Jedro

Na podlagi 196. člena ZZZDR tožnik ni upravičen do povrnitve zahtevanih stroškov in bi povračilo teh stroškov, ki predstavljajo stroške varovanke, lahko kvečjemu uveljavljal v drugih postopkih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom prvostopenjski organ tožniku ni odobril zahteve za priznanje stroškov skrbništva za obdobje od leta 1981 do leta 2009 v višini 126.300,00 EUR (1. točka izreka), iz 2. točke izreka pa izhaja, da v postopku posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik konec meseca julija 2009 podal predlog za priznanje stroškov skrbništva za obdobje od leta 1981 do leta 2009. V njem je navedel, da je bil imenovan kot skrbnik A.A., ki je zaradi težke poškodbe glave, ki jo je utrpela v otroštvu, invalid ter nesposobna za samostojno življenje ter se nahaja v Socialno varstvenem zavodu … Tožnik je uveljavljal stroške skrbništva za celotno obdobje skrbništva v skupnem znesku 126.300,00 EUR. Uveljavljal je stroške plačila razlike za bivanje v socialno varstvenem zavodu, plačilo vseh dodatnih stroškov za oskrbovanko, plačilo stroškov vzdrževanja nepremičnine, katere solastnica do 90 % je njegova varovanka, obresti za plačilo negativnih sredstev za oskrbovanko ter priznanje minimalnega nadomestila za porabljeni čas pri opravljanju skrbništva. Od tega je uveljavljal obresti za celotno obdobje v višini 59.550,00 EUR.

Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1, Uradni list RS, št. 69/04, 101/07, v nadaljevanju ZZZDR), ki v 196. členu določa, da je skrbnik upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti. Prvostopenjski organ je pri pregledu spisne dokumentacije ugotovil, da tožnik v letnih skrbniških poročilih ni uveljavljal pravice do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti ter bi mu pripadali po 196. členu ZZZDR. Zato tudi kakršno koli zaračunavanje obresti na skrbniške stroške, ki jih skrbnik ni uveljavljal, ni upravičeno. Prvostopenjski organ še navaja, da ni jasno, zakaj je potrebno doplačevanje domske oskrbe s strani skrbnika za osebo, ki je lastnica nepremičnine na dobri lokaciji, glede na to, da se bi lahko nepremičnina dajala v najem, razliko do polne domske oskrbe pa bi lahko doplačevala Mestna občina Ljubljana.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V zvezi z uveljavljanjem plačila razlike za bivanje v socialno varstvenem zavodu, plačila dodatnih stroškov za oskrbovanko, minimalnih obresti za plačilo negativnih sredstev za varovanko tožniku pojasnjuje, da glede na določbe ZZZDR skrbnik ni dolžan preživljati varovanca. Za plačilo razlike za bivanje v socialno varstvenem zavodu se je tožnik zavezal prostovoljno s svojim podpisom. Iz 223. člena ZZZDR namreč izhaja, da se izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca krijejo iz varovančevih dohodkov; iz sredstev, dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati; iz varovančevega premoženja; iz proračuna Republike Slovenije. V zvezi s priznanjem stroškov za minimalno nadomestilo za porabljeni čas pri opravljanju skrbništva tožniku pojasnjuje, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna. Skrbnik ima pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, center za socialno delo pa mu lahko določi tudi ustrezno nagrado. Po presoji pritožbenega organa je neutemeljena zahteva za priznanje nadomestila za porabljen čas. Tožnik uveljavlja tudi povračilo stroškov, ki naj bi jih imel v zvezi z vzdrževanjem nepremičnine, katere solastnica je tudi varovanka. Glede na določbo 190. člena in 191. člena ZZZDR skrbnik samostojno opravlja v varovančenem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Pri vsakem važnejšem opravilu se skrbnik posvetuje z varovancem, če je to mogoče in če je ta zmožen razumeti za kaj gre. Iz dokumentacije v spisu ni razvidno, ali se je skrbnik v zvezi z vzdrževalnimi deli na nepremičnini posvetoval tudi z varovanko, kateri je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, kar pomeni, da ima pravni položaj mladoletnika, ki je že dopolnil starost 15 let, oziroma s centrom za socialno delo, saj so stroški, ki naj bi z vzdrževanjem nepremičnine nastali, nesorazmerno visoki glede na sredstva za preživljanje, ki jih ima na razpolago varovanka. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je tožnik z nepremičnino upravljal povsem samostojno oziroma brez soglasja varovanke oziroma centra za socialno delo. Po presoji pritožbenega organa je zahteva za priznanje povračila navedenih stroškov neutemeljena. Zahteva za priznanje stroškov, ki naj bi tožniku nastali v zvezi z vzdrževanjem nepremičnine, katere solastnica je tudi varovanka, je neutemeljena tudi glede na dejstvo, da je tožnik v nekaterih poročilih izrecno navedel, da so stroške za vzdrževanje nepremičnine plačali sorodniki, ki nepremičnino uporabljajo, zaradi česar imajo interes, da se nepremičnina vzdržuje. Glede na dejstvo, da iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi nepremičnino uporabljala tudi varovanka, je po mnenju pritožbenega organa povsem neutemeljen zahtevek tudi v delu, kjer skrbnik uveljavlja povračilo sorazmernega deleža za plačilo stroškov za kabelsko televizijo in telefon.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu sicer ugotovil, da je tožnik skladno z 196. členom ZZZDR upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti. Kljub temu je tožniku zavrnil priznanje obresti za skrbniške stroške ter stroškov doplačevanja domske oskrbe. Do ostalih stroškov, ki jih je tožnik priglasil, se tožnik ni opredeljeval. V tem delu gre za odločbo, ki jo v celoti ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer prvostopenjski organ ni upošteval vseh relevantnih določil ZZZDR, ki se nanašajo na skrbništvo, in v smislu teh določil zavrnitev tožnikove zahteve ni bila utemeljena. Neutemeljena je tudi drugostopenjska odločba, ki zgolj citira člene zakonodaje, zato posega v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe in je ni mogoče preizkusiti.

Prvostopenjski organ je sicer pravilno ugotovil, da ima tožnik kot skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, skladno z 196. členom ZZZDR, spregledal pa je drugi del tega člena, kjer je določeno, da center za socialno delo lahko skrbniku določi tudi ustrezno nagrado za njegovo delo. Oba organa sta pri odločanju zmotno ugotovila dejansko stanje. Ni dvoma o tem, da je bil tožnik varovanki postavljen kot skrbnik, očitno pa je ostalo spregledano, da je s to isto odločbo tožniku kot skrbniku bilo naloženo, da mora poleg osebnosti varovanke skrbeti in gospodarno upravljati tudi z njenim premoženjem, kar vse je tožnik počel. Pri skrbniških stroških, ki jih je tožnik priglasil v svoji zahtevi za priznanje stroškov, ne gre za stroške, ki bi pomenili preživljanje varovanca, tudi ne za stroške, katere bi se tožnik zavezal kriti prostovoljno iz svojih lastnih sredstev. Relevantna zakonodaja daje prav vso podlago za priznanje stroškov skrbništva, ki jih je imel tožnik pri opravljanju svoje funkcije. Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj tožniku ni priznal stroškov, ki jih je priglasil kot nadomestilo za porabljeni čas pri opravljanju skrbništva. Slednje bi tožniku pripadalo v skladu z 196. členom ZZZDR. Stroške, ki jih je tožnik priglasil, je šteti kot upravičene stroške skrbnika v smislu 196. člena ZZZDR, do povračila katerih je tožnik kot skrbnik upravičen. V skladu z že omenjeno odločbo je tožnik kot skrbnik bil dolžan tudi gospodarno upravljati s premoženjem varovanke, ki ga med drugim predstavlja tudi nepremičnina, katere solastnica je tudi varovanka. Tožnik pri tem ni izvajal prav nobenih olepšav na nepremičnini, saj je le ta v enakem stanju že več desetletij. To pomeni, da je nepremičnina v solasti varovanke v zelo slabem stanju. Življenje v njej je komaj da mogoče, zato ni mogoče pričakovati, da bi bilo nepremičnino moč oddati v najem in stroške skrbništva ter ostale stroške poravnati iz tega naslova. Ni izključeno, da bi se v smislu 3. alineje prvega odstavka 223. člena ZZZDR izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov krili iz varovankinega premoženja na takšen način, da bi se to premoženje odprodalo, saj ga kako drugače (npr. z oddajo v najem), ni mogoče koristiti. Za slednje pa bi tožnik seveda potreboval soglasje skrbstvenega organa.

Tožnik je imel stroške z rednim vzdrževanjem varovankine nepremičnine, kar po njegovi oceni predstavlja utemeljene stroške, ki bi mu jih prvostopenjski organ v okviru 196. člena ZZZDR moral priznati. Prav tako je tožnik za izvrševanje svojih skrbniških funkcij, to je skrbi za osebnost varovanke ter skrbi za njeno premoženje porabil veliko časa, še posebej zato, ker je skrbništvo opravljal z veliko skrbnostjo, kar je razvidno tudi iz poročil, ki jih je skrbnik letno podajal prvostopenjskemu organu. Slednji je povsem spregledal, da je tožniku vsa skrbniška poročila potrdil in na njegova poročila kot tudi samo izvrševanje skrbništva nikoli ni imel pripomb. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (pravilno sklep) odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep, potrjen z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilen in zakonit. V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko ni odobril tožnikove zahteve za priznanje stroškov skrbništva za obdobje od leta 1981 do leta 2009. Iz 179. člena ZZZDR izhaja, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna; iz 190. člena ZZZDR izhaja, da skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja; iz 191. člena ZZZDR izhaja, kaj sme skrbnik storiti samo z odobritvijo centra za socialno delo; iz 196. člena pa izhaja, da ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, center za socialno delo lahko določi skrbniku za njegovo delo tudi ustrezno nagrado. Po ZZZDR je torej funkcija skrbnika prostovoljna in častna, 196. člen ZZZDR določa le, da ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov v zvezi z opravljanjem skrbniške dolžnosti ter da mu center za socialno delo lahko določi tudi ustrezno nagrado. Navedena zakonska določba se tako nanaša na stroške skrbnika, ki jih je le-ta imel pri opravljanju svoje funkcije, torej tiste stroške, ki so nastali skrbniku v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.

Iz tožnikovega predloga, v katerem je uveljavljal stroške skrbništva, pa izhaja, da je uveljavljal naslednje stroške: plačilo razlike za bivanje v socialno varstvenem zavodu in skupnimi prejemki varovanke; plačilo vseh dodatnih stroškov za varovanko; plačilo vseh stroškov in rednega vzdrževanja stanovanjske hiše v ..., katere je varovanka 90 % lastnica; minimalne obresti za plačilo negativnih sredstev za varovanko; priznanje minimalnega nadomestila za porabljeni čas pri opravljanju skrbništva. Stroške, ki jih je uveljavljal tožnik, se tako v glavnem (razen predloga za priznanje minimalnega nadomestila za porabljen čas pri opravljanju skrbništva) nanašajo na stroške varovanke. Za plačilo stroškov varovanke (kot je doplačilo za njeno bivanje v socialno varstvenem zavodu, plačilo njenih dodatnih stroškov, stroški zaradi vzdrževanja njene hiše), kot jih je uveljavljal tožnik, ni podlage v ZZZDR.

Drugostopenjski organ je ugotovil, da se je tožnik za plačilo razlike za bivanje v socialno varstvenem zavodu zavezal prostovoljno s svojim podpisom. Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega organa, da glede na določbe ZZZDR skrbnik ni dolžan preživljati varovanca. Iz 223. člena ZZZDR izhaja, da se izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca krijejo: iz varovančevih dohodkov; iz sredstev, dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati; iz varovančevega premoženja; iz proračuna Republike Slovenije. Zato tožnik ni bil dolžan nositi stroškov v zvezi z vzdrževanjem nepremičnine, ki je v solasti varovanke, in za navedene stroške ter ostale stroške varovanke ni obstojala zakonska dolžnost tožnika kot skrbnika, da jih nosi.

Glede na vse navedeno tožnik na podlagi 196. člena ZZZDR ni upravičen do povrnitve omenjenih stroškov in bi povračilo teh stroškov, ki predstavljajo stroške varovanke, lahko kvečjemu uveljavljal v drugih postopkih. Pravilna je tožnikova navedba, da ni izključeno, da bi se v smislu 3. alineje prvega odstavka 223. člena ZZZDR izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov krili iz varovankinega premoženja na takšen način, da bi se to premoženje odprodalo, za kar pa bi tožnik potreboval soglasje skrbstvenega organa, vendar je bilo v navedenem postopku ugotovljeno, da je tožnik v nekaterih poročilih (priloženi v upravnih spisih) izrecno navedel, da so stroške za vzdrževanje nepremičnine plačali sorodniki, ki nepremičnino uporabljajo, zaradi česar imajo interes, da se nepremičnina vzdržuje, kar je bilo očitno razlog, da se v navedeni zadevi ni postopalo po omenjeni določbi 3. alineje prvega odstavka 223. člena ZZZDR. Zato bi tožnik, kot že pojasnjeno, lahko uveljavljal odškodnino iz tega naslova v drugih postopkih. Da pa bi tožnik izkazal posebne okoliščine, zaradi katerih bi bil upravičen do priznanja nadomestila za porabljen čas v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, ali morebitne nagrade, kar bi bilo eventualno mogoče na podlagi 196. člena ZZZDR, pa iz spisne dokumentacije ne izhaja. Zato je tudi v tem delu izpodbijana odločitev pravilna.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožnika niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je dodatno utemeljen z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, ki dodatno pojasnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in navaja relevantne določbe ZZZDR. Zato je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, tožbeni ugovori, da temu ni tako, pa so neutemeljeni.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.