Jedro

Tožnikove trditve o slabih ekonomskih razmerah, težavah pri iskanju zaposlitve in želji po izboljšanju življenjskega standarda same po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj ta ni namenjena zagotavljanju boljših življenjskih ali ekonomskih pogojev, ampak zaščiti oseb, ki so v izvorni državi preganjane zaradi zakonsko določenih razlogov ali jim grozi resna škoda.

Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji (RS) nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje RS ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (4. 5. 2026), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav, revščine in groženj. Njegova ciljna država je bila Italija.

3.Na osebnem razgovoru (22. 6. 2026) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada RS uvrstila Maroko na seznam varnih držav. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je odšel, ker so ga bratje bivše žene po razvezi zakonske zveze pretepli ter mu odvzeli premoženje in onemogočili obiskovanje sina. Tožnik je dogodek prijavil policiji, ki pa ni ukrepala, ker je podkupljena. Sorodniki bivše žene prodajajo drogo in so tožniku grozili, da ga bodo ubili. Približno dva meseca po teh dogodkih je tožnik zapustil Maroko.

4.Tožnikova bivša žena je po razvezi najprej živela v Tounatu, dva meseca kasneje pa se je z otrokom preselila v Casablanco. Tožnika so, ko je obiskal sina, bratje bivše žene pretepli s palicami, zato ima brazgotine na spodnjem delu hrbta in občasne bolečine v rebrih, zaradi katerih jemlje protibolečinske tablete. Rekli so mu, naj ne prihaja več.

5.Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da je brate bivše žene zaradi navedenega ravnanja prijavil policiji, ki pa so jo bratje podkupili, zato ni bilo sodnega postopka. Tožnika bi družina bivše žene našla kjerkoli v Maroku. Zagrozili so mu, da ne bo videl belega dne, dokler bo tam živela družina bivše žene. Čeprav mu bivša žena onemogoča stike s sinom, tožnik ni sprožil sodnega postopka. Če bi ostal v Maroku, bi bilo njegovo življenje ogroženo, dokler bo tam živela družina bivše žene. Ni smel iz stanovanja in je prenehal hoditi v službo, ker se zaradi psihične utrujenosti ni mogel osredotočiti na delo.

6.Policisti so ob vsaki prijavi sestavili zapisnik, vendar je tožnik prepričan, da ga niso poslali sodišču, saj ni prejel izvoda tega zapisnika in sodnega vabila. Zato meni, da policija ni obravnavala njegovih prijav in jih ni posredovala pristojnim organom. Policist je sicer obiskal družino bivše žene, vendar ni ukrepal, ker ga je družina podkupila. Tožnik zaradi brezposelnosti in pomanjkanja denarja za pot zadeve ni prijavil tudi na sodišču v Rabatu.

7.Iz tožnikovih izjav še izhaja, da je družino nekdanje žene večkrat prijavil zaradi odtujitve premoženja ter fizičnih napadov in groženj s smrtjo. Maroška policija učinkovito ukrepa le, če ji prijavitelj plača, tožnik pa ni imel denarja. Ne ve, zakaj mu grozijo bratje bivše žene, prepričali so jo v razvezo, nato pa ga začeli nadlegovati. Grozili so mu približno štirikrat, ob vsakem srečanju. Želeli so ga spraviti v zapor tako, da bi mu v žep ali nahrbtnik podtaknili prepovedano drogo, nato pa ga lažno obtožili.

8.Tožena stranka je tožniku verjela, da je državljan Maroka, čeprav ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). (1) Ugotovila, da svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred grožnjami in napadi družine bivše žene, neučinkovito zaščito maroških državnih organov ter s slabimi življenjskimi in ekonomskimi razmerami, ter (2) presodila, da tožnikovih izjav ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in razlogi resne škode.

9.Po stališču tožene stranke iz tožnikovih navedb izhaja le, da so bratje bivše žene želeli doseči razvezo zakonske zveze in da ne ve, zakaj mu grozijo. V odsotnosti morebitnih drugih okoliščin pa ni logično, da bi te osebe nadaljevale z nasiljem in grožnjami potem ko so dosegle svoj cilj (razveza). Tožnikove navedbe nakazujejo predvsem na zasebni spor (po razvezi zakonske zveze) in ne na preganjanje iz razlogov po Ženevski konvenciji. Tudi če bi bile resnične, pa je treba ugotavljati, ali obstaja možnost državne zaščite.

10.Tožnik ni določno opredelil svojih navedb o grožnjah1, da bi bilo možno preverjanje njihove verjetnosti, poleg tega ni dokazal resničnosti njihovega obstoja. Trditve v zvezi s podtikanjem droge so le na ravni domneve, za nameček pa tožnik ni izkazal, da so bile navedene grožnje takšne narave in intenzivnosti, da bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da je tožnik po razvezi ostal v Maroku še približno dva meseca, kar nakazuje na ugotovitev, da je imel kljub zatrjevanim grožnjam možnost, da tam določen čas še prebiva.

11.Nedoločno opredeljene in na ravni domneve so tudi tožnikove navedbe, da je družino bivše žene večkrat prijavil policiji, ki je sicer sestavila zapisnik, vendar ga ni posredovala sodišču, ker jo je (družina) podkupila. Poleg tega tožnik teh navedb ni dokazal (s predložitvijo zapisnika ali drugega dokaza). Tudi sicer dejstvo, da tožnik ni bil vabljen na sodišče in da ni prejel kopije zapisnika, samo po sebi ne pomeni, da policija ni hotela ukrepati ali da je bila podkupljena. Tožnikove navedbe, da te zadeve ni prijavil na sodišču v Rabatu, ker zaradi brezposelnosti ni imel denarja za pot, navsezadnje pomenijo, da tožnik ni izkoristil vseh možnosti zaščite.

12.Po presoji tožene stranke so posplošene tudi tožnikove trditve, da bi ga družina bivše žene našla drugje v Maroku, saj ni določno opredelil okoliščin, ki bi omogočale sklep, da bi ga res iskali po celotnem ozemlju ali da mu država ne bi mogla zagotoviti zaščite. Poleg tega je tožnik izjavil, da ima v Maroku starše, sorojence in drugo sorodstvo, torej socialno mrežo, v katero bi se lahko vključil ob vrnitvi.

13.Tožnikove trditve o slabih ekonomskih razmerah, težavah pri iskanju zaposlitve in želji po izboljšanju življenjskega standarda same po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj ni namenjena zagotavljanju boljših življenjskih ali ekonomskih pogojev, ampak zaščiti oseb, ki so v izvorni državi preganjane zaradi zakonsko določenih razlogov ali jim grozi resna škoda.

14.Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

15.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Revščina in slaba ekonomska situacija namreč nista predmet mednarodne zaščite, tožnikove navedbe o grožnjah, prijavi policiji in razlogih za njeno neukrepanje pa so pavšalne in deloma protislovne.

16.Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove navedbe

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnik meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih izjav v upravnem postopku (v tožbi jih ponavlja) glede ogroženosti življenja v izvorni državi, čeprav je iskal pomoč pri policiji. Poleg tega bi lahko v pospešenem postopku le ocenjevala navedbe o dejstvih in ne bi smela presojati, ali jih je tožnik dokazal. V obravnavani zadevi so z vidika lastnosti dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1) in resne škode (28. člen ZMZ-1) pomembne navedbe, da so ženini sorodniki tožniku grozili s smrtjo in ga pretepali ter da se policija ni odzvala na tožnikove prijave in mu pomagala. Iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

V zvezi s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da so navedene grožnje takšne narave in intenzivnosti, da omogočajo priznanje mednarodne zaščite, se tožba sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-2214/06, da v tem primeru ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

Tožnik se ne strinja s stališčem glede možnosti notranje razselitve, saj tožena stranka ni opravila ustrezne analize. Z navedbo svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (ker je tam njegovo življenje ogroženo in mu policija ne nudi zaščite), je tožnik pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država.

Navedbe tožene stranke

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Opozarja, da je bila navedena odločba Ustavnega sodišča izdana na podlagi takrat veljavnega Zakona o azilu, ki je pospešeni postopek urejal drugače kot ZMZ-1. Tožena stranka ni odločila le na podlagi pisne prošnje, ampak je s tožnikom opravila osebni razgovor ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in tožnikovega pooblaščenca ter prošnjo zavrnila zaradi nedoločnosti in notranje neskladnosti tožnikovih izjav in ne le zato, ker ni predložil listinskih dokazov. Tožnik namreč ni določno pojasnil, zakaj bi ga sorodniki bivše žene kljub razvezi zakonske zveze iskali po celotnem Maroku in ni navedel konkretnega dogodka, ko so mu poskušali podtakniti prepovedane droge. Zato gre za navedbe na ravni domneve o možnem prihodnjem ravnanju.

Poleg tega tožnik ni določno navedel dejstev, ki bi omogočala sklep, da maroški državni organi na splošno ali v njegovem primeru niso sposobni ali pripravljeni zagotoviti zaščite. Tožnikov zaključek, da ni bilo sodnega postopka, ker so sorodniki bivše žene podkupili policiste, temelji izključno na domnevi. Tožnik ni poznal nadaljnjega poteka policijskega postopka, prav tako iz njegovih izjav ne izhaja, da je vložil pritožbo zaradi opustitve dolžnosti ali se obrnil na nadrejene policijske organe, državno tožilstvo ali drug pristojni organ. Iz tožnikovih izjav, da je razmišljal o prijavi zadeve sodišču v Rabatu, vendar tega ni storil zaradi brezposelnosti in pomanjkanja denarja za pot, ne izhaja, da mu v Maroku ne bi bili dostopni zaščitni mehanizmi ali da bi mu pristojni organi odrekli zaščito zaradi njegovih osebnih okoliščin. Nestrinjanje z učinkovitostjo posameznega policijskega postopka pa samo po sebi ne izkazuje odsotnosti državne zaščite.

Izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvi, da se lahko tožnik varno preseli v drug del države. Nedoločnost tožnikovih pojasnil, kako bi ga lahko sorodniki nekdanje žene našli na celotnem ozemlju Maroka, je le dodatna okoliščina pri presoji resničnosti in individualiziranosti zatrjevanega prihodnjega tveganja. Tožnikove izjave, da ima v Maroku starše, več bratov in sester ter številne druge sorodnike, da je pred odhodom opravljal več različnih del, med drugim delo avtomehanika, voznika in voznika viličarja, ter da je svoj ekonomski položaj opisal kot zadosten za osnovno preživetje, nasprotujejo njegovi posplošeni trditvi, da se nikjer v Maroku ne bi mogel varno nastaniti ali si zagotoviti preživetja.

Tožnikova pripravljalna vloga

Tožnik v zvezi z očitki o nedokazanosti izjav, da mu policija ni želela pomagati, pojasnjuje, da lahko le opiše, kar je doživel. Tožena stranka bi morala izjave preveriti z informacijami o izvorni državi in odgovoriti na vprašanje, zakaj tožnikove trditve, (1) da so ga pretepli ženini sorodniki in mu grozili s smrtjo ter (2) da je večkrat šel na policijo, ki ga ni zaščitila, niso pomembne za mednarodno zaščito. Tožena stranka je v bistvu odločala po peti alineji 52. člena ZMZ-1, čeprav ni pridobila informacij o izvorni državi in se ni sklicevala na to pravno podlago.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj se kljub izkazanemu vabilu ni udeležil naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

1.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

2.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.3 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.4

3.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba nedvoumno ne temelji na možnosti notranje zaščite (29. člen ZMZ-1), ampak na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Na tej podlagi je prošnjo mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, ne bi mogla utemeljiti priznanja mednarodne zaščite.5 Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-1601/06, Up-1539/06 z dne 20. 10. 2006 sprejelo stališče, da razlika med rednim in pospešenim postopkom ni v stopnji dokaznega bremena, ki ga nosijo prosilci za azil, temveč v dejstvih, ki jih ugotavlja pristojni organ. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantna za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje (6. točka obrazložitve).

4.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni določno opredelil svojih izjav o domnevnih grožnjah ter vzroku zanje (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 9. in 10. točke obrazložitve te sodbe) in o podtikanju droge (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 10. točke obrazložitve te sodbe), ki so zato ostale neizkazane. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno določno opredeljeno nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj v tožbi ponovno le posplošeno trdi, da so mu ženini sorodniki grozili s smrtjo in ga pretepali. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah pa tožnik ni izkazal obstoja navedene grožnje, nasilja in možnosti podtikanja droge, s tem pa tudi ne nosilnega elementa svoje prošnje.

5.Tudi če bi bile tožnikove izjave o grožnjah in nasilju bratov bivše žene izkazane, bi glede na njihovo vsebino šlo kvečjemu za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. V zvezi s tem pa sodišče najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema tovrstne skupine, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

6.Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).6 Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.7 Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da je družino bivše žene večkrat prijavil policiji, ki je sicer sestavila zapisnik, vendar ga ni posredovala sodišču, ker jo je (družina) podkupila (povzetek je razviden iz 11. točke obrazložitve te sodbe). Tudi glede tega iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno določno opredeljeno nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje niti s tem povezanega pomembnega dejanskega stanja. V takih okoliščinah tožnik torej ni izkazal, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

7.Ob upoštevanju navedenega tožnik že s svojimi navedbami v upravnem postopku, na katere se je skliceval v trditvenem gradivu v upravnem sporu, ni zadostil zahtevani stopnji konkretizacije oziroma izkazanosti zatrjevanih okoliščin za utemeljitev pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato je tožena stranka pravilno odločala v pospešenem postopku. Ne glede na to sodišče pripominja, da tudi če bi se kot resnične sprejele tožnikove navedbe, da so mu bratje bivše žene grozili in pretepali, da jih je prijavil policiji in da mu ta ni nudila zaščite, iz njegovih navedb ne izhaja, da bi bila zatrjevana dejanja povezana s katerim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. Po njegovih lastnih navedbah zatrjevana dejanja izvirajo iz zasebnega spora, zato že iz tega razloga niso podani pogoji za priznanje statusa begunca.

8.Sodišče še ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane odločbe kot celote izhaja, da je tožena presojala tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite in pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni, saj tožnik, čeprav je zatrjeval grožnje in nasilje bratov bivše žene in neodzivnost policije, ni navedel takšnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da mu država ni sposobna ali pripravljena nuditi zaščite oziroma da bi mu zato ob vrnitvi grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ-1.

9.Glede tožbenega ugovora, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 sprejelo stališče, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informacij o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni konkretiziral svojih izjav o zatrjevanih grožnjah in podkupljivi policiji. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.

10.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.8 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 4. 5. 2026, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 6. 2026 razvidno, da sta mu uradna oseba in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,9 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.10

11.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

12.Republika Slovenija je koncept varne države ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.11 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.12 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

13.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.13 Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi tožbenimi navedbami, da so mu ženini sorodniki grozili s smrtjo in ga pretepali ter da se policija ni odzvala na tožnikove prijave in mu pomagala, po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega.

14.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.14 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.15, 16 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).17

15.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tožnik je izjavil, da so mu bratje nekdanje žene ob srečanjih grozili, da ga bodo ubili, mu grenili življenje, da bo živel v temi in da so ga želeli spraviti v zapor tako, da bi mu podtaknili drogo.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2026 z dne 7. 8. 2026 (7. točka obrazložitve).

Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

Prav tam (12. točka obrazložitve).

V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.