Jedro

Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (točka I. izreka sodbe), nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa zlorabe izvršbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 216. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (točka III. izreka sodbe), ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (točka IV. izreka sodbe). Za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne poslovne goljufije mu je določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje poskusa zlorabe izvršbe mu je določilo kazen šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje ponarejanja listin štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora.

1.Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v zvezi z nagrado in potrebnimi izdatki njegovega zagovornika pa je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da le - ti bremenijo proračun. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je ob tem še odločilo, da je obdolženi dolžan plačati:

-oškodovani družbi B. d.o.o. 49.468,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ZZO) od zneska 19.002,87 EUR od 31. 10. 2016 dalje do plačila, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotila na pravdo;

-oškodovani družbi C. d.o.o. znesek v višini 21.703,42 EUR z ZZO in sicer od zneska 9.000,00 EUR od dne 31. 10. 2016 do plačila, od zneska 2.203,41 EUR od 1. 12. 2016 do plačila, od zneska 417,13 EUR od 3. 12. 2016 do plačila, od zneska 6.674,82 EUR od 1. 4. 2017 do plačila, od zneska 1.755,66 EUR od 1. 5. 2017 do plačila in od zneska 1.652,40 EUR od 1. 5. 2017 do plačila, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo;

-oškodovani družbi Č. d.o.o. znesek v višini 5.095,80 EUR;

-oškodovani družbi D. d.o.o. znesek v višini 3.682,86 EUR;

-oškodovani družbi E. d.o.o. znesek v višini 13.040,83 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je družbi F., d.o.o. in G., d.o.o. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

1.Iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP je obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 na škodo samostojnega podjetnika H. s.p. (točka II. izreka sodbe) ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca H., s.p. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper obsodilni del omenjene sodbe (točke I., III. in IV. izreka sodbe) se pritožuje zagovornik obdolženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in oprostitev obtoženega obtožbe tudi v tem delu. Pritožbi prilaga račun 258/18, dve fotografiji in račun 2763.

3.Zagovornik obdolženega je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolženim obvesti o razpisani seji senata in se jima omogoči prisotnost na njej. V skladu s predlogom je pritožbeno sodišče o seji obvestilo obdolženca, zagovornika, pooblaščenca oškodovancev, ter pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Vsi obveščeni o seji, razen obeh pooblaščencev oškodovancev so se seje udeležili.

4.Pritožbeni pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

I. V zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije (točka I. prvostopenjske sodbe)

5.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine zadeve, pravilno uporabilo materialno pravo in da pri odločanju ni storilo kršitev določb postopka. V zvezi s posebej izpostavljenimi pritožbenimi očitki pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja podrobnejšo obrazložitev opravljenega pregleda.

Kaznivo dejanje na škodo B. d.o.o. (točka I.b. prvostopenjske sodbe):

6.Pritožnik graja zaključek sodišča prve stopnje, da je B. d.o.o. izvršil 90-95% s strani I. d.o.o. naročenih del in so prejeli za opravljeno delo le 40.682,11 EUR. Obtoženi je namreč trdil drugače in sicer, da je B. d.o.o. dela izvršil v bistveno manjšem obsegu, prejel pa je bistveno večji delež plačila kot trdi priča J. J., ki mu je brez podkrepitve z drugimi dokazi, sodišče neupravičeno verjelo. Družba B. d.o.o. namreč ni dokončala del v sanitarijah S. in v lekarni S. (v vrednosti 25.000,00 in 7.000,00 EUR) ter ni zagotovila funkcionalne vgradnje in zagona klimata (ki znaša skoraj 10.000,00 EUR) in je tako od ponujenega obsega del manjkalo cca. 40% naročenih del, ki so jih nato dokončale družbe K. d.o.o. in L. d.o.o., deloma tudi I. d.o.o., ki je na lastne stroške nabavila sanitarno opremo.

7.V zvezi z obsegom opravljenih del je sodišče prve stopnje navedlo, da verjame priči J. J., tedanjemu direktorju B. d.o.o., da je družba B. d.o.o. opravila vsa dela, za katera je izstavila (sedaj obravnavane) račune (ne pa vseh v pogodbi dogovorjenih del) in da teh računov obdolženi ob prejemu tudi ni grajal. Pripombe (in predlog za izvršbo) čez delo B. d.o.o. so se z obdolženčeve strani v zvezi z neizvedenimi deli pričele šele potem, ko je omenjena oškodovana družba zoper I. d.o.o. podala predlog za izvršbo zaradi neplačila ne-grajanih računov, kar kaže na neverodostojnost kasnejše graje opravljenega dela. Pri tem je sodišče prve stopnje poudarilo, da je konsistentna izpovedba J. J. (zaslišan je namreč bil kar tri krat), podkrepljena tudi z vsebino SMS sporočil, ki sta si jih pošiljala z obdolženim (priloga A10, str. 31-37) in iz katerih prav tako izhaja, da je obdolženi obljubljal plačilo obravnavanih računov. Iz te korespondence namreč izhaja, da kvaliteta in obseg dela tedaj nista bila sporna. Da dela niso bila opravljena v celoti je začel obdolženi navajati šele po tem, ko je B. d.o.o. dne 26. 6. 2017 zoper I. d.o.o. podal predlog za izvršbo. Prvi SMS z vsebino, ki graja obseg opravljenih del je namreč z dne 21. 7. 2017. Takšno dokazno oceno izvedenih dokazov pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno in se v tej zvezi sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

8.Tako iz izpovedbe J. J. kakor tudi iz vsebine vsebinsko skladnih SMS sporočil med obdolženim in J. J. namreč izhaja, da so bila dela na projektu "Lekarna" v S., za katere so bili izdani obravnavani štirje računi, v celoti opravljena in to brez grajanja napak. V presežku dogovorjene pogodbene vrednosti pa B. d.o.o. računov niti ni izstavil. Prvi SMS z vsebino, ki graja obseg opravljenih del je z dne 21. 7. 2017, pa še v tem je obdolženi navajal le nezaključena dela, ki niso niti predmet obravnavanih računov: da klimat izolacija ni oblečena, ker manjka pločevina, da cevi niso izolirane, da so prehodi odprtin požarno nezaključeni. Pri tem pa ni navajal, da se ta dela nanašajo na predhodno izdane, še neplačane račune. Obdolženi torej niti tedaj ni grajal neupravičene izstavitve računov za dela, ki jih je navajal v kazenskem postopku in sedaj v pritožbi, čeprav so se pozivi J. J. za plačilo sedaj obravnavanih računov odvijali vse od decembra 2016 dalje. Da je prvostopenjska odločitev v tem delu pravilna pa kaže tudi nadaljnje dejstvo, namreč, da je obdolženi J. J.-u za izstavljene račune, ki jih I. d.o.o. niso plačale, predlagal prodajo terjatev, ki jih ima B. d.o.o. do I. d.o.o. družbi M. d.o.o., česar prav gotovo ne bi, če bi imel ugovor glede obsega in kvalitete del iz obravnavanih računov. Pravilnega prvostopenjskega zaključka nadalje ne morejo spremeniti niti navedbe obdolženca, da sta dela, ki so bila predmet neplačanih računov B. d.o.o., opravili družbi K. d.o.o. in L. d.o.o., saj izvedeni dokazi njegovega zagovora ne podpirajo.

9.Med družbo B. d.o.o. in I. d.o.o. je bila 27. 6. 2016 sklenjena pogodba za izvedbo podizvajalskih del v vrednosti 112.423,95 EUR (v pogodbi je bilo ob tem dogovorjeno, da bo I. d.o.o. družbo B. d.o.o. nominirala za neposredno plačilo pri S. v celotni pogodbeni vrednosti) oziroma s popustom 106.802,76 EUR za ureditev prostorov lekarne S., zaračunano delo B. d.o.o. (ki je tudi navedel, da del ni opravil v celoti) po obravnavnih računih je bilo v skupnem znesku 90.150,27 EUR. Neizvedenih del je torej ostalo za 16.652,49 EUR. Obdolženi je v dokaz, da so neizvedena dela B. d.o.o. (tudi v delu, za katera je B. d.o.o. že izstavil obravnavane račune) dokončali pri družbi K. d.o.o., predložil račun št. 170/07 za 1.659,26 EUR in št. 022/18 v znesku 1.348,23 EUR (ki naj bi se oba nanašala na naročilnico 22/2017, ki pa je glasila le na znesek 1.586,16 EUR), oba je izdala družba K. d.o.o. kot podizvajalec I. d.o.o. A ta znesek ne pokriva niti zneska s strani B. d.o.o. neizvedenih del, kaj šele, da bi dokazoval, da B. d.o.o. ni opravil niti del, ki jih je zaračunal. Po drugi strani je zakoniti zastopnik družbe L. d.o.o. N. N. na glavni obravnavi izpovedal, da na lekarni S. niso izvajali nobenih strojnih instalacij, prezračevanja in klimatizacije, torej del, katera se je zavezala izvesti na tem objektu družba B. d.o.o. in torej zagovor obdolženca o izvajanju del, ki naj bi jih ne-dokončal B. d.o.o. s strani L. d.o.o. prav tako ni z ničemer podkrepljen. Pritožnikovi poskusi prikazovanja, da dela s strani B. d.o.o. po izdanih, sedaj obravnavanih računih niso bila izvedena in so jih opravili drugi, se tako tudi po oceni pritožbenega sodišča izkažejo za neuspešne. Nenazadnje na obdolženčevo neverodostojnost kažejo že neskladja znotraj njegovega zagovora. Po eni strani je navajal, da je bilo pri B d.o.o nedokončanih za 60.000-70.000 EUR del, če ne več, po drugi strani je vsa dela, ki jih mora opraviti B. d.o.o. v pogodbi s S. ovrednotil na 31.110,00 EUR. V pritožbi je navedeno, da naj B. d.o.o ne bi izvedel del v skupni vrednosti okrog 42.000,00 EUR (sanitarije in klimat), čeprav spet po drugi strani ni predložil računov, da bi v tej vrednosti dela in material izvedel kdo drug, vrednost vseh del B. d.o.o. pa je, kot je bilo že omenjeno, bila S. z njegove strani prikazana v znesku 31.110,00 EUR. Takšnemu zagovoru sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni moglo verjeti.

10.Pritožnik nadalje navaja, da je B. d.o.o. prejel ne samo zatrjevanih 40.682,11 EUR, temveč tudi 32.500,00 EUR posojila za redno poslovanje, ki je izkazano z računom št. 81/2016 in so torej tudi s tem I. d.o.o., glede na to, da vračila posojila niso terjali, poravnali obveznosti po obravnavanih računih in je torej dolg I. d.o.o. manjši. Omenjeni račun se sicer nanaša na storitve na prostorih centralne sterilizacije S., čeprav B. d.o.o. tam ni opravljal nobenih del, temveč jih je družba O. d.o.o. O tem bi lahko izpovedal priča P. P., ki pa ga sodišče ni hotelo znova zaslišati v prisotnosti obdolženega, ki ob njegovem prvem zaslišanju ni bil navzoč. Omenjeno posojilo I. d.o.o. ni bilo nikoli vrnjeno ravno zaradi pobotanja z dolgom, ki je predmet te zadeve.

11.Takšne pritožbene navedbe so v prvi vrsti v nasprotju s prvotnimi navedbami pritožnika, da dela niso bila opravljena v obsegu izstavljenih računov (zakaj bi torej pobotali terjatev, ki je niti ne priznavajo, ker delo ni bilo opravljeno), nadalje v nasprotju z zagovorom obdolženca z dne 18. 6. 2024, da je podizvajalska dela v prostorih sterilizacije S. opravljal (tudi) B. d.o.o (medtem ko O. d.o.o. tedaj sploh ni omenjal kot podizvajalca), nenazadnje pa obdolženi niti ni predložil spornega računa ali pogodbe, ki naj bi izkazovala posojilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V dokaz svojih navedb je obdolženi v tej zvezi predložil le "potrditev računa za izplačilo" (B17), ki je naslovljen na S. dne 3. 5. 2016 ter v njem navedel B. d.o.o. kot podizvajalca del v vrednosti 32.500,00 EUR pri ureditvi prostorov sterilizacije. Pri tem je nadalje ugotoviti, da je bil znesek 32.500,00 plačan 26. 5. 2016, kar je glede na vso dokumentacijo skladno s tem, da je šlo za plačilo za opravljeno delo in ne za posojilo. Tako, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni prav nobenega dokaza o tem, da je znesek 32.500,00 EUR predstavljal posojilo, medtem ko je J. J. takšno naravo tega plačila v celoti zanikal. Glede na datum plačila 3. 5. 2017 in dejstvo, da so se dela na lekarni S. začela izvajati v poletnih mesecih, konkretno julija 2016, pa je na mestu tudi prvostopenjska ugotovitev, da plačilo 32.500,00 EUR tudi ne predstavlja izpolnitve obveznosti iz naslova del v zvezi z ureditvijo prostorov lekarne S.. Tako do pobotanja terjatev ni moglo priti in tudi iz tega razloga terjatev B. d.o.o. ni manjša od zatrjevanega zneska 49.468,16 EUR. Sodišče prve stopnje je tako glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da gre pri prikazovanju obdolženca, da je plačilo 32.500,00 EUR posojilo družbi B. d.o.o. le za način njegove obrambe. K navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi v zvezi s sedaj obravnavano terjatvijo B. B. d.o.o. s strani I. d.o.o., ko je ta družba še obstajala, bil podan pobotni ugovor. Pobot namreč ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. In za veljaven pobot terjatev med I. d.o.o. in B. d.o.o. lahko izjavo podata le zakonita zastopnika teh družb oziroma po njih pooblaščene osebe. Obdolženi je pobotanje prvič navajal v tem kazenskem postopku, ko več ni bil zakoniti zastopnik I. d.o.o. in pobotne izjave v imenu I. d.o.o niti ni več mogel podati. Glede na vse omenjene okoliščine tako tudi zaslišanje nadzornika P. P. odločitve ne bi moglo spremeniti v korist obdolženca in tako tudi vsebinsko smiselno podani očitek kršitve določb drugega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Sicer pa je bil P. P. zaslišan tako tekom preiskave, kakor tudi na glavni obravnavi dne 18. 6. 2024, takrat v navzočnosti obdolženca in do prikrajšanja pravice do obrambe tudi iz tega vidika ni moglo priti, če sodišče ni ugodilo predlogu obdolženca, da se omenjena priča še tretjič zasliši. Obdolženi je imel možnost neposrednega postavljanja vprašanj priči na glavni obravnavi, na koncu dokaznega postopka prilagojen zagovor v smeri zatrjevanj pobotanja, pa glede na že pojasnjene razloge, vnovičnega zaslišanja priče ni zahteval.

12.Pritožnik nadalje še navaja, da I. d.o.o. podizvajalcem, torej tudi B. d.o.o. niso mogli plačati več kot so plačali, saj tudi sami zaradi zastojev pri delih in določenih napak pri izvedbi del ter spremembe projekta, niso prejeli vseh plačil od S., za določene terjatve pa so bile izvedene kompenzacije. Tudi takšne pritožbene navedbe pravilnih prvostopenjskih zaključkov ne morejo spremeniti. S. je namreč s pisnimi vlogami in dokazili sodišču večkrat pojasnila, da so obveznosti do I. d.o.o. po javnem naročilu ureditve prostorov lekarne S. v celoti izpolnili tako, da so za opravljeno delo plačali I. d.o.o. (oziroma v delu ko so bili s strani I. d.o.o. nominirani za direktno plačilo, podizvajalcem). Da so do I. d.o.o. v S. izpolnili celotno obveznost, izhaja tudi iz izpovedb R. R., direktorja S., T. T., vodje finančno računovodske službe S. in P. P., nadzornika del v S.. Tako je prvostopenjski zaključek, da je obdolženi s preslepitvijo direktorja B. d.o.o. J. J., da bo izpolnil obveznosti iz pogodbe med I. d.o.o. in B. d.o.o. v znesku 106.802,76 EUR, pa računov B. d.o.o. sploh ni vseh posredoval v direktno plačilo S., kot je bilo dogovorjeno, in jih tudi sam (v okviru I. d.o.o.) ni plačal kot dejanski poslovodja I. d.o.o. S. pa je navedel in v neposredno izplačilo nominiral vrednost podizvajalskih del le v višini 31.110,00 EUR, B. d.o.o. oškodoval za 49.468,16 EUR, pravilen. Kljub temu, da so ta znesek nato uspešno uveljavljali v izvršbi in v pravdi, je namreč pred dejansko izterjavo družba I. d.o.o. šla v stečaj in terjatve niso dobili poplačane. K temu je dodati, da je S. pojasnila, da se kompenzacije niso nanašale na spremembo projektov ipd., temveč so upoštevale le nepravilno obračunavanje DDV-ja in na plačilo B. d.o.o. niso mogle imeti vpliva.

Kaznivo dejanje na škodo C. d.o.o. (točka I.c prvostopenjske sodbe):

13.Zagovornik v pritožbi izpodbija prvostopenjsko ugotovitev o preslepitvi zaposlenih iz družbe C. d.o.o. z lažnimi navedbami, da bo obdolženi omenjeno družbo nominiral pri S. in njihove račune posredoval v neposredno plačilo S.. Dela družbe I. d.o.o. so že bila v teku, ko se je pričakovala nominacija, nominacije podizvajalcev pa je treba prijaviti pred začetkom del, kasneje to ni več mogoče. Po pričetku del lahko izvajalec vključi nove podizvajalce le ob predhodnem soglasju naročnika, a slednji tega ni podal in tako očitki zoper obdolženca v tej zvezi niso utemeljeni. Obdolženi družbe C. d.o.o. več ni mogel nominirati kot podizvajalca in za neposredno plačilo. Nenazadnje pa bi tudi podizvajalec pred sklenitvijo podizvajalske pogodbe lahko zahteval izkaz o tem, ali ga je investitor potrdil kot podizvajalca, pa C. d.o.o. tega ni storil. Nadalje sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali se je obdolženi dejansko zavedal možnosti in težavnosti naknadnega potrjevanja podizvajalca kot nominiranega podizvajalca. Tako je odsotnost naknadnega ne-nominiranja neutemeljeno naprtilo obdolžencu, po drugi strani pa se S. S., računovodja pri C. d.o.o. ni niti potrudila priti na sestanek z direktorjem naročnika, pri katerem bi lahko to dorekli, sodišče prve stopnje pa ji je neutemeljeno verjelo. Tako razlog ne-nominiranja ni (zgolj) na strani obdolženega in ni šlo za zavajanje s strani obdolženca. Nima prav.

14.S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji pritožnik ne more ovreči pravilnosti prvostopenjskega zaključka o preslepitvenem ravnanju obdolženega, ki je vodilo v nastanek premoženjske škode oškodovancu. Kot sta vsebinsko skladno izpovedala S. S., računovodkinja pri C. d.o.o. in Š. Š., direktor pravkar omenjene družbe, je namreč obdolženi ob sklenitvi podizvajalske pogodbe obljubil, da bo družbo C. d.o.o. nominiral pri S. in jim zagotovil neposredno plačilo za delo (ki ga je zanje kot nadaljnji podizvajalec opravljala družba R. d.o.o.), v tej zvezi pa so obdolžencu tudi predali dokumentacijo, ki je omogočala to nominacijo ter ureditev neposrednega plačila (svoj izvod te dokumentacije je oškodovana družba tudi predložila sodišču). S. S. je ob tem izpovedala, da so bili tudi glede na predhodne primere sodelovanja z obdolženim, ki so potekali na enaki način, prepričani, da bo obdolženi nominacijo z direktnim plačilom tudi uredil, pa obljube ni držal. Glede na to, da jih ni niti nominiral kot je obljubil, da bo, po drugi strani pa jih o tem, da jih ni nominiral ali da ima težave pri tem (kar trdi sedaj pritožnik v pritožbi) ni niti obvestil, čeprav je vedel, da so to podali kot pogoj pogodbe, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno, da je ravnal s preslepitvenim namenom. Glede na vsebinsko konsistentno izpovedbo S. S., podprto z izpovedbo Š. Š. in listinsko dokumentacijo, je sodišče omenjeni priči namreč povsem utemeljeno verjelo in to tudi v delu, da v času izvedbe del za ne-nominacijo niso vedeli. Ta del njene izpovedbe je namreč podkrepljen z elektronskim sporočilom z dne 10. 7. 2018, ki ga je prejela po lastnih poizvedbah o nominaciji od T. T. iz S. in v katerem ji slednja navaja, da v S. niso prejeli soglasja glavnega izvajalca za neposredno plačilo družbi C. d.o.o. za ureditev prostorov lekarne S.. Težave, ki jih sedaj omenja pritožnik v zvezi z (ne)zmožnostjo naknadne nominacije, ker direktor S. z njo ni soglašal oziroma v zvezi z obdolženčevim (ne)vedenjem o možnosti naknadne nominacije pri tem ne more igrati relevantne vloge. Če obdolženi zares nominacije tekom izvajanja del ne bi mogel urediti ali bi menil, da ne more, bi namreč v primeru, ko ne bi imel preslepitvenega namena, to sporočil zaposlenim v C. d.o.o., česar pa po izpovedbah prič ni storil, nasprotno, niti poskušal jih ni nominirati pri S. Iz S. so namreč sporočili, da omenjene družbe niti ni poskušal nominirati pri tem projektu (jih je pa po drugi strani pri projektu sterilizacije, ko očitno obrtno dovoljenje zanj ni predstavljajo težave). Tako so tudi pritožbene navedbe, da naročnik oziroma direktor S. ni podal soglasja za nominacijo podizvajalca brez pritožbeno pričakovane teže. Če obdolženi ni podal zahteve za nominacijo te družbe, je namreč direktor niti ni mogel zavrniti, sicer pa je U. U., pristojna za javna naročila v S. izpovedala, da je nominacija z direktnim plačilom možna tudi tekom izvajanja del, in da direktor ni nikoli zavrnil nobenega podizvajalca, ker se s tem ne ukvarja. Ob tem ni spregledati niti pravilnih prvostopenjskih ugotovitev, da je nominacijo dolžan in pristojen izvesti glavni izvajalec del in nikakor ne podizvajalci. Iz izpovedb R. R., T. T. in U. U. namreč nedvoumno izhaja, da nominacijo podizvajalcev in neposredno plačilo njim ureja glavni izvajalec in ne podizvajalci, saj naročnik s podizvajalci ni v neposrednem pogodbenem razmerju, da bi se lahko obračali direktno nanj, kot je navedla tudi S. S. (ob tem je navedla, da je ravno zato vso dokumentacijo dala obdolženemu kot predstavniku glavnega izvajalca, saj je S. od njih ne bi sprejela). Glede na navedeno se tudi pritožbeni očitki o neaktivnosti S. S. v luči obdolženčeve preslepitve izkažejo za nerelevantne. Tako so tudi v tej zvezi navedeni prvostopenjski dejanski zaključki (točka 32-40 razlogov sodbe) pravilni. Obdolženi je namreč preslepil zaposlene v družbi C. d.o.o, da bo družbo C. d.o.o. nominiral pri S. in od njih prejete račune posredoval v neposredno plačilo S., pa tega ni niti poskušal storiti in za plačilo računov, ki so jih izdali, ni poskrbel ter jim je povzročil premoženjsko škodo.

Glede kaznivega dejanja na škodo Č. d.o.o (točka I.d prvostopenjske sodbe):

15.Pritožnik tudi v zvezi z družbo Č. d.o.o. navaja, da z deli na projektu brez nominacije sploh ne bi smela pričeti, če se niso sami prepričali ali so nominirani. Tako so sami zanemarili svojo dolžnost in niso bili zavedeni s strani obdolženca, da jih bo on nominiral za neposredno plačilo. Samo dejstvo, da je I. d.o.o predlagala direktno plačilo, še ne pomeni, da je tak način že zagotovljen in zato tudi ni mogoče govoriti o obdolženčevem zavajanju zaposlenih v Č. d.o.o. Nenazadnje je dokazni postopek pokazal, da obdolženi sam ni bil povsem prepričan kako mora postopati pri poslovanju s podizvajalci v okviru sklenjene pogodbe o javnem naročilu. Nima prav.

16.Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da so zaposleni pri Č. d.o.o. vsebinsko skladno izpovedovali, da jim je obdolženi obljubljal, da bo pri S. zagotovil neposredno plačilo za njihovo delo, pa tega ni storil. To so namreč izpovedali V. V., direktor Č. d.o.o., Z. Z., komercialistka pri Č. d.o.o. ter Ž. Ž. in A. B., pri čemer iz njihovih izpovedb tudi izhaja, da so mu v tej zvezi, torej za izvedbo nominacije z direktnim plačilom, predložili tudi potrebno dokumentacijo. Iz izpovedb R. R., T. T. in U. U., kot je bilo že predhodno omenjeno, ob tem izhaja, da nominacijo podizvajalcev in neposredno plačilo njim pri S. ureja glavni izvajalec in ne podizvajalci, saj naročnik (S.) s podizvajalci ni v neposrednem pogodbenem razmerju, da bi se lahko obračali direktno nanj. Tako je obdolženi bil ta, ki je edini lahko nominiral podizvajalce. Iz odgovorov S. nadalje izhaja, da obdolženi Č. d.o.o. ni nominiral kot podizvajalcev in S. tudi ni predložil dokumentacije za direktno plačilo, iz izpovedb že omenjenih pri Č. d.o.o. zaposlenih prič pa, da jih obdolženi o tem, da nominacije z neposrednim plačilom ni uredil, tudi ni obvestil. To so ugotovili sami, ko so tekom del pridobili informacijo o tem, da podizvajalcev ne plačuje in opravili poizvedbe pri S.. Glede na tako, pravilno ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je obdolženi s tem, ko je zaposlenim iz družbe Č. d.o.o. zagotavljal, da bo uredil nominacijo pri S. in da bo prejete račune poslal v neposredno plačilo S., preslepil zaposlene, ki so njegovim navedbam verjeli, izvedli dela, nato pa plačila zanje niso prejeli in je družbi Č. d.o.o. nastala premoženjska škoda. Pritožnikove navedbe, da obdolženi še sam ni vedel kako se lotiti nominacije so ob tem brez pritožbeno pričakovane teže. Kot izhaja iz podatkov spisa, je namreč obdolženi s podizvajalci, tudi nominiranimi pri naročniku z neposrednim plačilom, že predhodno sodeloval pri javnih naročilih in je vedel kdo in kako ureja nominacije, poleg tega pa bi v primeru, če bi imel težave pri nominaciji in ne bi imel preslepitvenega namena, oškodovano družbo prav gotovo obvestil o morebitnih težavah pri nominaciji ali da si jo naj poskušajo urediti sami, pa tudi tega, po tem, ko jim je predhodno obljubil ureditev nominacije z direktnim plačilom, ni storil.

Pritožnikovim navedbam ni slediti. Neizpodbitno je, da je družba Č. d.o.o. nabavila in vgradila vrata, a ker je nato ugotovila, da obdolženi ni uredil direktnega plačila pri S. in tudi ni dal drugega ustreznega zavarovanja za izpolnitev svojega dela obveznosti, kot je ob sklenitvi pogodbe obljubil zaposlenim pri družbi Č. d.o.o. (temveč jim je po zahtevi za nadomestno zavarovanje celo predložil menici, ki ju niso mogli vnovčiti in od katerih je ena predmet kaznivega dejanja ponarejanja listin), niso opravili zagona teh vrat in so ga pogojevali s predhodnim ustreznim (efektivnim) zavarovanjem ali celotnim plačilom. In ker slednjega obdolženi ni izvršil, zagona niso opravili. Vsakršno nadaljnje razpredanje o tem, da je nato I. d.o.o. pridobila drugega podizvajalca in zamenjala vrata je tako brezpredmetno, v tej zvezi tudi pritožbi predloženi račun in fotografije. Č. d.o.o. je opravila delo in vgradila vrata (le zagnala jih ni), I. d.o.o. pa ni izvršila plačila, niti ni uredila dogovorjenega neposrednega plačila, niti nato zahtevanega drugega zavarovanja za izpolnitev obveznosti. S tem je družbi Č. d.o.o. prav gotovo nastala škoda v zatrjevani višini, čeprav po drugi strani I. d.o.o. niso bili obogateni, a to ni niti očitek obtožbe. Škoda sicer za I. d.o.o. tudi v primeru, ko bi naj vrata bila po navedbah obdolženca odstranjena iz objekta in dana v odvoz ni nič manjša, glede na to, da so bila vrata narejena "po zahtevah naročnika" in torej ni šlo za tipski izdelek. Dejansko stanje je tako tudi v tej zvezi pravilno ugotovljeno.

Glede kaznivega dejanja na škodo D. d.o.o. (točka I.f prvostopenjske sodbe):

Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da obdolženi že v sklenitveni fazi ni nameraval plačati naročenih del, je po oceni pritožnika zmoten. Obdolženi namreč A. C. s predlagano nominacijo z neposrednim plačilom ni zavajal. I. d.o.o. kot glavni izvajalec so namreč ob pristopuD. d.o.o. z deli že pričeli, zato družba D. d.o.o. več ni mogla biti nominirana. To je bilo nenazadnje, kot izhaja iz njegove izpovedbe, znano tudi A. C.. Dogovor o neposrednem plačilu ob tem pri tem poslu niti ni bil ključnega, temveč le postranskega pomena.

Takšno pritožbeno izvajanje ne more imeti pričakovane teže. Iz izpovedbe A. C. je jasno razvidno, da je bilo neposredno plačilo s strani naročnika S. bistven pogoj pogodbe med D. d.o.o. kot podizvajalcem in I. d.o.o. kot glavnim izvajalcem, obljuba nominacije z neposrednim plačilom je bila po njegovi oceni celo obdolženčeva vaba, na katero so se ujeli. Obdolžencu so ob sklenitvi pogodbe predložili dokumentacijo za ureditev nominacije z neposrednim plačilom od S. ravno zato, ker so šteli, da bo držal obljubo in to storil (kar dodatno kaže na ključnost takega načina plačila za obstoj podizvajalske pogodbe). Nominacijo podizvajalcev in neposredno plačilo, kot je bilo že omenjeno, ureja glavni izvajalec in ne podizvajalci, saj naročnik s podizvajalci ni v neposrednem pogodbenem razmerju, da bi se lahko obračali direktno nanj. Tako je obdolženi bil ta, ki je edini lahko nominiral podizvajalce, oziroma jih je kot glavni izvajalec celo moral nominirati (sporočiti naročniku kdo bo izvajal dela), pa čeprav so se priključili v delo tekom izvajanja pogodbe oziroma del. Obdolženi pa tega ni niti poskušal kot je obljubil, da bo storil in S. ni posredoval dokumentacije v zvezi z nominacijo (kot izhaja iz navedb S.), po drugi strani pa tudi ni obvestil nikogar pri D. d.o.o. o tem, da tega ne more ali ni storil. To so po izpovedbah A. C. in vsebinsko skladni izpovedbi A. Č. ugotovili sami, ko so ob neplačilih začeli o tem poizvedovati pri S.. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženi ravnal tudi pri poslovanju z družbo D. d.o.o. s preslepitvenim namenom, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in je preslepil A. C. o tem, da bodo prejeli neposredno plačilo od S., ker le-tega niso, za izvedena (podizvajalska) dela pa ni plačala niti družba I. d.o.o. pa jim je nastala premoženjska škoda. Dejstvo, da nominacije ni uredil, niti tega ni poskušal, pa tudi jasno kaže, da je obdolženi s preslepitvenim namenom ravnal že ob sklenitvi podizvajalske pogodbe, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je obdolženi predložil dokumentacijo za nominacijo D. d.o.o. pri S. in da je A. C. dal možnost, da si uredi nominacijo pri S. in je zato bil slednji prisoten na prvem operativnem sestanku v S., se izkažejo za neresnične, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da obdolženi ni niti poskušal prijaviti/nominirati D. d.o.o. kot podizvajalca pri S., kaj šele, da bi jim že urejal neposredno plačilo od S..

Obdolženi je s pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2024 predložil e-poštno sporočilo S., P. P. z dne 9. 10. 2016 s priloženim zapisnikom koordinacije z dne 20. 10. 2016, s katerim je dokazoval, da je glavni izvajalec (I. d.o.o.) družbo D. d.o.o. nominiral kot podizvajalca. Iz priloženega zapisnika koordinacije za preureditev prostorov za novo lekarno v S. z dne 20. 10. 2016 v točki 12. pri tem izhaja, da je izvajalec predal dokumentacijo za nominacijo podizvajalca D. d.o.o. Omenjeni zapisnik se zaključi s točko 13. Ko je sodišče dalo to elektronsko pošto in zapisnik koordinacije v preveritev S., so od tam z dopisom z dne 28. 10. 2024 (list. št. 1523) odgovorili, da ta zapisnik ne ustreza originalu, saj ima originalni le 12 točk in med njimi ni zapisa o nominaciji D. d.o.o. Dodatno so pojasnili, da izvajalec ni predal nobene dokumentacije za nominacijo podizvajalca D. d.o.o. in da se je originalna e-pošta z dne 9. 10. 2016 nanašala na zapisnik koordinacije z dne 6. 10. 2016 in ne z dne 20. 10. 2016 (kar glede na časovno sosledje tudi ne bi bilo logično). Nadalje je obdolženi predložil v podkrepitev svojih navedb, da je poskušal urediti nominacijo D. d.o.o. z zagotovitvijo navzočnosti direktorja D. d.o.o. na koordinacijskem sestanku, tudi e-poštno sporočilo S., P. P. z dne 22. 8. 2016 s priloženim zapisnikom koordinacije. Iz priloženega zapisnika koordinacije za preureditev prostorov za novo lekarno v S. z dne 18. 8. 2016 izhaja, da je bil na sestanku navzoč tudi A. C. iz D. d.o.o. in v točki 8. (od 8 točk) je navedba, "prijava pod izvajalcev do naslednje koordinacije". Iz S., ki jim je bila tudi ta dokumentacija predložena v izjasnitev, so z dopisom z dne 28. 10. 2024 (list. št. 1523 in 1524) sporočili, da tudi ta zapisnik ne ustreza originalu, saj ima original le 7 točk in je torej brez točke 8. in v njem ni navedbe o prisotnosti A. C., saj ga na tem sestanku dejansko ni bilo. Da ga na nobenem operativnem sestanku ni bilo, je vsebinsko skladno z navedbami S. izpovedal tudi A. C.. Z navedbami, podkrepljenimi z nepristno dokumentacijo pritožnik ne more pričakovati uspeha, sploh glede na večkratne, vsebinsko enake navedbe S., da jim dokumentacija za nominacijo D. d.o.o. ni bila nikoli predložena. Nenazadnje pa tudi P. P. in A. D., oba zaslišana tudi v navzočnosti obdolženega, nista potrdila kakšne navzočnosti A. C. na kakšnem sestanku s pristojnimi na S. ali predložitve kakšne dokumentacije obdolženca za nominacijo. Glede na to, da obdolženi S. torej ni predložil dokumentacije za ureditev neposrednega plačila družbi D. d.o.o., posledično tudi direktor S. ni mogel zavrniti D. d.o.o. kot podizvajalca kot poskuša neuspešno prikazati pritožnik. Pri tem tudi ni spregledati izpovedbe U. U., da direktor tudi sicer ni zavrnil kakšnega podizvajalca, saj se s tem niti ni ukvarjal, in tudi ne izpovedbe priče T. T., da za S. ni bil noben problem ali je glavni izvajalec imel več podizvajalcev. Tako so tudi pritožbeni očitki v tej zvezi neutemeljeni.

Pritožnik nadalje navaja, da D. d.o.o. ni izvedel vseh del, opravil je le dela po dveh začasnih situacijah, ki so jih tudi plačali, nadaljnja opravljena dela pa so imela napako in jih je morala družba I. d.o.o. zaključiti po drugih podizvajalcih in sicer po družbi AE. in AF. (pritožbi prilaga račun zadnje omenjene družbe). Tako s strani I. d.o.o. S. predana dela niso bila vsa izvedena s strani D. d.o.o. Del, ki jih ni prejela plačanih, tako družba D. d.o.o. niti ni opravila. Račun za epoksidalno maso je ob tem v celoti fiktiven, saj D. d.o.o. za I. d.o.o. ni vgrajevala te mase. Pritožbeni pregled zadeve tudi v tej zvezi pokaže, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno.

Pregled zadeve pokaže, da sta A. C. in A. Č. izpovedala, da ni bilo zavrnitve nobenega računa s strani obdolženega oziroma I. d.o.o. Iz zapisnika o kvalitetnem pregledu objekta (priloga A9, str. 11) nadalje izhaja, da je bila primopredaja izvedenih tlakarskih del, ki so predmet neplačanih računov, uspešno opravljana oziroma je družba I. d.o.o. izvedena dela prevzela dne 4. 4. 2017 (iz zapisnika pri tem izhaja, da so dela opravljena v sprejemljivi kvaliteti). Iz podatkov S. izhaja, da je slednja za navedena dela plačala I. d.o.o. Iz izpovedbe A. C. in A. Č. še izhaja, da so zato, ker računi D. d.o.o. niso bili plačani, potem, ko so izvedeli, da obdolženi ni uredil nominacije z neposrednim plačilom zanje pri S., zoper I. d.o.o. vložili predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (obravnavanih neplačanih računov) in z zahtevkom kljub ugovoru obdolženega v celoti uspeli (do plačila pa ni prišlo, saj je šla družba I. d.o.o. nato v stečaj). Navedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo utemeljenost terjatev, ki izvira iz neplačanih računov, od katerih je bil zadnji izdan dne 29. 3. 2017 (in torej pred zapisnikom o kvalitetnem pregledu z dne 4. 4. 2017, na katerem je obdolženi potrdil izvedbo pogodbenih del in sprejemljivo kvaliteto izvedenih del - A9, list. št. 11).

Pri tem je sodišče prve stopnje obdolženčeve navedbe o zavrnitvi računov in o izvedbi del po drugih izvajalcih povsem utemeljeno zavrnilo kot neprepričljive. Kot je pravilno poudarilo, je bil zapisnik o kvalitetnem pregledu objekta z dne 4. 4. 2017 podpisan s strani obdolženega in A. C., iz njega pa izhaja, da je D. d.o.o. dela opravil in da jih je opravil v sprejemljivi kvaliteti, zato je nelogično, da bi zavrnil račun za predhodno izvršena dela, sploh glede na to, da sta tako A. C. kot <em>A. Č.</em> skladno izpovedala, da zavrnitev računov ni bilo in tudi graje kvalitete ne. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno dokazno vrednotilo navedbe obdolženca, da naj bi dela izvajala družba AE., ko je navedlo, da to ni z ničemer izkazano. Zakoniti zastopnik družbe A. G. namreč niti ni vedel za kom so dokončevali ali popravljali dela, spomnil pa se je samo del v operacijskih sobah, ker se je odpiral novi oddelek, in montaže knaufa v pritličju in kleti S. ter barvanja in kitanja (D. d.o.o. je izvajal tlakarska dela), v pisni izjavi pa je po drugi strani navajal, da naj bi delali tlakarska dela, pri čemer ni podal natančnejše opredelitve kje in koliko. Ob tem sta izpovedba P. P. in navedbe S. o tem, da AE. ni bila podizvajalec pri projektu Lekarne, zgolj dodatna potrditev tega dejstva, ne pa izključen dokaz kot poskuša prikazati pritožnik. Da je šlo pri navedbah obdolženega, da je delo dokončala in popravljala družba AE. za način obrambe brez dejanske osnove, pa se je nadalje, po pravilnih prvostopenjskih zaključkih pokazalo tudi ob obdolženčevih neresničnih navedbah o tem, da je družba AE. sodelovala pri javnem razpisu pri S., saj se je tudi dokumentacija, ki jo je v tej zvezi predložil obdolženi, izkazala za nepristno. To, da naj bi dela izvedla namesto D. d.o.o. družba AF. d.o.o., je obdolženi navedel šele v pritožbi, ko je tudi predložil račun z dne 5. 9. 2017 za znesek 1.737,12 EUR, pri čemer pa iz računa, torej novega dokaza, ne izhaja, da se nanaša na dela v S., sploh pa ne, da gre za dela na lekarni S., ki se jih je predhodno zavezala izvesti družba D. d.o.o., omenjeni račun pa je tudi izdan po zapisniku o kvalitetnem pregledu z dne 4. 4. 2017, na katerem je obdolženi potrdil izvedbo pogodbenih del in sprejemljivo kvaliteto izvedenih del s strani D. d.o.o. in tako na odločitev ne more imeti vpliva.

Glede kaznivega dejanja na škodo E. d.o.o. (točka I.h prvostopenjske sodbe)

Pritožnik trdi, da je prvostopenjski zaključek o obdolženčevem zavajanju zaposlenih v družbi E. d.o.o zmoten. Obdolženi ni zavajal A. H. in A. I., da bodo dela plačana direktno s strani naročnika. Tudi dokazni postopek ni potrdil, da bi bila dokumentacija za nominacijo podizvajalcev posredovana obdolženemu. Podizvajalci so bili opozorjeni, da morajo dokumentacijo za nominacijo sami posredovati S.. Vsa ostala ravnanja so tipična za vsako pogodbeno razmerje in ne morejo predstavljati zakonskega znaka kaznivega dejanja. Nima prav.

Iz izpovedb R. R., T. T. in U. U. nedvoumno izhaja, da nominacijo podizvajalcev in neposredno plačilo njim ureja glavni izvajalec in ne podizvajalci, saj naročnik s podizvajalci ni v neposrednem pogodbenem razmerju, da bi se lahko obračali direktno nanj. To je obdolžencu glede na predhodne posle v okviru javnih naročil in dela s podizvajalci (in tudi podizvajalcu) bilo vsekakor dobro poznano. Tako je obdolženi bil ta, ki je edini lahko nominiral podizvajalce in je glede na izpovedbe zaslišanih prič, konkretno tudi zaposlenim pri E. d.o.o. obljubil, da bo to storil. Iz izpovedb A. H., prokuristke družbe, A. I., računovodkinje pri E. d.o.o. in komercialista te družbe A. J. namreč izhaja, da jim je obdolženi zagotovil, da bo uredil nominacijo z neposrednim plačilom pri S., pa te obljube ni držal, čeprav so mu izročili vso dokumentacijo za ureditev tovrstne nominacije. Iz izpovedbe A. H., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 59 razlogov izpodbijane sodbe, ob tem izrecno izhaja, da jim je obdolženi poleg naročilnice tudi poslal v izpolnitev dokumentacijo v zvezi z nominacijo, nakar so mu izpolnjeno dokumentacijo za nominacijo in neposredno plačilo tudi izročili (in torej sodišče ima tudi o tem razloge ter jih pritožnik povsem neupravičeno pogreša), saj so mu zaupali, da jo bo uredil, a obdolženi te dokumentacije ni poslal dalje na S.. Vsebinsko enako je izpovedovala tudi računovodkinja pri E. d.o.o A. I., pa tudi A. J. in tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča o tem, da je obdolženi prejel dokumentacijo za nominacijo in ureditev neposrednega plačila po izvedenih dokazih več ni bilo dvoma. Glede na to, da obdolženi nominacije z neposrednim plačilom ni uredil, niti zaposlenih v E. d.o.o. ni obvestil pred začetkom del, niti kasneje, da nominacije ni uredil, to so ugotovili sami, ko so ob neplačilih začeli o tem poizvedovati, je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženi brez dvoma ravnal s preslepitvenim namenom.

II. Glede nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa zlorabe izvršbe (točka III. izpodbijane sodbe)

Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da je sodišče prve stopnje pravno relevantne okoliščine zadeve ugotovilo pravilno in popolno, pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče se tako v nadaljevanju sklicuje na pravilne prvostopenjske razloge odločitve, v zvezi s podanimi pritožbenimi očitki pa še dodaja:

Kaznivo dejanje na škodo D. d.o.o (točka III.a izpodbijane sodbe)

Pritožnik navaja, da je obdolženi predlagal izvršbo zoper D. d.o.o. zaradi stroškov, ki so jim nastali zato, ker D. d.o.o. ni opravil vseh dogovorjenih del, torej zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Dela, ki jih je bila dolžna opraviti družba D. d.o.o sta namreč opravili družbi AF. in AE. in stečajni upravitelj razpolaga s temi računi in tudi z računom, ki je bil nato podlaga izvršbe. Tako ni prišlo do zlorabe izvršbe. Samo dejstvo, da obdolženi interesov I. d.o.o. ni reševal na pravno pravilen način, ne pomeni, da je poskušal zlorabiti formalizirani postopek izvršbe. D. d.o.o. je imel v postopku možnost ugovora in jo je tudi izkoristil, zato o kaznivem dejanju poskusa zlorabe izvršbe ni mogoče govoriti. Nima prav.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da so oškodovanci, med njimi tudi D. d.o.o., zoper obdolženega 30. 11. 2017 vložili kazensko ovadbo zaradi poslovne goljufije (na ODT prispela 1. 12. 2017), predloge za izvršbo zoper I. d.o.o. so podali še prej, obdolženi pa je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je predmet sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, vložil 20. 4. 2018 in to na podlagi računa, izdanega v letu 2018. Verodostojno listino, ki je bila podlaga za izvršbo naj bi namreč predstavljal račun št. 2018-7 z dne 21. 2. 2018. D. d.o.o. je na izdan sklep o izvršbi ugovarjal, da računa ni nikoli prejel in da I. d.o.o. zoper njih tudi nima nobene terjatve, zaradi česar se je postopek nadaljeval v pravdi. Tam obdolženi ni pojasnil podlage terjatve, katere izpolnitev je zahteval s podanim predlogom za izvršbo, ni predložil računa številka 2018-7 in tudi ni plačal sodne takse, v posledici česar je bil postopek ustavljen. Te okoliščine, ob hkratnem dejstvu, da je predlog za izvršbo zoper D. d.o.o. na podlagi verodostojne listine, ki je ni predložil, po tem, ko je zoper I. d.o.o že potekala izvršba upnika D. d.o.o. in je bila tudi dne 30. 11. 2017 vložena zoper obdolženega kazenska ovadba zaradi poslovne goljufije, jasno kaže, da je pri vložitvi predloga za izvršbo šlo za zlorabo instituta izvršbe in da D. d.o.o. na podlagi omenjenega računa št. 2018-7 z dne 21. 2. 2018 ni ničesar dolgoval, saj I. d.o.o. za D. d.o.o. niso opravili nobene storitve ali dobavili kakšnega blaga, kot je izpovedal tudi A. C., ki je ob tem tudi izpovedal, da predhodno tega računa niti ni prejel. Obdolženi namreč niti v pravdi (ob predlogu za izvršbo je vedel, da ga ne rabi predložiti) ni predložil listine, ki bi izkazovala dejanski in pravni temelj zahtevka, tega ni storil niti v tem kazenskem postopku. Navedbe, da družbe v pravdi ni mogel zastopati zaradi neurejenih notranjih razmerij v družbi so ob tem, glede na to, da je v imenu I. d.o.o. predhodno že vložil predlog za izvršbo zoper D. d.o.o. in je obenem navajal in predložil pooblastilo od A. K., povsem neprepričljive. Takšnega, pravilnega zaključka prve stopnje tudi sedanje pritožnikove navedbe, da je šlo pri terjatvi iz računa št. 2018-7 z dne 21. 2. 2018 za odškodninsko terjatev zaradi nedokončanih del (kar se je že v okviru kaznivega dejanja poslovne goljufije izkazalo za neutemeljeno) ne morejo spremeniti. Za odškodninsko terjatev je lahko izvršilni naslov le pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, nikakor pa ne račun oziroma faktura, saj se le-ta izdaja le za posamično opravljen promet blaga in storitev, kar je obdolžencu kot dolgoletnemu poslovnežu gotovo dobro znano.

V zvezi s pritožnikovim zatrjevanjem, da poskus kaznivega dejanja zlorabe izvršbe v ravnanju obdolženega ni podan (in torej obdolženčevo ravnanje ni kaznivo dejanje in je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP), ker je imela oškodovana družba D. d.o.o. možnost podaje ugovora zoper izdan sklep o izvršbi, in ga je tudi podala, je pojasniti, da je obdolženi zakonske znake kaznivega dejanja izpolnil že s tem, ko je podal (vložil) predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine brez dejanske in pravne podlage oziroma se je zavedal, da terjatev ne obstoji oziroma ne obstoji ustrezna verodostojna listina zanjo. Že vložitev predloga za izvršbo je namreč glede na naravo te vrste izvršbe, pri kateri ob vložitvi predloga za izvršbo verodostojne listine ni treba predložiti, povzročila izdajo sklepa o izvršbi. Okoliščina, da je oškodovana družba zoper sklep o izvršbi vložila ugovor (ki ga ima po zakonu tudi na voljo) pa je povzročila, da je dejanje ostalo pri poskusu in se obdolženi oziroma I. d.o.o. s protipravnim ravnanjem obdolženca ni uspela okoristiti. Tako je odločitev v tem delu tako dejansko kot tudi materialnopravno pravilna. Možnost ugovora zoper sklep o izvršbi namreč ne more prekiniti vzročne zveze med ravnanjem obdolženca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izdan sklep o izvršbi zoper oškodovanca). Dana možnost ugovora tudi ne omogoča zaključka, da bi bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine le neprimeren poskus kaznivega dejanja zlorabe izvršbe.

Kaznivo dejanje na škodo B. d.o.o. in J. J. (točka III.b izpodbijane sodbe)

Pritožnik navaja, da je obdolženi kot dejanski poslovodja podal predlog za izvršbo zoper B. d.o.o. za nedokončana dela oziroma za preveč plačane zneske (plačilo za neizvedena dela), a se postopek nato po ugovoru B. d.o.o. ni nadaljeval v pravdi in je bil ustavljen, ker obdolženi sodnega postopka brez sodelovanja A. K. ni mogel nadaljevati, posledično pa tudi ni bila plačana sodna taksa. To dejstvo pa ne more imeti kazenskopravnih posledic. Zgolj zaradi interno nedorečenih pravil v I. d.o.o. še obdolženčevega ravnanja ni moč šteti za kaznivega. Oškodovanec je namreč imel na voljo vse pravne možnosti za svojo obrambo. Ali je razlog za izvršbo vsebinsko utemeljen, pa za odločitev tudi ni pomembno, saj ta presoja spada v področje civilnega prava. Tudi datum izstavitve računov, ki sta bila podlaga izvršbe in okoliščina, da teh računov ali ugovorov ni podal v ugovoru na sklep o izvršbi, ki je bil izdan na predlog za izvršbo družbe B. d.o.o., na odločitev ne bi smel imeti vpliva, saj je družba smela računa izdati tudi kasneje. Tako tudi odločitev o poskusu storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe šteje za nepravilno. Nima prav.

Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da so oškodovanci, med njimi tudi B. d.o.o, zoper obdolženega 30. 11. 2017 vložili kazensko ovadbo zaradi poslovne goljufije (na ODT prispela 1. 12. 2017), predloge za izvršbo zoper I. d.o.o. so podali še prej, obdolženi je predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, ki so predmet sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, vložil 20. 4. 2018 in to na podlagi dveh računov, izdanih v letu 2018. Iz računa št. 2018-9 z dne 3. 3. 2018 izhaja, da je izdan družbi B. d.o.o zaradi plačila pogodbene kazni, ki izhaja iz pogodbe za izvedbo strojno instalacijskih del na lekarni S. z dne 27. 6. 2016 v znesku 106.802,76 EUR na podlagi 9. člena pogodbe, zaradi neizpolnjene pogodbene obveznosti. Iz omenjene pogodbe z dne 27. 6. 2016 ne izhaja dogovor o pogodbeni kazni, ta ni določena niti v točki 9 pogodbe (ta se nanaša na spoštovanje zakona o integriteti in preprečevanju korupcije) in je tako obdolženi omenjeni račun izdal brez pravne in dejanske podlage, čeprav mu B. d.o.o. ničesar ni dolgoval, sploh pa se odškodninska terjatev uveljavlja najprej v pravdi in šele po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe v izvršbi in ne z izdajo računa in vložitvijo predloga za izvršbo na njegovi podlagi. Račun se izdaja za dobavo blaga ali opravo storitve, predmet tega računa pa tega ne zajema. Na podlagi tega računa vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper B. d.o.o. tako predstavlja zlorabo izvršbe zaradi neobstoječe podlage za izvršbo. Po drugi strani zoper J. J. niti ni bil izdan račun na podlagi katerega se je uveljavljala izvršba na podlagi verodostojne listine, kar predstavlja dodatni dokaz v potrditev zlorabe izvršbe na njegovo škodo.

Račun št. 2018-10 z dne 3. 3. 2018 se glede na vsebino nanaša na pogodbeno kazen, zaračunano B. d.o.o. na podlagi sklenjene pogodbe-naročila S. sanitarij z dne 21. 1. 2017 za izvedbo strojno instalacijskih del. Dokazni postopek je pokazal, da so bila naročena dela s strani B. d.o.o. opravljana, zato za izdajo računa ni bilo dejanske in pravne podlage, odškodninsko terjatev pa sicer lahko družba uveljavlja le v pravdi in šele nato, na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe v izvršbi in ne direktno preko instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ob tem je bil omenjeni račun, ki naj bi bil podlaga izvršbe na podlagi verodostojne listine izdan le zoper B. d.o.o., obdolženi pa ga je kot podlago izvršbe uporabil tudi zoper J. J., na katerega račun ni bil izstavljen. Vse to jasno kaže na obdolženčevo zlorabo izvršbe.

Glede na to, da je obdolženi na podlagi takih dveh računov podal predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in glede na ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazano, da je pri tem ravnal naklepno, torej z namenom, da izterja nekaj, česar dolžnika nista dolžna plačati in ni šlo zgolj za "neurejena notranja razmerja v družbi, ki bi preprečevala nadaljnjo pravdo". Obdolženi je namreč izdal oba omenjena računa in predlog za izvršbo po tem, ko so oškodovanci zoper obdolženega podali kazensko ovadbo (in predhodno izvršbo) v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je vložil tudi zoper J. J. kateremu predhodno ni niti izdal računa, po podanih ugovorih oškodovancev pa ni plačal sodne takse za nadaljevanje zadeve v pravdi, v kateri bi moral dokazovati temelj in višino zahtevka, ki izhaja iz račonov. Pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča neplačilo sodne takse ni vezano na nerešena notranja razmerja v I. d.o.o. kot je zatrjeval obdolženi. Nenazadnje je obdolženi v okviru očitkov o ponarejanju listin nenazadnje zatrjeval, da je imel od A. K. vsa potrebna pooblastila. Pri tem je datum izdaje računov, ki sta bila podlaga njegovega predloga za izvršbo pomemben z vidika sosledja dogodkov in okoliščin njegove izdaje in ne sam po sebi kot poskuša zavajajoče prikazati pritožnik.

K pritožbenim navedbam je še dodati, da je bil obdolženi spoznan za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe. Izvršba je torej ostala pri poskusu ravno zaradi aktivnega ravnanja oškodovancev, in možnosti podaje ugovora ni mogoče šteti v prid obdolžencu v pritožbeno pričakovani smeri. Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

III. Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin (točka IV. Izpodbijane sodbe)

Pritožnik v pritožbi navaja, "da obdolženi ni ponaredil podpisa in ni uporabil kot prave menice dne 12. 7. 2017, ko je Ž. Ž. izročil menice za zavarovanje pogodbenih obveznosti". S strani direktorja A. K. je namreč obdolženi bil pooblaščen za opravljanje vseh poslov družbe I. d.o.o., vključno s podpisovanjem menic, kot upravičeni pooblaščenec pa je bil evidentiran tudi za poslovanje na banki v imenu I. d.o.o. Tako je lahko uporabi menice, ki jih je imel že podpisane, lahko pa je kot pooblaščenec podpisal tudi nove. Zgolj dejstvo, da se deponirani podpis na banki ne ujema s podpisom na sporni menici, še ne pomeni, da je obdolženi podpis ponaredil ali da je vedel, da gre za ponarejeno listino. Sicer pa ni bilo izkazano, da je obdolženi sploh vedel, da bi moral izročiti menico, ki se ujema s podpisom, kakršen je deponiran. Opozarja tudi na izvedensko mnenje A. L., ki ni mogla ugotoviti ali je kateri podpis izpisal A. K..

Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da se je obdolženi na prvi stopnji zagovarjal z navedbami, da je predložil Ž. Ž. iz Č. d.o.o. s strani A. K. predhodno podpisani bianco menici in da je imel njegovo predhodno soglasje za predložitev teh listin, ob tem je bil s strani A. K. kot zakonitega zastopnika tudi pooblaščen za opravljanje vseh poslov družbe I. d.o.o. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu ni verjeti in so v njegovem ravnanju, ko je v zavarovanje za poplačilo pogodbenih obveznosti, ki jih je imela družba I. d.o.o. do Č. d.o.o. iz naslova pogodbe - ponudbe št. 496/2016 z dne 12. 9. 2016, izročil bianco menico za znesek 3.325,0 EUR, datirano na 12. 9. 2016, na kateri je bil podpis trasanta A. K., direktorja družbe I. d.o.o., podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj je bil podpis A. K. ponarejen in ga je predhodno na menici ponaredil obdolženi.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo izpovedbo Ž. Ž., da mu je obdolženi 12. 7. 2017, potem, ko so pri Č. d.o.o. zahtevali zavarovanje svoje terjatve do I. d.o.o, predložil bianco menico za znesek 3.325,00 EUR, datirano na dne 12. 9. 2016 (in jo torej uporabil), pravilno je povzelo vsebino omenjene menice in menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice iz katerih izhaja, da je trasant (zakoniti zastopnik I. d.o.o.) menice, A. K., zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec družbe I. d.o.o., izpovedbo A. K., da na omenjeni menici ni njegov podpis in ga je torej nekdo ponaredil, izpovedbo predstavnika T. d.d., A. M., da podpis zakonitega zastopnika na menici ni bil enak podpisu zakonitega zastopnika A. K., ki je bil deponiran pri njih, nadalje pa tudi izpovedbo A. K., da je vse posle družbe I. d.o.o. vodil obdolženi in tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke za preiskave rokopisov in podpisov A. L., iz katerega izhaja, da rezultati preiskave podpirajo predpostavko, da je podpis zakonitega zastopnika na obravnavani menici (glede na primerjalne podpise obdolženca), napisal obdolženi. Obdolženi je tako lastnoročno podpisal na menico drugo osebo, svojega sina A. K., zakonitega zastopnika I. d.o.o. In vse te pravilno ugotovljene okoliščine kažejo, da je obdolženi izpolnil vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

Pritožnikove pritožbene navedbe, v katerih si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov ne morejo biti uspešne. Izvedeni dokazi ne dopuščajo razlage, za katero si prizadeva pritožnik. A. K. je namreč sam jasno in nedvoumno izpovedal, da na menici ni njegovega podpisa, izvedenka pa je jasno navedla, da rezultati preiskave kažejo, da je podpis od obdolženca, zato pritožnikova navajanja, da je šlo za eno od v naprej podpisanih izvodov bianco menic s strani A. K., ki niso z ničemer podkrepljena, ne morejo biti uspešna.

Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih poskuša pritožnik prikazati, da je imel pooblastilo za sklepanje poslov družbe I. d.o.o. in s tem tudi za podpisovanje menic, so nerelevantne. Obdolženi ni podpisal menice kot pooblaščenec družbe, torej kot A. A., ki bi ob tem predložil pooblastilo zakonitega zastopnika A. K. za tovrstne posle, temveč je menico podpisal kot zakoniti zastopnik družbe I. d.o.o., A. K.. Iz menice, ki jo je predložil Ž. Ž. je tako izhajalo, da jo je izdal oziroma podpisal A. K., kar pa ni bilo res.

Nadalje poskuša pritožnik še prikazati odsotnost subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, torej, da obdolženi ni vedel, da je uporabil ponarejeno listino oziroma, da ni vedel, da podpis na menici ni enak podpisu, ki je deponiran na banki in da mora biti enak. Neuspešno. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi podpisal menico kot zakoniti zastopnik A. K., čeprav to sam ni, vsakemu povprečno sposobnemu človeku pa je jasno, da podpis druge osebe oziroma ponareditev njenega podpisa ni dopustna. K temu je še dodati, da so nenazadnje tudi druge zaslišane priče, ki z menico niso neposredno povezane, namreč A. J. iz družbe E. d.o.o.,

A. N.

, vodja pravne službe v S. in

T. T.

, vodja finančno računovodske službe v S. izpovedovali, da se je tudi njim obdolženi predstavljal kot A. K., kar dodatno podkrepi modus operandi obdolženca pri poslovanju z družbo I. d.o.o., v zvezi s katero je bilo na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je z njo v obravnavanem obdobju posloval kot dejansko poslovodeča oseba obdolženi.

Glede vseh kaznivih dejanj

V okviru uradnega preizkusa je pritožbeno sodišče v skladu z določbo druge točke prvega odstavka 383. člena ZKP opravilo tudi preizkus odločitve v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo, a kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazni za posamezna kazniva dejanja kot olajševalno okoliščino pravilo upoštevalo obdolženčevo ne-predkaznovanost, kot obteževalne okoliščine pa njegovo osebnost (nagnjenost h kaznivim dejanjem, saj je bil po sedaj obravnavanih dejanjih pravnomočno obsojen) ter težo kaznivih dejanj, sploh glede na višino povzročene škode pri nadaljevanem kaznivem dejanju poslovne goljufije in dejstvo, da je kazniva dejanja storil z najtežjo obliko krivde, direktnim naklepom. Pravilno je tudi pojasnilo, da milejša kazen ne bi bila pravična in primerna za odvračanje obdolženca od ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče tako posamezno določene kazni kakor tudi enotno kazen zapora šteje za primerno in pravično in edino ustrezno za dosego specialne prevencije. Za znižanje odmerjenih posameznih in izrečene enotne kazni, ni pogojev.

Glede na vse navedeno, ko so se pritožbeni očitki zagovornika izkazali za neutemeljene in ko tudi uradni preizkus po prvem odstavku 383. člena ZKP ni pokazal kršitev, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (391. člen ZKP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, a je pritožbeno sodišče obdolženca, zaradi okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v točki 81 izpodbijane sodbe, plačila stroškov pritožbenega postopka (sodna taksa za zavrnitev pritožbe) v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo.