Up-49/02 - 4

7. 1. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Ž., na seji senata dne 17. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 42/2001 z dne 13. 11. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1110/98-9 z dne 20. 11. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1048/96 z dne 2. 6. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je bil kot delavec Ministrstva za notranje zadeve, Uprave za notranje zadeve Celje, začasno napoten na delo na različne mejne prehode. Za ta čas mu je Ministrstvo plačalo terenski dodatek. Ustavni pritožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike med terenskim dodatkom in dnevnico. Delovno sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo in zahtevek tožeče stranke (sedanjega ustavnega pritožnika) v celoti zavrnilo, revizijo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Meni, da je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena obnašanje tožene stranke v enakih zadevah. Navaja, da je Ministrstvo delavcem, ki so delali v podobnih ali enakih pogojih, priznavalo in izplačevalo dnevnice, z večjim številom svojih delavcev, ki so delali na meji, sklenilo poravnave in pripoznalo zahtevke po plačilu dnevnic, nadalje se pritožnik sklicuje tudi na odločitev sodišča v neki drugi istovrstni zadevi in prilaga kopije sodb prve in druge stopnje v zadevi Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96, ko je sodišče zahtevku na plačilo dnevnic delavca, ki je delal v enakih razmerah kot pritožnik, ugodilo in torej odločilo drugače kot v njegovem primeru. Meni, da ga je Ministrstvo in nato sodišče obravnavalo drugače kot nekatere druge policiste pri istovrstnem dejanskem stanju, s čimer sta kršeni pravica do enakopravnosti in pravica do enakega varstva pravic. Predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oziroma naj jo nadomesti s svojo odločbo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Okoliščina, s katero pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, je domnevno odstopanje od sodne prakse, od sklenjenih izvensodnih poravnav in od predhodne prakse delodajalca v istovrstnih primerih. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi sicer lahko bila pomembna navedba pritožnika o odstopu od sodne prakse v istovrstnih primerih. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar izpodbijani sodbi takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

4.Iz priložene sodbe Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96 z dne 9. 5. 1997 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1382/97-8 z dne 14. 12. 1998 ni mogoče sklepati, da gre za enotno in ustaljeno sodno prakso. Sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v eni zadevi, v kateri je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, ne predstavljata ustaljene sodne prakse in ne dokazujeta, da sodišče ob takšnem ali podobnem dejanskem stanju redoma odloča tako, kot navaja pritožnik, niti ne, da je bila pritožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave samo zato, ker v sodni praksi obstaja sodba, ki je drugačna od pritožnikove.

Vrhovno sodišče namreč ni vezano na predhodne odločitve pritožbenega sodišča ali sodišča prve stopnje. Prav tako Vrhovno sodišče tudi ni vezano na predhodno sklenjene izvensodne poravnave v podobnih ali enakih primerih ali na predhodno prakso delodajalca v drugih istovrstnih primerih. Drugačna odločitev Vrhovnega sodišča glede na odločitev pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v istovrstni zadevi ter glede na predhodno sklenjene poravnave ter dotedanjo prakso delodajalca v drugih istovrstnih primerih zato ne predstavlja kršitve 22. člena ali 14. člena Ustave. Takšne kršitve Vrhovnemu sodišču ne bi bilo mogoče očitati niti v primeru, če bi pred njegovo odločitvijo pritožbeno sodišče redoma odločalo drugače, prav tako pa tudi ne v primeru, kot je obravnavani, ko je izkazana le ena drugačna odločitev pritožbenega sodišča iz leta 1998, medtem ko sedaj tudi pritožbeno sodišče v takšnih zadevah - vključno s pritožnikovo - redoma odloča tako, kot je odločilo Vrhovno sodišče (tako npr. v sodbah št. Pdp 931/98-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 789/2000-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 483/99-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 872/98 z dne 5. 10. 2000, Pdp 1111/98-2 z dne 9. 11. 2000 idr.).

5.Vrhovno sodišče je sicer napačno obrazložilo svojo odločitev, saj iz določb, na katere se sklicuje, po katerih se terenski dodatek in dnevnice izključujejo, ne izhaja, da delavec nima pravice do dnevnic, če mu je bil izplačan terenski dodatek, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz teh določb izhaja le to, da delavcu ne morejo hkrati pripadati terenski dodatek in dnevnice. Tako bi v primeru, če je bil delavcu izplačan terenski dodatek, pa bi se v sporu ugotovilo, da je upravičen do dnevnice, bil delavec upravičen le do plačila razlike do (višjega zneska) dnevnic, kar je pritožnik v sporu tudi uveljavljal. Obligacijsko pravilo o nadomestni izpolnitvi, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče v svoji obrazložitvi, pa je treba na področju delovnega prava uporabljati smiselno in razlagati ob upoštevanju specifičnih značilnosti delovnega razmerja, ki pogodbo o zaposlitvi odmikajo od navadne civilnopravne pogodbe. Ob upoštevanju podrejenega in odvisnega položaja delavca do delodajalca tako ni mogoče kar na podlagi molka delavca in dejstva, da ni takoj uveljavljal neke pravice (v tem primeru dnevnic), sklepati na obstoj njegovega soglasja za sprejem nečesa drugega od tistega, kar mu delodajalec dolguje.

Prav tako bi stališče, da z nadomestno izpolnitvijo ob soglasju upnika in dolžnika preneha delodajalčeva obveznost, ki zanj izhaja iz zavezujočih predpisov, pomenilo, da lahko delodajalec kot dolžnik obide zavezujoče delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavcev, in postane prost neke svoje obveznosti tako, da delavcu kot upniku izpolni nekaj drugega od tistega, kar dolguje. Takšno stališče iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča nasprotuje osnovnemu namenu delovnega prava in pravni naravi zavezujočih (kogentnih) norm. Učinkovanje zavezujočih delovnopravnih norm, ki določajo minimum pravic delavca, namreč ne more biti odvisno od volje posameznih pogodbenih strank, ne od izrecno izražene, še manj od le domnevane soglasne volje delavca in delodajalca. Zato bi stališče Vrhovnega sodišča lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave, vendar se Ustavnemu sodišču v presojo tega vprašanja ni bilo treba spuščati. Ugotovilo je namreč, da sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je ugotovilo, da delavcu v obravnavanem primeru dnevnice ne pripadajo, vsebuje dovolj utemeljene razloge. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan