Jedro

Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe, zato se pritožba zoper tak sklep zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo izvedenca finančne stroke, ki mu je naložilo, da pregleda spis v predmetnem sporu ter dokumentacijo o višini izplačanih plač pri toženi stranki, za tožnico ugotovi število in vrednost neizplačanih nadur v spornem času, izvedensko mnenje pa naj z računom v razumnem roku dostavi sodišču. Tožnici je naložilo, da začasno založi stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v znesku 200.000,00 tolarjev, v roku 15 dni.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je predložila sodišču vse dokaze ter navedla vsa relevantna dejstva za odločitev sodišča prve stopnje o njenem zahtevku za izplačilo nadur.

Meni, da ni potrebno imenovati izvedenca, sodišče pa ga je določilo tudi brez predloga za izvedbo tega dokaza, kar je v nasprotju z 219. členom ZPP. Kršilo je tudi določbo 223. člena ZPP, saj njen zahtevek za izplačilo nadur znaša 36.489,91 tolarjev neto, predujem za sodnega izvedenca pa 200.000,00 tolarjev. Tožnica se ne strinja z vsebino sklepa, ker je sodišče naložilo izvedencu, da ugotovi število in vrednost neizplačanih nadur, saj je to v nasprotju z njenim zahtevkom za plačilo nadur v višini izhodiščne plače po kolektivni pogodbi.

Glede na dejstvo, da je bila več let brez zaposlitve in da ji tožena stranka kljub pravnomočnosti sodbe ni izplačala plač, ima pa minimalne prejemke, tudi ne more plačati stroškov za sodnega izvedenca.

Pritožba ni dovoljena.

Sklepi sodišča o določitvi izvedenca (v skladu z določbo 251. in 252. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in sklepi o založitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj (v skladu z 153. členom ZPP) imajo značaj sklepov o procesnem vodstvu. Pri tem ZPP v 262. členu izrečno določa, da zoper sklep sodišča o določitvi izvedenca ni pritožbe. Zato je pravni pouk izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje napačen, pritožbeno sodišče pa je v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP, v povezavi s 367. členom ZPP, pritožbo tožnice zavrglo.

Če torej tožnica predujma za izvedbo dokaza ne bo založila, tega dokaza sodišče ne bo izvedlo, kar določa 3. odst. 153. člena ZPP. V takšnem primeru bo moralo sodišče po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima to, da tožnica v roku ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem, pri čemer pa seveda ne bo nepomembno, ali je pri tem, ko je določilo izvedenca finančne stroke, ko mu je naložilo naloge, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa ter naložilo predujem za izvedbo dokaza v plačilo tožnici, postopalo pravilno (glede na tožbeni zahtevek, dejstva in dokaze, pravila o dokaznem bremenu in o tem, katera dejstva izvedenci sploh lahko ugotavljajo).

V posledici navedene odločitve je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena ZPP).