Jedro

Ugovor zastaranja lahko poda tožena stranka do konca glavne obravnave. Eventualna maksima iz določb 286. čl. ZPP velja za navajanje dejstev in dokazov. Če ima sodišče v spisu v procesnem gradivu dovolj dejstev in dokazov, da lahko preveri ugovor zastaranja, mora ta ugovor obravnavati in odločiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 2.816.468,00 SIT s pripadki, vse pa do višine vrednosti dednega deleža in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stanka. Višje sodišče je v sklepu z dne 15.10.2003 naložilo sodišču, naj v ponovljenem postopku odgovori na ugovor zastaranja. Sodišče je menilo, da je ugovor podan prepozno in s tem se tožena stranka ne strinja. Prvotožena stranka je podala ugovor do konca glavne obravnave oz. podala ga je 9.1.2002. Po stališču prvotožene stranke velja ZPP iz 1999. Podala pa je tudi ugovor za zastaranje po spremembi tožbe. Zato ni prekludirana.

Sodišče je neutemeljeno opustilo izvajati dokaze s strani tožene stranke in sicer ni zaslišalo toženke in ni vpogledalo v potni list tožeče stranke. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je bil F.D. dne, ko se zatrjuje, na Švedskem. Zato tudi do izročitve 3.000 DEM ni moglo priti.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je v pravdi treba upoštevati določbe Zakona o pravdnem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu 26/99, ko je že bila uveljavljena eventualna maksima iz določb 286. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja sicer, da je bilo treba uporabiti spremenjeni zakon glede na prehodno določbo iz 498. čl. ZPP/99, saj v postopku ni bila izdana sodna odločba, ko je zakon pričel veljati (od 14.7.1999 dalje).

Vendar je sodišče prve stopnje zmotno presojalo, da lahko poda tožena stranka ugovor zastaranja le do prvega naroka oz. do trenutka iz 1. odst. 286. čl. ZPP/99. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in materialnopravne navedbe lahko podajo stranke do konca glavne obravnave. Ne more pa stranka, razen če brez svoje krivde tega dejstva ni mogla navajati prej, navajati novih dejstev. Če so dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja bila podana pravočasno ali predstavljajo zbrano procesno gradivo, mora sodišče odločiti o ugovoru zastaranja, pa čeprav ga stranka da na zadnji glavni obravnavi. Tako se izkaže, da je ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 10.1.2001 pravočasen in bi sodišče o njem moralo odločati. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje neugotovljeno (355. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje odloči o ugovoru zastaranja glede na procesno gradivo, ki je bilo v pravdi zbrano. Treba je pa še odgovoriti na pritožbene navedbe, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja, ker sodišče prve stopnje ni dovolilo vpogled v potni list tožeče stranke, s katerim naj bi tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v spornem času na Švedskem.

Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo, ker je menilo, da je bil toženec prekludiran z navajanjem novih dejstev. Pritožnik navaja, da je podal te navedbe po spremembi tožbe tožeče stranke. O tem v sodbi ni razlogov. Če se bo v nadaljevanju postopka izkazalo, da je tožeča stranka le prilagodila tožbeni zahtevek in ne gre za spremembo tožbe, tedaj bo treba odločiti, ali je novi dokazni predlog podan pravočasno glede na prepoved navajanja novih dokazov in to času tedaj veljavnega ZPP/99. Najprej pa bo treba odločiti o ugovoru zastaranja.

Če se bo sodišče odločilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, naj odloči tudi o dokaznem predlogu tožene stranke.

V pritožbi tožena stranka še navaja, da sodišče ni zaslišalo toženke, kljub temu, da je tožena stranka svoj dokazni predlog podala. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da če je bila tožena stranka že zaslišana, pa se v nadaljevanju pokaže, da je potrebno njeno dodatno zaslišanje, sodišče ne sme stranke zaslišati dodatno, ker ni "dodatnega zaslišanja" pravočasno predlagala. Pač pa bo v tem primeru ta dokaz nemogoče izvesti, saj je prvotna toženka umrla in so sedaj v pravdi na strani tožene stranke njeni dediči. Ker je sodišče prve stopnje kljub napotilu pritožbenega sodišča ostalo na istem materialnopravnem izhodišču, je bilo treba odrediti, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. čl. ZPP). Glede na to, da so bile sodbe že dvakrat razveljavljene, bo treba v postopku uporabiti sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku (498. čl. ZPP).