Jedro

Za opredelitev kvalifikatorne okoliščine, da je bil obtoženec član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj (3. odst. 311. čl. KZ) ni odločilno, kako pomemben član združbe je bil, ali je šlo zgolj za obtoženčevo enkratno udeležbo in ali je obtoženec poznal člane združbe. Ta zakonski znak kaznivega dejanja konstituirajo okoliščine, da je pri spravljanju ljudi čez mejo sodelovalo več oseb (najmanj 3), da so bile njihove vloge vnaprej dogovorjene in porazdeljene in da je skupino povezoval skupni namen izvrševanja takšnih kaznivih dejanj, kar vse izpovedbe prič v konkretnem primeru prepričljivo potrjujejo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obt. F.L. in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

Obtoženi F.L. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odst. 311. čl. KZ, za katero mu je bila izrečena kazen eno leto zapora, v to kazen pa vštet pripor od 3.8.1999 dalje. Izrečena mu je bila tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo treh let. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil oproščen, stroški postavljene zagovornice pa obremenjujejo proračun.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila: zagovornica "iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP" in okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni in "podrejeno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tistem delu, ki se nanaša na odločbo o kazni".

Zagovornica je predlagala zavrnitev izpodbijane sodbe in novo sojenje, v nasprotnem primeru pa izrek "primerne pogojne obsodbe"; državni tožilec pa je predlagal, da se obtožencu izrečena glavna zaporna kazen in stranska kazen izgona tujca iz države ustrezno zviša oziroma podaljša, v nasprotnem primeru pa naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je na seji senata, enako kot v pisnem mnenju, predlagala zavrnitev zagovorničine pritožbe in ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca.

1. K pritožbi zagovornice Pritožnica v izpovedbi priče Z.R. (točneje, v delu njegove izpovedbe ob soočenju z obtožencem) vidi odločilen dokaz, zaradi katerega bi moralo sodišče prve stopnje verjeti obtožencu, da je bila njegova naloga prevzeti begunce na slovenski strani in jih pripeljati v L. z dvema vožnjama. Po mnenju višjega sodišča na tej izpovedbi omenjene priče ni mogoče graditi zanesljivih zaključkov o obtoženčevi vlogi; to je pravilno uvidelo že sodišče prve stopnje (sodba, stran 3 in 4), ko je ugotovilo, da je bil Z.R. v izpovedbi nedosleden in da je odgovore ob soočenju z obtožencem prilagajal njegovemu zagovoru, po mnenju sodišča zaradi nelagodja oziroma stiske, v kateri se je nahajal. Obtoženčeva vloga pri dejanju, kot mu ga očita obtožba, je bila pravilno ugotovljena na podlagi skladnih izpovedb Z.R. v preiskavi in njegovem soočenju z I.Z. ter s pričevanji te priče in E.P.; vsi ti so namreč skladno navajali, da jih je obtoženec prišel iskat v neko hišo v Z., kjer so bili nastanjeni krajši čas, jih odpeljal v bližino hrvaško slovenske meje, peš vodil preko meje in jim naročil, naj ga počakajo, nato pa se je ponje tudi vrnil. Zaradi navedenega dokazni oceni sodišča prve stopnje ter ugotovitvam o načinu izvršitve kaznivega dejanja ni mogoče očitati nepravilnosti.

Zgrešeno je pritožničino pojmovanje kvalifakatorne okoliščine iz 3. odst. 311. čl. KZ, to je, da je obtoženec kaznivo dejanje storil kot član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj. Že izpodbijana sodba je pravilno poudarila, da pri tem ni odločilno, kako pomemben član združbe je bil obtoženec in ali je šlo zgolj za njegovo enkratno udeležbo; k temu je treba še dodati, da tudi ni pomembno, ali je obtoženec poznal člane združbe. Iz opisa kaznivega dejanja in utemeljitve sodbe jasno izhaja, da je pri spravljanju osem ljudi čez mejo sodelovalo več oseb (najmanj tri) in da so bile njihove vloge v naprej dogovorjene in porazdeljene. Zato ni dvoma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah in na način, ki kaže, da je obtoženec na opisan način sodeloval v skupini, ki jo je povezoval skupen namen izvrševanja takšnih kaznivih dejanj. Izpovedbe prič o njihovem potovanju iz S. do L. gornje ugotovitve prepričljivo potrjujejo.

Pritožnica svoj predlog, da naj se "uporabijo določila o omilitvi in izreku pogojne obsodbe", utemeljuje z navedbami, da obtoženec še ni bil kaznovan, da je dejanje storil v hudi finančni stiski, da ga je iskreno obžaloval in da je "s svojim obnašanjem tekom postopka pripomogel k hitremu zaključku zadeve". Presoja tega dela pritožbe bo pojasnjena v nadaljevanju, skupaj s pritožbo državnega tožilca zoper odločbo o kazni (točka 2).

2. K pritožbi državnega tožilca Pritožnikov predlog za razveljavitev sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni preverilo zagovora, če res ni bil sodno kaznovan, je neutemeljen. V kazenskem spisu se namreč nahaja potrdilo Ministrstva za pravosodje ... z dne 10.9.19.., iz katerega je razvidno, da obtoženec po podatkih kazenske evidence ni kaznovan. Torej se sodba pri odmeri kazni opira na pravilno ugotovljene okoliščine.

Državni tožilec svoj predlog za izrek strožje kazenske sankcije utemeljuje: prvič, z oceno, da bi tudi kaznovalna politika morala slediti porastu in povečani družbeni nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj, ki se med drugim kaže tudi v poostritvi predpisanih kazni po zadnji noveli kazenskega zakonika, in drugič, utemeljuje ga z analizo zagovora obtoženca, ki je po pritožnikovem mnenju zlorabil pravico do obrambe (s tem, da je zagovor spreminjal, torej lagal, zaradi česar so nastali tudi večji stroški na račun slovenskih davkoplačevalcev, poleg tega pa obtoženec tudi ni storil ničesar "kar bi organom pregona omogočilo pregon tudi drugih udeležencev združbe, ki jih obtoženec gotovo pozna").

Razlogi, ki jih v zvezi s kazensko sankcijo navajata oba pritožnika (zagovornica in državni tožilec) višjega sodišča ne prepričajo, da izrečena kazenska sankcija ni primerna. V obtoženčevem zagovoru (tega je res spreminjal, bistvo kaznivega dejanja je zanikal, hkrati pa ga je tudi "iskreno obžaloval"), višje sodišče ne vidi zlorabe obtoženčevih pravic, torej ničesar, kar bi utegnilo biti zanj obteževalno. Obtoženec je namreč svoj zagovor podal v okviru ustavnih in zakonskih jamstev v kazenskem postopku, po katerih se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.

Drugače povedano, krivi obdolženec pravno ni dolžan govoriti resnice.

To seveda ne pomeni, da mu je pravno priznana pravica do laži, vendar pa se ta v kazenskem postopku tolerira vse dotlej, dokler ne preraste v zlorabo obtoženčeve pravice do obrambe. Ta bi bila lahko podana, če bi obtoženec s svojim zagovorom drugemu škodoval, storil z zagovorom kaznivo dejanje na škodo drugega in podobno. Ni treba posebej poudarjati, da takšen obtoženčev zagovor tudi ne more biti zanj olajševalna okoliščina, za kar se v pritožbi zavzema zagovornica, to bi bil le v primeru jasnega in popolnega priznanja kaznivega dejanja.

Hkrati pa je treba pritrditi tudi državnemu tožilcu, da je brez vrednosti oziroma teže tudi navajanje izpodbijane sodbe, da je obtoženec dejanje iskreno obžaloval, ob hkratnem zanikanju dejanja, zaradi česar se je kazenski postopek nujno zavlekel, saj je bilo potrebno obtoženčev zagovor preverjati.

Po pregledu razlogov, s katerimi je utemeljena kazenska sankcija (točka V izpodbijane sodbe) tudi ni mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo tudi povečane abstraktne teže in aktualnosti tovrstnih kaznivih dejanj. Obravnavano kaznivo dejanje pa je tudi že samo ocenilo kot "razmeroma hudo", pri čemer je kot obteževalno okoliščino posebej izpostavilo obtoženčevo izkoriščanje stiske ljudi (obtoženčeva materialna stiska kot motiv za storitev kaznivega dejanja je ob tem povsem zanemarljiva) kar tovrstni kriminaliteti daje poseben pomen. Tudi zaradi obtoženčeve mladosti in dosedanje nekaznovanosti višje sodišče ocenjuje, da kazenske sankcije ni potrebno zaostrovati. Iz doslej povedanega izhaja, da tudi ni nobenih razlogov za obtoženčevo milejše kaznovanje.

Ker torej po navedenem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niso podani, je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o načinu plačila stroškov pritožbenega postopka v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, temelji na enakih razlogih kot v postopku na prvi stopnji (4. odst. 95. čl., 1. odst. 97. čl. v zvezi z 1. odst. 98. čl. ZKP).