Jedro

Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.

Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 24. 8. 2017 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep z dne 4. 7. 2017 o zavrženem predlogu za obnovo postopka ter vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožbo v delu zahtevka o pravici do invalidske pokojnine je zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (II. tč. izreka), za vsebinsko sojenje.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzema dosedanje upravno postopanje in meni, da bi zaradi spremenjenih dejstev toženec moral ponovno odločati o zahtevi. Leta 2013 je bila pravica do vdovske pokojnine zavrnjena, ker ob moževi smrti ni dopolnila predpisane starosti. Zatem je zbolela, se začela zdraviti in dostavila zdravstveno dokumentacijo, ki pa je toženec ni upošteval. Ker je od 15. 3. 2013 minilo 4 leta, je predlagala obnovo postopka na podlagi novih dejstev, to je medicinske dokumentacije zaradi ocene zdravstvenega stanja, njene delovne zmožnosti oz. invalidnosti ter odločanje o pravici do vdovske pokojnine na podlagi invalidnosti. Sicer je bila zahteva v prejšnjem postopku zavrnjena z obrazložitvijo, da lahko vdova pravico po 110. členu ZPIZ-1 dobi, ko dopolni vsaj 45 let starosti. Ne more razumeti tožene stranke, da ji pravice ni priznala, ker ob moževi smrti ni bila stara 45 let in 6 mesecev, čeprav sedaj to starost izpolnjuje, je hudo zbolela, pokojni mož jo je preživljal, v odločbi iz leta 2013 pa je bilo zapisano, da bo imela pravico do pokojnine, ko bo dopolnila 53 let starosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodna odločba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno dodati naslednje.

5. Pravno povsem irelevantno je pritožničino vztrajanje pri navedbah, nanašajočih se na zdravstveno stanje. Torej zatrjevani invalidnosti zaradi nezmožnosti za delo zaradi pravice do invalidske pokojnine, saj je tožba v tem obsegu v izpodbijani II. točki izreka sodbe, zakonito zavržena. Glede na 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)2, za vsebinsko sojenje o tej pravici sploh ni procesne predpostavke. V sodno-socialnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o katerih je pred tem v upravnem postopku odločal toženi zavod. Ker v predsodnem postopku ni bilo odločano o invalidski pokojnini, ki jo tudi sicer tožnica kot zavarovani družinski član po pokojnem možu ne bi mogla uspešno uveljavljati, je tožba v tem obsegu na podlagi 274. člena ZPP zakonito zavržena. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podan v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)3, ki urejajo obnovo postopka. Gre za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno upravno odločbo, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Da je torej predlog vložen v predpisanem subjektivnem roku 1 meseca, v objektivnem roku 3 let od izdaje odločbe, katere obnova se predlaga, in če je izkazan vsaj eden o taksativno normiranih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Po 1. točki 260. člena ZUP-a je postopek, končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku več ni rednega pravnega sredstva, mogoče obnoviti, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi ukazi pripeljati do drugače odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času izdaje pravnomočnega posamičnega upravnega akta, katerega obnova se zahteva, pa tedaj niso bila znana, ne uporabljena. Vendar v predmetni zadevi ni izpolnjena nobena od navedenih predpostavk, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

7. Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga s sklepom z dne 4. 7. 2017 na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP-a zakonito zavrženo.

Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu 1. odstavka 260. člena ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a. 8. Iz pravnomočne odločbe z dne 15. 5. 2013 izhaja, da je bila pravica do vdovske pokojnine zavrnjena, ker tožnica ni izpolnjevala pogojev iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92)4. Zavarovanec je umrl 29. 8. 1992, ko je bila tožnica stara komaj 27 let. Ob takšni starosti v času nastanka zavarovanega primera ni izpolnjevala, niti mogla izpolniti nobenega od predpisanih pogojev starosti na strani zavarovanega družinskega člana. Pravice do vdovske pokojnine ne bi mogla pridobiti niti iz naslova invalidnosti, saj bi popolna nezmožnost za delo morala obstajati ob moževi smrti ali nastati najpozneje v enem letu od zavarovančeve smrti.

9. Zaradi obrazloženega in ko preostala pritožbena izvajanja za rešitev zadeve pravno niso relevantna, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami.