v obsegu, ki je določen v 2. členu Pravilnika o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravstvenih pregledih reševalcev iz vode (točka 2. izreka); do 1. 5. 2016 zagotoviti prisotnost reševalca iz vode v času obratovanja kopališča in predložiti potrdilo o usposobljenosti reševalca iz vode za reševanje iz vode in nudenje prve pomoči ter potrdilo o tem, da je reševalec opravil zdravniški pregled za reševalca iz vode, ki ga je potrebno opraviti vsako tretje leto (točka 3. izreka); do 1. 5. 2016 izdelati in objaviti higienski red, ki mora vsebovati osnovna higienska pravila, ravnanja za kopalce oz. obiskovalce (točka 4. izreka); do 1. 5. 2016 izdelati in predložiti načrt čiščenja kopališča ter zagotoviti nadzor nad izvajanjem čiščenja z vodenjem dnevnega evidenčnega lista čiščenja (točka 5. izreka); do 1. 5. 2016 vzpostaviti evidenco biološkega bazena oz. kopališča (točka 6. izreka); do 1. 5. 2016 vzpostaviti vzorčenje kopalne vode in polnilne vode (točka 7. izreka); do 1. 5. 2016 izpolniti posebne higienske zahteve za biološke bazene, ki jih navaja (točka 8. izreka) in do 1. 5. 2016 izdelati načrt zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oz. kopališča (točka 9. izreka). O odpravljenih nepravilnostih mora tožnik obvestiti Zdravstveni inšpektorat RS, Območno enoto Kranj (točka 10. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov; v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (točki 11. in 12. izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektor 18. 9. 2015 pri tožniku opravil inšpekcijski pregled objekta - majhno bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom, plavalni ribnik – A. Ugotovljeno je bilo, da so ob vstopu v biološki bazen stopnice in da je nameščena tabla z napisom: „kopanje na lastno odgovornost“. Iz spletne strani resorta na strani „sprehodi se“ je razvidno, da je gostom na voljo plavalni ribnik. V zvezi s tem je receptorka v času pregleda navedla, da se v biološkem bazenu kopajo le gostje resorta. Iz spletne strani MountVacation.si je razvidno, da tožnik kot ponudbo resorta oglašuje tudi zunanji bazen. V reviji Mladina je bil 26. 6. 2015 objavljen članek z naslovom „Nazaj k naravi“, ki navaja, da ima resort plavalni ribnik. V reviji Etiketa Magazin je bil 19. 2. 2015 objavljen članek, ki navaja, da je gostom resorta na voljo plavalni ribnik. V reviji City Magazine je bil 13. 7. 2015 objavljen članek, ki navaja, da ima resort plavalni ribnik. Iz poizvedbe – rezervacije z dne 17. 8. 2015 je razvidno, da gostje resorta lahko za kopanje uporabljajo bazen – ribnik. Glede na kopalno površino in globino predmetnega biološkega bazena v skladu z določili 3. člena Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvijo na kopališčih se kopališče razvrsti v kategorijo: majhno bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom. Glede na takšno razvrstitev, bi moral tožnik imeti urejeno informacijsko mesto v skladu s pravilniki, ki jih inšpektor navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri pregledu pa inšpektorju ni bila dana na vpogled oprema in sredstva za prvo pomoč v obsegu, kot to določa 2. člen Pravilnika o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravstvenih pregledih reševalcev iz vode, ki je bil sprejet v skladu z določbo 26. člena ZVU. Glede na to, da je globina biološkega bazena 2 m in da je kopalna površina biološkega bazena 120 m2, je potrebno v skladu s 5. členom Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih v povezavi s 1. alinejo 28. člena in 31. členom ZVU zagotoviti v času obratovanja kopališča stalno prisotnost reševalca iz vode in predložiti pristojnemu organu potrdilo o usposobljenosti reševalca iz vode za reševanje in nudenje prve pomoči ter potrdilo, da je reševalec opravil zdravniški pregled za reševalca iz vode. Tožnik tudi ni predložil higienskega reda, kot to določa 29. člen Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih v povezavi z 28. členom ZVU. Prav tako inšpektorju ni bil dan na vpogled načrt čiščenja kopališča ter dnevni evidenčni list čiščenj, preko katerih se zagotavlja nadzor nad izvajanjem čiščenj, kot to določata 32. člen in 33. člen Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih glede na 28. člen ZVU. Tožnik nima vzpostavljene evidence biološkega bazena kopališča, kot to določa 33. člen Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah in jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih v povezavi z določbo 28. člena ZVU. Prav tako ni bilo zagotovljeno vzorčenje kopalne in polnilne vode, kot to določata 24. člen in 6. člen Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih mora izpolnjevati kopališče in kopalna voda v bazenih glede na 28. člena ZVU. S tem v zvezi inšpektor navaja tudi določbo 24. člena tega pravilnika. Tožnik ne izpolnjuje posebnih higienskih zahtev za kopalne vode v biološkem bazenu, kot to določajo 13. člen, 16. člen in 19. člen citiranega pravilnika v zvezi z določbo 28. člena ZVU. V skladu z 19. členom citiranega pravilnika pa je potrebno tudi v biološkem bazenu z napravami za neprekinjeno in samodejno merjenje zagotoviti meritve temperature vode in zraka, nasičenosti vode s kisikom, PH ter elektro prevodnosti. Tožnik poleg predhodno navedenega tudi ni predložil načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oz. kopališča, kot določa 4. člen Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih glede na 28. člen ZVU. Tožnik bi moral v skladu z 28. členom ZVU zagotoviti higiensko vzdrževanje objekta opreme, naprav in sredstev na kopališču, predpisane higienske zahteve za kopalne vode v bazenskih kopališčih in druge zahteve, predpisane za kopalne vode. V skladu s 26. členom ZVU je tudi dolžan zagotoviti opremo in sredstva za reševanje iz vode in dajanje prve pomoči. Ker tožnik v času inšpekcijskega ogleda 18. 9. 2015 vseh predhodno navedenih navedenih zahtev ni izpolnjeval, so mu bili odrejeni ukrepi, ki izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Na inšpekcijskem pregledu 18. 9. 2015 sta bila prisotna dva zaposlena pri tožniku in sicer: receptorka B.B. in predstavnik lastnika, C.C.. Ni pa bila prisotna zakonita zastopnica tožnika, D.D.. Inšpektor je zapisnik pustil zaposlenima in v njem navedel, da ima zakoniti zastopnik možnost izjaviti se o zapisniško ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v roku 2 dni in se pri tem skliceval na določbe tretjega in četrtega odstavka 29. člena ZIN. V roku, ki ga je določil inšpektor pa zakoniti zastopnik tožnika ni podal pripomb na zapisnik, zato je inšpektor izdal izpodbijano odločbo. V danem primeru gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za zdravje 021-108/2015/2 z dne 18. 12. 2015. V ponovljenem postopku pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpektor navedel, da v zadevi niso bile storjene kršitve določb postopka in da je tožnik imel vse možnosti, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločitve. Zato inšpektor ni sledil napotkom pritožbenega organa in se pri tem skliceval na določbo tretjega in četrtega odstavka 29. člena ZIN. V primeru, ko pri postopku inšpekcijskega nadzora zakoniti zastopnik ni prisoten, lahko inšpektor pred izdajo odločbe vroči zapisnik in poziv zavezancu, naj se o ugotovitvah ustno ali pisno izjavi v roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, tudi tako, da zapisnik o inšpekcijskem pregledu izroči kateremu o zaposlenih oz., če to ni mogoče, pusti v objektu. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu v predmetni zadevi sta podpisala dva zaposlena pri tožniku, ki na zapisnik nista imela pripomb, naveden zapisnik pa je bil podpisnikoma tudi izročen. Ker zakoniti zastopnik na ogledu ni bil prisoten, mu je bila zapisniško dana možnost, da se o ugotovitvah, navedenih v predmetnem zapisniku izjavi v roku 2 dni, kot to določa citirana določba ZIN. Organ izjave zakonitega zastopnika v danem roku, niti kasneje ni prejel. Inšpektor je nato v ponovljenem postopku odločil enako, kot v prvotni odpravljeni odločbi.

4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Med strankama je v obravnavani zadevi prvenstveno sporno, ali je bila tožniku dana možnost, da se izjasni glede ugotovitev iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri tožniku 06170-159/2015-1 z dne 18. 9. 2015. Pritožbeni organ ugotavlja, da je 29. člen ZIN uredil procesne posebnosti inšpekcijskega nadzora v zvezi s pravico do navzočnosti in spremljanja inšpekcijskega nadzora oz. udeležbe, ki je zaradi njegove učinkovitosti specifično urejena v primerih, ko se nadzor izvaja nad pravno osebo, kot je to bilo v konkretnem primeru. Inšpekcijski nadzor se lahko izvede tudi, če ni navzoč zakonit zastopnik pravne osebe oz. pooblaščenec pravne osebe. Kadar do takšnega nadzora pride, je zakonitemu zastopniku oz. pooblaščencu potrebno omogočiti, da se seznani z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in se o tem izjavi. Skladno z določbami ZIN v primeru, da ne gre na nujne oz. neodložljive ukrepe, inšpektor pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih ali okoliščinah. Poziv in zapisnik se lahko zavezancu v tem primeru vročita tudi tako, da se ju izroči kateremu od zaposlenih, kot je bilo to izvedeno tudi v konkretnem primeru. Po poteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke. Tožnik je bil z vročitvijo zapisnika v skladu z določili ZIN seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tako ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, kot je določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1745/2014 z dne 28. 1. 2014. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ presojal isto dejansko stanje, kakršno je bilo ob izdaje prve odločbe, ki pa je bila odpravljena. Glede na navedeno, so neutemeljeni tožnikovi očitki o kratkem roku za odpravo ugotovljenih nepravilnostih.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi ugovarja, da mu tudi v ponovljenem postopku ni bila dana možnost, da se z ugotovitvami inšpektorja seznani in izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Tako je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 4. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. V ponovnem postopku je inšpektor izdal identično odločbo in v njej celo navedel, da ni sledil napotkom pritožbenega organa glede dejstva, da je bila v prvotnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožnik meni, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega in pritožbenega organa nezakonita in nepravilna. V zadevi je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, napačen pa je tudi sklep o dejanskem stanju. Odločitev je arbitrarna. Podane so kršitve 22. člena in 14. člena Ustave RS. V postopku ni bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti. Inšpekcijski organ mora pred izdajo odločbo v zadevi, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tudi v ponovljenem postopku inšpekcijski organ tožniku ni omogočil, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka. Oba inšpekcijska organa se sklicujeta na 29. člen ZIN, ki ureja procesne posebnosti inšpekcijskega nadzora. Vendar pa skladno z enotno sodno prakso možnost podaje pripomb k zapisniku o procesnem dejanju (inšpekcijskem pregledu) zagotavlja učinkovito kontradiktornost postopka za izdajo odločbe le v primeru, če iz njega izhajajo vsa pravno relevantna dejstva ter če ima pravna oseba tudi možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno oz. mu bo predpisan poseben pomen. Le v takem primeru lahko nameni ustrezno pozornost morebitni dodatni razjasnitvi posameznega dejstva ali okoliščine. Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis v zapisniku resničen ali neresničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenem uspehu v postopku (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014). Takšna možnost pa tožniku v predmetnem postopku ni bila dana, zato je bila kršena tožnikova pravica do izjave v postopku in je bil tako postopek nepravilen in nezakonit, posledično pa sta tudi izpodbijani odločbi nezakoniti. Tožnik ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi ugotovitvami (glej sklep Vrhovnega sodišča RS RS X Ips 287/2014). Dejstvo je, da je bil inšpekcijski nadzor opravljen 18. 9. 2015, izpodbijana odločba pa je bila izdana 21. 1. 2016. Zato postopanje upravnega organa v skladu z 29. členom ZIN ni bilo pravilno. S tem je bil kršen 9. člen ZUP. Izpodbijana odločba je brez obrazložitve in zgolj pavšalno zatrjuje, da je bilo zadoščeno četrtemu odstavku 29. člena ZIN. Pritožbeni organ pa na pritožbene navedbe tožnika ni odgovoril. Poleg tega je prvostopenjski organ tudi že začel z izvajanjem dokazov in sicer z analizo vsebine spletnih strani in člankov in izjave receptorke. Torej gre za reden postopek in ne za skrajšan ugotovitveni postopek. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1630/2013. Tudi sicer je bil rok 2 dni, ki je bil dan tožniku, da se izjavi, absolutno prekratek, glede na obstoječa dejstva in okoliščine. Iz gradbenega dovoljenja 351-365/2014-35 in uporabnega dovoljenja Upravne enote Radovljica 351-108/2005-42 izhaja, da gre v danem primeru za ribnik – požarni bazen z vodo za zalivanje in spada v klasifikacijo 22122 – objekti za črpanje, filtriranje in zajem vode (100%). Tožnik je tudi storil vse potrebno, da bi ribnik – biotop res služil svojemu osnovnemu namenu, to pa je požarni bazen in bazen za zalivanje. Zato je tožnik iz vseh publikacij in tudi spletne strani umaknil drugačne označbe ter postavil nove oglasne table, ki omejujejo dostop do ribnika ter bo tudi v nadaljevanju storil vse, da bo gostom preprečil dostop do vode. Dostop do ribnika je omogočen le gasilnim vozilom tako, da je morebitna intervencija res lahko hitra. Obravnavani objekt tako sedaj ni namenjen kopanju gostov. V ponovljenem postopku je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje in kršil načelo materialne resnice. Ob odločanju mora organ upoštevati vse trditve in dokazne vire, ki se nahajajo v spisu ob izdaji odločbe. Inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni upošteval resničnega dejanskega stanja in je tako nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Nepravilne in v nasprotju s predloženo dokumentacijo pa so tudi ugotovitve, da naj bi iz spletne strani resorta in ostalih spletnih strani „MountVacation Magazine“ ter drugih revij izhajalo, da navedeni biotop predstavlja bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom. Posledično je bil ZVU napačno uporabljen, kakor tudi vsi pravilniki, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja inšpektor. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožniku pa tudi prisodi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja četrti odstavek 29. člena ZIN in navaja, da so bili v zadevi podani pogoji, da je inšpektor ravnal skladu s cit. določbo. Inšpekcijski pregled je bil ob prisotnosti zaposlenih in v odsotnosti zastopnika oz. pooblaščenca tožnika, zaposleni so zapisnik o inšpekcijskem ogledu podpisali, kopija tega zapisnika jim je bila vročena s pravnim poukom o možnosti vložitve pripomb na zapisnik in dan rok za odgovor. V navedenem zapisniku je inšpektor navedel vse dokaze, na katere je oprl izpodbijano odločbo. Tožnik je v postopku za sporni objekt res predložil gradbeno in uporabno dovoljenje, vendar dejansko stanje ne ustreza tema dovoljenjema. Navedeni dovoljenji ne spremenita dejanske uporabe predmetnega objekta, ki se dejansko uporablja za kopanje gostov resorta. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ter se nanje sklicuje in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Med strankama je v obravnavanem primeru sporno, ali je bila tožniku pravilno in zakonito izdana izpodbijana inšpekcijska odločba. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik objekt majhno bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom – plavalni ribnik A., uporabljal za kopanje gostov resorta. Njegova globina je 2 m in kopalna površina 120 m2. Glede na kopalno površino in globino predmetnega biološkega bazena se v skladu z določili 3. člena Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvijo na kopališčih razvrsti v kategorijo: majhno bazensko kopališče na prostem z biološkim bazenom. Za vstop v bazen so bile nameščene stopnice in oglasna tabla z napisom: „kopanje na lastno odgovornost“.

10. Tožnik je sicer res predložil gradbeno in uporabno dovoljenje za predmetni objekt, kot to navaja v pritožbi in tožbi. Iz navedenih dovoljenj izhaja, da gre za ribnik – požarni bazen oz. vodo za zalivanje, vendar pa je bilo dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe drugačno in ni ustrezalo izdanima dovoljenjema. V času inšpekcijskega pregleda je tožnik predmetni objekt v kopalni sezoni uporabljal kot bazen, namenjen kopalcem, gostom resorta. Navedeno tudi po presoji sodišča izhaja iz dejstev, da so bile za vstop v bazen nameščene stopnice, da je bil ob bazenu je napis: „kopanje na lastno odgovornost“ in da je tožnik na spletnih straneh in v posameznih revijah oglaševal plavalni ribnik, namenjen kopanju gostov resorta. Iz navedenega je tudi po mnenju sodišča jasno razvidno, da se je obravnavani objekt tožnika v času inšpekcijskega pregleda dejansko uporabljal za kopanje gostov. Tudi po presoji sodišča se predmetni objekt v času inšpekcijskega pregleda nesporno ni uporabljal za namene, za katere je bilo izdano predloženo gradbeno in uporabno dovoljenje, kot zatrjuje tožnik.

11. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ, da dejanska uporaba predmetnega objekta ni sporna, posredno priznava tudi tožnik sam, ko v pritožbi in tudi v tožbi navaja, da je storil vse, da bi ribnik res služil svojemu osnovnemu namenu. Iz vseh publikacij in tudi iz svoje spletne strani je umaknil navedbe, da gre za plavalni ribnik, namenjen kopalcem ter postavil nove oglasne table, ki omejujejo dostop do ribnika. Navedel je tudi, da bo tudi storili vse potrebno, da gostom prepreči dostop do vode in da bo dostop do ribnika omogočen le gasilnim vozilom, tako da je morebitna intervencija res lahko hitra. Tožnik tudi po mnenju sodišča s predhodno citiranimi navedbami v pritožbi in tudi v tožbi sam priznava, da se je predmetni objekt do dneva inšpekcijskega pregleda uporabljal za kopanje gostov. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno. Tožnik dejansko razpolaga z gradbenim in uporabnim dovoljenjem za obravnavani objekt, ki ga opredeljujeta kot ribnik – požarni bazen z vodo za zalivanje in spada v klasifikacijo 22122 – objekti za črpanje, filtriranje in zajem vode (100%). Vendar pa, glede na predhodno opisano dejansko rabo predmetnega objekta v času inšpekcijskega ogleda (za kopanje gostov), predložena gradbeno in uporabno dovoljenje za obravnavani objekt na pravilnost izpodbijane odločitve nimata vpliva. Za odločitev je relevantna dejanska raba obravnavanega objekta in ne raba, za katero naj bi se to objekt uporabljal in izhaja iz gradbenega in uporabnega dovoljenja za ta objekt. Kot pa je že bilo navedeno, dejansko stanje ni ustrezalo izdanima dovoljenjema. Sodišče tudi pripominja, da se v predmetnem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, ne glede na to, da se je morebiti dejansko stanje kasneje spremenilo.

12. Med strankama je v obravnavani zadevi tudi sporno, ali je bila v postopku zagotovljena kontradiktornost in ali je bila tožniku dana možnost, da se izjasni glede ugotovitev inšpekcijskega ogleda, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri tožniku 06170-159/2015-1 z dne 18. 9. 2015. ZIN med drugim ureja tudi procesne posebnosti inšpekcijskega nadzora v zvezi s pravico do navzočnosti in spremljanja inšpekcijskega nadzora oz. udeležbe. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti inšpekcijskega postopka je ta urejen specifično v primerih, ko se nadzor izvaja nad pravno osebo, kot je to bilo tudi v konkretnem primeru. Na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZIN v primeru, da pri postopku inšpekcijskega nadzora nad zavezancem, ki je pravna oseba oziroma samostojni podjetnik, ni prisoten sam samostojni podjetnik oziroma zakoniti zastopnik, statutarni zastopnik ali pooblaščenec zavezanca, lahko inšpektor opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost teh oseb. Na podlagi določbe četrtega odstavka 29. člena ZIN pa v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Poziv in zapisnik se lahko zavezancu v tem primeru vročita tudi tako, da ju inšpektor izroči kateremu od zaposlenih oziroma, če to ni mogoče, pusti v objektu. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke.

13. Iz listin upravnega spisa izhaja, da pri ogledu inšpektorja pri tožniku dne 18. 9. 2015 tožnikov zakoniti zastopnik oz. pooblaščenec ni bil prisoten, prisotna pa sta bila dva zaposlena, ki na zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu pri tožniku nista podala pripomb. Nesporno je tudi inšpektor zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru vročil zaposlenima, čemur tožnik niti ne ugovarja. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri tožniku 06170-159/2015-1 z dne 18. 9. 2015 izhaja tudi, da je bil zakonitemu zastopniku oz. pooblaščencu tožnika dan rok 2 dni, da poda pisne oziroma ustne pripombe na zapisnik. Tožnikov zakoniti zastopnik v danem roku pripomb ni podal, zato je inšpektor, v skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZIN tudi izdal izpodbijano odločbo, na katero pa se je tožnik nato pritožil. Tožnik tako v pritožbi, kot tudi v tožbi ne ugovarja, da ni bil seznanjen z vsebino zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 9. 2015. Da je bil tožnik seznanjen z vsebino zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 9. 2015 izhaja tudi iz vsebine pritožbe tožnika. Tožnik ugovarja, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni, ker pri predmetnem inšpekcijskem pregledu ni bil navzoč, za pripombe na zapisnik pa mu je bil dan prekratek rok (2 dni). Po presoji sodišča tožnikov ugovor ni utemeljen. V danem primeru je po presoji sodišča rok 2 dni za podajo ustnih ali pisnih pripomb določen v skladu z določbo četrtega odstavka 29. člena ZIN in je bil dan ustrezno tudi glede na težavnost zadeve. Iz zapisnika izhajajo tudi vsa, v inšpekcijskemu postopku ugotovljena dejstva in dokazi, na katere je inšpekcijski organ oprl svojo odločitev. Tožnik je imel po presoji sodišča v predmetni zadevi vse možnosti, da se v danem roku izjavi ne le o tem, ali je določen zapis v zapisniku resničen ali neresničen, temveč je imel vse možnosti, da bi navedel vsa dejstva, ki bi lahko prispevala k tožnikovemu uspehu v postopku (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014). V ponovljenem postopku, ki je predmet te obravnave, pa je bilo ugotovljeno enako dejansko stanje, kot v prvotnem postopku. Po presoji sodišča je bila skladno z določbo 29. člena ZIN tožniku dana možnost, da se o predmetnem inšpekcijskem postopku izjasni, vendar pa je ni izkoristil. Po presoji sodišča je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden pravilno in zakonito ter v skladu z določili ZIN, ob upoštevanju vseh specifičnosti inšpekcijskega postopka, navedenimi v ZIN, ki glede na določbe ZUP predstavlja lex specialis. Ugovor tožnika, da je v zadevi podana bistvena kršitev pravil postopka iz 4. točke 237. člena ZUP in kršitev 22. člena ter 14. člena Ustave RS, je tako neutemeljen.

14. V obravnavanem postopku je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno inšpekcijskega organa. Slednji tudi ni kršil načela materialne resnice, kot to zmotno meni tožnik. Izpodbijana odločba je tudi sklepčna in argumentirana ter ima vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP in po presoji sodišča tudi ustreza standardu obrazloženosti upravnih odločb. Ker tožnik povsem pavšalno ugovarja, da pritožbeni organ na tožnikove pritožbene navedbe ni odgovoril, tega sodišče ni moglo preizkusiti.

15. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je inšpekcijski organ ugotovil v postopku, marveč se tožnik ne strinja s sklepanjem inšpekcijskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

16. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.