Jedro

V ponovljenem postopku je izvedenec vse dileme strokovno razjasnil, na podlagi njegovega izvedenskega menja pa je sodišče prve stopnje lahko nedvomno zaključilo, da posnetki prikazujejo obdolženca, kar je v napadeni sodbi tudi podrobno obrazložilo ter pravilno sklenilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja na škodo Varstveno delovnega centra D. dokazana. Izvedenec je med drugim prepričljivo pojasnil, da se storilec na posnetkih ujema z obdolžencem na devet stopenjski lestvici s stopnjo +2, kar pomeni, da gre za isto osebo, kar skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, nedvomno potrjuje, da je obdolženi A. A. 25. 2. 2018 vlomil v prostore Varstveno delovnega centra D., Izpostava V., in s prodajnega pulta v prodajalni odtujil kovinsko prenosno blagajno s 160,00 EUR menjalnega denarja, last navedenega delovnega centra, to pa je storil z namenom, da si denar protipravno prilasti.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 10625/2019 z dne 8. 10. 2020 obdolženega A. A. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dejanjem pod točko 2 izreka pa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena istega zakona. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen enajst mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas prestajanja pripora od 26. 2. 2019 od 11.05 ure do 30. 1. 2020 do 13.30 ure, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnih telefonov znamk Medion in Wiko. Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške vročanja sodnega pisanja v višini 51,00 EUR, ki jih je povzročil po svoji krivdi, po četrtem odstavku 95. člena istega zakona ga je oprostilo povrnitve in plačila ustreznega dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika do 8. 9. 2020 izplačajo iz proračunskih sredstev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da mora obtoženec plačati oškodovancu Varstveno delovnemu centru D. 1.052,10 EUR, oškodovanki B. B. pa 2.050,00 EUR.

2. Zoper sodbo je obdolženec vložil pritožbo. V njej pritožbenemu sodišču odločitve ne predlaga, navaja pa, da glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe pritožbo podaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter nepopolne in v posledici tega zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka pa je iz pritožbe razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. O seji je pritožbeno sodišče obvestilo obdolženca, kot je zahteval v pritožbi, in Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Pritožbene seje se je udeležila višja državna tožilka, ne pa tudi obdolženec, ki je bil o njej v redu obveščen, zato je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njegovi nenavzočnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženec pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki ga navaja v uvodu pritožbe, ne obrazloži. Glede obeh kaznivih dejanj zatrjuje le, da je bil spoznan za krivega na podlagi posrednih dokazov, a da pri nobenem ni bil zaloten, ni bilo očividcev, na kraju samem pa tudi ni bilo najdenih nobenih sledi, ki bi ga s kaznivim dejanjem povezovale. Opozarja na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, po kateri sme biti obdolženec obsojen le, če je sodišče prepričano o njegovi krivdi. Navaja, da izvedenec ni potrdil, da je on oseba na posnetkih nadzornih kamer na kraju dejanja, storjenega na škodo Varstveno delovnega centra D., da se ostale stvari niso kaj dosti preverjale, in glede kaznivega dejanja na škodo B. B., da ga priča K.K. ni obremenila, temveč je policista C. C. postavila na laž, to pa da je tudi vse, kar je sodišče v ponovnem sojenju v tej zadevi izvedlo.

6. Prva sodba sodišča prve stopnje, izrečena v obravnavani zadevi 18. 9. 2019, je bila s sklepom pritožbenega sodišča 30. 1. 2020 razveljavljena, ker sodišče prve stopnje ni razjasnilo vseh odločilnih dejstev, in sicer pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe ni bilo jasno odgovorjeno na vprašanje, ali je bil pregledan promet obdolžencu zaseženega telefona ali katerega drugega telefona, kot je pravilno zatrjevala pritožba, in na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je iz uradnega zaznamka policista C. C. razvidno, na katere bazne postaje se je mobilni telefon priključeval, na podlagi česar je sklepalo o gibanju obdolženca na dan storitve kaznivega dejanja. Razjasnitev teh okoliščin in njihova obrazložitev v sodbi je bila potrebna za presojo utemeljenosti pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju je pritožba tedaj uveljavljala. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem dokaznem postopku pridobljene podatke in dokaze ocenilo in obrazložilo tudi v zvezi z okoliščinami, ki so v prvem sojenju izostale (točke 8, 9 in 10 obrazložitve prvostopenjske sodbe), teh zaključkov pa obdolženec v pritožbi ne graja, ne iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o teh okoliščinah pa je, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, v napadeni sodbi sedaj ustrezna in sprejemljiva ter potrjuje pravilnost zaključka, da ni dvoma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

7. Obdolženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izrek obsodilne sodbe, ker pri očitanih kaznivih dejanjih ni bil zaloten, ker ni bilo očividcev in ni bilo najdenih sledi, ki bi ga s kaznivima dejanjema povezovali ter da izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer dr. D. D. ne potrjuje, da zaseženi posnetki prikazujejo njega.

8. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno in podrobno povzelo izvedene dokaze ter tehtno in argumentirano obrazložilo dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje in jo kot pravilno povzema, pred tem pa je ustrezno dopolnilo dokazni postopek s postavitvijo navedenega izvedenca. Slednje je bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja glede okoliščine, ali nadzorne kamere in iz posnetkov izdelane fotografije kraja kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe prikazujejo obdolženca in ali je na hlačah storilca na video posnetku razviden emblem Puma, to je emblem, kot je na hlačah, ki so bile zasežene obdolžencu. Zaključek sodišča prve stopnje, da je na prvi pogled vidno, da je na hlačah takšen emblem, ni bil pravilen, saj je posnetek preveč nejasen in je šlo zgolj za domnevo, prav tako kot je šlo zgolj za domnevo, da je na posnetku obdolženec, ker so med drugim na posnetku vidni njegovi črni lasje, a gre za kapo. V ponovljenem postopku je izvedenec vse dileme strokovno razjasnil, na podlagi njegovega izvedenskega menja pa je sodišče prve stopnje lahko nedvomno zaključilo, da posnetki prikazujejo obdolženca, kar je v napadeni sodbi tudi podrobno obrazložilo ter pravilno sklenilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja na škodo Varstveno delovnega centra D. dokazana. Izvedenec je med drugim prepričljivo pojasnil, da se storilec na posnetkih ujema z obdolžencem na devet stopenjski lestvici s stopnjo +2, kar pomeni, da gre za isto osebo, kar skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, nedvomno potrjuje, da je obdolženi A. A. 25. 2. 2018 vlomil v prostore Varstveno delovnega centra D., Izpostava V., in s prodajnega pulta v prodajalni odtujil kovinsko prenosno blagajno s 160,00 EUR menjalnega denarja, last navedenega delovnega centra, to pa je storil z namenom, da si denar protipravno prilasti.

9. Pritožbeno sodišče je v sklepu z dne 30. 1. 2020, s katerim je v tej zadevi odločilo o pritožbi obdolženčevega zagovornika, glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe pojasnilo, da bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju je tedaj uveljavljala pritožba, nista podani, je pa pritožba utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 234. člena in prvim odstavkom 331. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo K.K., temveč je kot dokaz uporabilo to, kar je povedala policistu, ki je bil o tem zaslišan, na njegovo izpovedbo pa oprlo obsodilno sodbo. Navedena kršitev je bila v ponovljenem postopku odpravljena, saj je bila K.K., sedaj Š., na glavni obravnavi zaslišana.

10. Po pregledu zadeve in v njej ponovljenega dokaznega postopka, razlogov sodbe in navedb pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter tudi dejansko stanje kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke B. B., ugotovilo pravilno in popolno. Podrobno je zaslišalo pričo K.K. (Š.) in njeno izpovedbo samo ter v povezavi z ostalimi dokazi celovito in tehtno ocenilo, zato mu obdolženec v pritožbi neutemeljeno očita, da je zaslišanje navedene priče vse, kar je izvedlo v ponovljenem sojenju in da njene izpovedbe ni pravilno ocenilo, ker je zanikala, da bi ji o očitanem kaznivem dejanju karkoli povedal. Zaključek, da je obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje, med drugim, oprlo na izpovedbi oškodovanke B. B. in E. E. glede opisa dogodka in tehtno pojasnilo razloge za to, da na oškodovankino prepoznavo storilca po fotografijah ni oprlo sodbe. Utemeljeno pa jo je oprlo na prepoznavo, ki jo je opravil E. E., ker je bila ta zakonito opravljena, oškodovanka pa je na glavni obravnavi, enako kot E. E., obdolženca prepoznala kot osebo, ki je bila navedenega dne v njeni hiši. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe glede ocene okoliščine, da obdolženec po dejanju ob pregledu pri sebi ni imel odtujenega denarja, prav tako pa oceni izpovedb prič F. F., G. G. in H. H. ter drugih dokazov, in zaključku, da izpovedba priče K.K. (Š.) in vsebina obdolžencu zaseženega mobilnega telefona potrjujeta, da se je komunikacija med obdolžencem in pričo K. nedvomno nanašala na denar, odtujen oškodovanki B. B. Podrobno in tehtno dokazno oceno (točka 19 prvostopenjske sodbe) zato obdolženec ne more omajati s pritožbeno trditvijo, da priča K.K. ni izjavila, da ji je o tem kaznivem dejanju kaj povedal, saj je takšna trditev zmotna.

11. Po obrazloženem, ker ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov napadene sodbe, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP), je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo storjenih kaznivih dejanj in obdolžencu ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, določilo ustrezni posamezni kazni, nato pa izreklo primerno enotno kazen zapora in v kazen vštelo čas, ko je bil obdolženec v priporu. Izrečena kazen glede na težo kaznivih dejanj in obdolženčevo obsežno predkaznovanost za kazniva dejanja nikakor ni prestroga, zato je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 13. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obdolženec brez premoženja in zaposlitve, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).