Jedro

Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 17.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, od prvega v znesku 244,00 EUR od 15. 3. 2016 dalje do plačila ter od zadnjega v znesku 355,00 EUR od 15. 2. 2021 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Nadalje je zaradi delnega umika tožbe postopek glede zneska 158,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek ustavilo (točka II. izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.781,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka III. izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo pooblaščenec tožnice z navedbo, da jo izpodbija iz vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju povzema dejstva, ki jih je sodišče po njegovem pravilno ugotovilo: da je tožnica solastnica nepremičnine v deležu 2.534/10.000 nepremičnine, ki predstavlja stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, da nepremičnina ni etažno razdeljena, da pa je tožnica od očeta kupila gornjo etažo, ki predstavlja kuhinjo, sobo, kopalnico, WC ter polovico stopnišča, da se je toženka iz te nepremičnine večkrat odselila in priselila nazaj, dokler se nazadnje ni odselila v letu 2021, da je toženka koristila prostore v lasti tožnice, pri čemer je spala v sobi, ki je last očeta pravdnih strank, da je do leta 2017 v tej hiši bival tudi sin toženke A. A. Sodišče pa je zmotno menilo, da bi morala tožnica od toženke zahtevati plačilo uporabnine in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče zmotno meni, da bi morala biti takšna zahteva izrecno podana s strani tožnice toženki tako glede višine zneska najemnine kot glede datuma plačila. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava: sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča RS III Ips 19/2021 in povzema nosilne argumente tega judikata. Tožnica je tekom postopka zatrjevala in dokazala, da je lastnica dela nepremičnine, ki ga je uporabljala toženka, da ji toženka za uporabo njene nepremičnine ni ničesar plačala. Ti dejstvi nista sporni. Zatrjevala je tudi negativno dejstvo, da toženki ni dovolila brezplačnega bivanja, da torej za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Dokazno breme, da ima uporabnik pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, je v konkretnem primeru na toženki. Morala bi dokazati, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo, dogovor ali sporazum o brezplačni uporabi njene nepremičnine, česar pa ni niti zatrjevala niti dokazala. Sodišče je s tem, da ni pravilno upoštevalo pravil o dokaznem bremenu po določbah 18. poglavja ZPP, kršilo določbe pravdnega postopka. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa je dokazno breme dokazovanja pravice do brezplačne uporabe preložilo na tožnico s tem, da je od nje zahtevalo predložitev zahtevka za uporabnino toženke, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe in je s tem podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je storilo bistveno kršitev določil 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in z listinami v spisu. Opozarja na totalno nesmiselnost obrazložitve sodbe v točki 16, kjer sodišče tolmači korespondenco pravdnih strank po SMS sporočilih v decembru 2016 in januarju 2017. Takšna obrazložitev predstavlja navadno sprenevedanje, ker sodišče ne prepozna kdo sta oba, ki naj bi se izselila in ne prepozna za kakšno najemnino gre (ali morda za prostore mednarodne vesoljske postaje). Sodišče ni upoštevalo jasno izražene želje tožnice, da se toženka izseli iz njenega stanovanja in da ji plača najemnino za zadnjih pet let bivanja v SMS sporočilih. Tožnica je tako že najkasneje v januarju 2017 podala jasno in nedvoumno zahtevo po prekinitvi brezplačne uporabe njene nepremičnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zahtevalo od tožnice, da dokaže obstoj zahtevka po konkretnem plačilu najemnine. Za lastnika je dovolj, če zahteva, da se uporabnik, ki nima pravnega naslova za bivanje, iz nepremičnine izseli. S tem lastnik izrazi svojo voljo, da ni pripravljen trpeti brezplačne uporabe nepremičnine. Sklicuje se na judikate vrhovnega sodišča ter judikat Višjega sodišča v Mariboru. Sodišče mora uporabljati sodno prakso koherentno in zagotavljati enako sodno varstvo, izpodbijana sodba pa očitno odstopa od ustaljene sodne prakse, zato je podana kršitev načela enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave RS. Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica prosila toženko, da pride živet na naslov X, da bo skrbela za starša, pri čemer je sledilo pričanju B. B. To je v nasprotju z izpovedbo tožnice ter z izpovedbami obeh staršev. Nelogično je tudi, da sodišče verjame pričam, ki niso bivale na naslovu X, ne pa tistim osebam, ki so s toženko tam živele.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitve pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopna sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti kot skladno razumsko celoto. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni podana. Sodišče prve stopnje je vse ključne okoliščine primera v celoti in pravilno razjasnilo ter v obrazložitvi navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožnica neuspešno izpodbija dokazno oceno z vrednotenjem oziroma svojim ocenjevanjem posameznih izvedenih dokazov in s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar ni utemeljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nadalje z očitki, da sodišče ni ustrezno ocenilo izvedenih dokazov oziroma jih je ocenilo nepopolno, želi uveljaviti bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da torej dokazna ocena v določenih delih ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ta očitek v celoti zavrača.

5.Pritožba tudi navaja, da je sodišče, zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa, dokazno breme, da toženka za brezplačno uporabo nima pravne podlage, naložilo tožnici, s čimer naj bi kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče druge stopnje tudi ta pritožbeni očitek zavrača. Sodišče je sledilo judikatom Vrhovnega sodišča glede trditvenega in dokaznega bremena lastnika, ki zahteva uporabnino od nelastnika1. Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje. Sodišče je na podlagi skupne dokazne ocene, v kateri je poudarilo tudi nesporne, konkretne okoliščine zadeve, presodilo, da kljub dejstvu, da izrecnega dogovora glede brezplačne uporabe tožničinih prostorov ni bilo, je toženka imela pravno podlago za brezplačno bivanje, ker iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se je tožnica strinjala z bivanjem v njeni nepremičnini. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da se pravno poslovna volja lahko izjavi ne le z besedami, temveč tudi z ravnanjem, iz katerega se da sklepati, da obstaja (določba 18. člena OZ). Drži, da je sodišče v 21. točki obrazložitve med drugim zapisalo, da "je tožnica tista, ki bi v tem postopku morala dokazati, da je najemnino oziroma uporabnino od toženke izrecno zahtevala, ter izkazati višino zahtevane najemnine". A iz celotne točke 21 obrazložitve izhaja, da se to dokazno breme nanaša zgolj na dejstvo tožničine izrecne zahteve na plačilo, ter iz bistvenih razlogov celotne obrazložitve sodbe, da nedokazanost tega dejstva, ni bila bistveni razlog za dokazno presojo pravne podlage za toženkino brezplačno bivanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6.Drži, kot navaja pritožba, da v razmerju lastnik nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo toženec brezplačno uporablja, in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Neupravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), ali da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko brezplačno uporablja sporno nepremičnino, na primer, da je lastnik privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumno, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik z uporabo nepremičnine strinja. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče na tožnico prevalilo dokazno breme, da bi morala svoje prikrajšanje posebej, dodatno utemeljevati. Dokazno breme, da (so)uporaba spornega dela nepremičnine ni bila protipravna, temveč da je temeljila na določenem upravičenju, je bilo na toženki. Dokazovala je in kot je presodilo sodišče prve stopnje, tudi dokazala, da ji je tožnica uporabo dovolila in se strinjala z njenim brezplačnim bivanjem ter s tem privolila v svoje prikrajšanje.

7.Sodišče prve stopnje je vendarle jasno zapisalo v točki 12 obrazložitve, da je bilo na toženki dokazno breme, da je s tožnico imela sklenjen dogovor za brezplačno uporabo njenih prostorov. Dokazni postopek je pokazal, da pisni dogovor o brezplačni uporabi ne obstoji, zato je sodišče, glede na trditveno podlago toženke, dejstvo privolitve tožnice v svoje prikrajšanje, torej pravno poslovno voljo, ugotavljalo skladno z določbo 18. člena OZ. Ugotavljalo je torej s strani toženke in tožnice zatrjevana ravnanja oziroma okoliščine in presojalo v zvezi s tem izvedene dokaze. Na podlagi skupne dokazne ocene, v katero je vključilo izpovedbi obeh pravnih strank, izpovedbe prič: starša obeh pravdnih strank, B. B., C. C. in D. D., pisno izjavo priče A. A. (sina toženke) ter izvedene listinske dokaze, je sodišče presodilo, da je toženka imela tožničino privolitev za brezplačno uporabo spornega dela stanovanjske hiše v prvem nadstropju.

8.Pri tem je sodišče dalo ustrezno dokazno težo naslednjim dejstvom: da je šlo za družinsko hišo, kjer so toženka, starša pravdnih strank in sin toženke sobivali, toženka je v spornem obdobju v tej hiši preživela večino svojega časa, večkrat se je odselila in preselila nazaj, toženka vse do leta 2016 ni vedela, da je tožnica solastnica sporne hiše, da je sporna hiša predstavljala toženki dom, za katerega sta ji starša dovolila, da v njem prebiva, da je toženki oče konec leta 2016, ko je bila mama v bolnišnici, povedal, da je prenesel na tožnico del hiše, da je toženka ostala in prebivala v sporni hiši tudi po vrnitvi mame iz bolnišnice (januar 2017), da je toženka stroške uporabnine plačevala očetu, da je toženka v spornem obdobju občasno pomagala pri skrbi za tožničine hčerke in sicer jim je pomagala pri domačih nalogah in pri nemščini, pri seminarskih nalogah, da je pomagala tudi očetu in materi, ko sta potrebovala pomoč, da se je v času korone, po odselitvi od partnerja, toženka ponovno vselila v sporne prostore ter v njih bivala vse do leta 2021. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje so to pomembne konkretne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in jih skupaj z ostalimi pravno pomembnimi dejstvi tudi pravilno materialno pravno okvalificiralo. Na, v pritožbi posebej izpostavljeno "nesmiselnost obrazložitve" sodbe iz točke 16, sodišče druge stopnje odgovarja, da je v točki 16 obrazložitve sodišče zelo natančno in skrbno ocenilo SMS sporočila (priloga A7), in sicer sporočila kot samostojen dokaz ter skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi, kot mu to nalaga 8. člen ZPP. Ta SMS sporočila je tožnica priložila kot dokaz, da je toženki podala jasno izraženo željo, da se izseli iz spornega stanovanja in da ji plača najemnino za zadnjih pet let bivanja.

9.Razlogi, zakaj SMS sporočil sodišče ni dokazno ovrednotilo kot tožničine zahteve na izselitev ter plačilo najemnine oziroma kot dejstvo, ki pritrjuje, da tožnica več ni privolila v svoje prikrajšanje, je sodišče navedlo v točki 16 obrazložitve. Ti so jasni in zelo razumni. Njihovo bistvo ni v tem "da sodišče ne prepozna, kdo sta oba, ki naj se izselita, ter da ne prepozna, za kakšno najemnino gre - "ali morda za prostore mednarodne vesoljske postaje". Pri tem sodišče v razlogih ni kot ključno poudarilo, da v SMS-ih ni zapisane točne višine najemnine, ki naj bi jo toženka plačevala, temveč so ključne okoliščine, v katerih je bila ta komunikacija preko SMS-ov med pravdnima strankama opravljena, zlasti pa je odločilna dokazna presoja teh SMS-ov skupaj z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Tako tudi ni sporno, da je toženka po vrnitvi mame iz bolnišnice še nadalje nemoteno uporabljala tožničine prostore in skrbela za mamo. Zato, ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah, ta SMS sporočila, ne morejo imeti dokazne teže za katero se zavzema pritožba. SMS sporočila so bila izmenjana ob prerekanju med pravdnima strankama 6. in 8. 1. 2017 in ni sporno, da je toženka tudi po tem datumu ostala v spornih prostorih in sicer vse do leta 2021, z občasnim bivanjem pri takratnem partnerju v Y. Izpovedbi priče B. B. in tožnice se, v delu glede ponovnega bivanja toženke od začetka korone v letu 2020, smiselno dopolnjujeta. Iz obeh izhaja, da so bile v času korone pravdni stranki ter priča pri tožnici doma. Priča je izpovedala, da je tožnica toženki ponudila, da naj po odselitvi od partnerja pride živet nazaj X, da bo pomagala pri skrbi za starša. Tožnica pa je izpovedala, da je ob tej priliki toženki dovolila živeti v sporni nepremičnini, "a ne zastonj". Pričanje B. B. je sodišče pravilno dokazno ovrednotilo in mu dalo ustrezno težo v skupni dokazni oceni. Ne drži namreč, da je sodišče zaključek oziroma razloge za toženkino brezplačno bivanje ter dejstvo, da je občasno toženka skrbela za starša, naredilo zgolj na podlagi izpovedbe te priče. Pravilno je ocenilo tudi izpovedbi prič E. E. in F. F. (staršev pravdnih strank), in sicer, da tudi iz njune izpovedbe izhaja, da je toženka občasno skrbela za starša. Zgolj dejstvo, da priča B. B. ni bivala na naslovu, kjer se nahaja sporna nepremičnina, ne more pomembno vplivati na verodostojnost izpovedbe. Tudi oče pravdnih strank je izpovedal, da je toženka pekla pecivo za vse v hiši, da sta se sestri (pravdni stranki) skregali šele v avgustu 2020, ker je toženka od tožnice zahtevala vračilo posojenega denarja. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni teži SMS sporočil, kot jo je sodišče prve stopnje upoštevalo v skupni dokazni oceni.

10.Pritožba se sklicuje na sodno prakso2, s poudarjanjem, da je "dovolj, če lastnik zahteva, da se uporabnik, ki nima pravnega naslova za bivanje v nepremičnini, iz nje izseli in s tem izrazi svojo voljo, da ni pripravljen trpeti brezplačne uporabe nepremičnine". Sodišče druge stopnje nosilnim razlogom iz citiranih judikatov pritrjuje, a na pritožbene navedbe odgovarja, da za obravnavano zadevo, glede na ugotovljeno dejstvo, da je toženka imela tožničino privolitev za brezplačno uporabo spornega dela stanovanjske hiše v prvem nadstropju, niso primerljivi. Pritožba zato neutemeljeno očita kršitev določbe 22. člena Ustave RS, z navedbo, da je sodišče razsodilo v nasprotju s sodno prakso.

11.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS Sodba II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018 in III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021.

2VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020, III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021 - nosilni razlog judikatov je, da lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova.

Zveza

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 18 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 95, 95/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22