Jedro

V 6. odstavku 14. člena ZKZ je določeno, da občinski upravni organ, ki odmerja odškodnino, valorizira z odlokom določeno vrednost točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda v skladu z indeksom cen na drobno v Republiki Sloveniji, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Tožena stranka pa je v ponovnem postopku kršila pravila postopka, ker v izpodbijani odločbi ni obrazložila podatka o tem, kako in na podlagi katerega objavljenega indeksa cen na drobno v RS, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod RS za statistiko, je obračunala odškodnino, da bi tožnica lahko njen obračun preizkusila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 13.06.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 04. 1994 v I. točki izreka ponovno odpravila odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 17.09.1991 ter v II. točki izreka tožnici kot investitorki odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti 677 m2 njive 3. katastrskega razreda na zemljišču parc. št. 648/3 v znesku 315.956,00 SIT s tem, da je odškodnino treba plačati v roku 15 dni od prejema izpodbijane odločbe na račun občine - za kmetijstvo in odločila da se v primeru, če odškodnina ni plačana v določenem roku, zaračunajo zakonite zamudne obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da se je v prejšnjem postopku po mnenju sodišča pravilno sklicevala na določbe 1., 3., 5.in 6. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91, v nadaljevanju: ZKZ) ter tudi pravilno ugotovila, da je tožnica popolno vlogo za lokacijsko dovoljenje (z dne 10. 04. 1991) vložila dne 28. 03. 1991 in da gre za kmetijsko zemljišče. Ni pa prvostopni organ uporabil pravilne vrednosti točke za izračun odškodnine in tožena stranka je glede na določbo 1. alinee 8. odstavka 14. člena ZKZ, po kateri se odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za lokacijsko dovoljenje za gradnjo, za obračun odškodnine uporabila napačen materialni predpis. Uporabila je določbo 3. člena odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91-I), ki začel veljati 01. 08. 1991, ki je po presoji sodišča v nasprotju s 1. alineo 8. odstavka 14. člena ZKZ. Zato bi kot materialno podlago za izračun odškodnine morala uporabiti odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 9/90), ki je začel veljati 30. 03. 1990 in je tudi veljal na dan vložitve popolne vloge za lokacijsko dovoljenje dne 28. 03. 1991. Po določbi 1. člena tega odloka pa znaša vrednost točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda 5 takratnih din. Na podlagi 5. in 6. odstavka 14. člena ZKZ se ta odškodnina določi v znesku za m2 ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč. Kakovost in lega kmetijskega zemljišča se ovrednotita s številom točk na m2 glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj po tabeli 1, ki je sestavni del tega zakona in po tej tabeli zemljišče parc. št 648/3 spada v drugo skupino katastrskih okrajev (Novo mesto) in je kot njiva 3. katastrskega razreda ovrednoteno s 65 točkami. Vrednost točke določi z odlokom Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije. Občinski upravni organ, ki odmerja odškodnino, valorizira to vrednost mesečno v skladu z indeksom cen na drobno v Republiki Sloveniji, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko in valorizirani znesek 5 din znaša 7,18 takratnih din, sedaj SIT. Glede na navedeno znaša odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v obravnavanem primeru: 65 točk x 7,18 SIT = 466,70 SIT/m2 x 677 m2 = 315.955,90 SIT. Ker je prvostopni organ uporabil napačen materialni predpis, je tožena stranka njegovo odločbo odpravila in v skladu s 1. odstavkom 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sama odločila o stvari.

V tožbi tožnica trdi, da tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja sodišča o vrednosti točke 5 din, sedaj SIT, kar je v nasprotju z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker je po tej določbi tožena stranka pri ponovnem odločanju o zadevi vezana na pravno mnenje sodišča. S tem je bistveno kršila določbo 62. člena ZUS, kršila pa je tudi odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda iz leta 1990, ker ta materialni predpis toženi stranki ni dajal nobene podlage za kakršnokoli valorizacijo vrednosti točke, temveč je valorizacija bila predpisana šele z odlokom iz leta 1991, ki je začel veljati 01. 08. 1991, ki pa na dan tožničine popolne vloge za lokacijsko dovoljenje dne 28. 03. 1991 še ni veljal. Tožena stranka tudi ni obrazložila valorizacije vrednosti točke z indeksom cen na drobno, ki ga objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko, in znaša 7,18 takratnih din, sedaj SIT. Zaradi neupoštevanja mnenja po sodbi je tožnica oškodovana za 95.930 SIT. Iz teh razlogov je izpodbijana odločba po mnenju tožnice nezakonita, zato predlaga sodišču, da v skladu z določbo 63. člena ZUS samo odloči o stvari. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na razloge njene obrazložitve ter predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je tožena stranka smela valorizirati v 1. členu odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 9/90, v nadaljevanju: odlok) določeno vrednost točke 5 din in kako je vrednost točke valorizirala. Ta odlok je bil izdan na podlagi 14. člena ZKZ, ki v 6. odstavku tudi določa, da občinski upravni organ, ki odmerja odškodnino, valorizira z odlokom določeno vrednost mesečno v skladu z indeksom cen na drobno v Republiki Sloveniji, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni kršila 62. člena ZUS in je upoštevala pravno mnenje v sodbi tukajšnjega sodišča z dne 20. 04. 1994. Po tem pravnem mnenju se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer pravilno sklicuje na določbe 1., 3., 5. in 6. odstavka 14. člena ZKZ. Glede na določbo 1. alinee 8. odstavka 14. člena citiranega zakona, ki določa, da se odškodnina obračuna za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje oziroma priglasi dela, po višini, ki velja na dan, ko je bil vložena popolna vloga, pa bi morala uporabiti kot materialno podlago za svojo odločitev vrednost točke po odloku iz leta 1990 (5 takratnih din) in ne po odloku iz leta 1991 (8,99 takratnih din). Vendar pa je tožena stranka v ponovnem postopku kršila pravila postopka, ker v izpodbijani odločbi ni obrazložila podatka o tem, kako in na podlagi katerega objavljenega indeksa cen na drobno v Republiki Sloveniji, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko, je obračunala odškodnino, da bi tožnica lahko njen obračun preizkusila (2. odstavek 209. člena v zvezi z 245. členom ZUP). Ta obrazložitev je del dejanskega stanja. Ker tožena stranka teh dejanskih okoliščin ni obrazložila, s tem ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, zato sodišče ne more rešiti spora (2. odstavek 39. člena ZUS).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.