Jedro

Kršitev enake obravnave strank konkretnega upravnega spora ne more temeljiti na ravnanjih, ki jih opravi sodišče kot državni organ v razmerju do drugega državnega organa (državnega odvetništva) in v zvezi s postopkom pred mednarodnim sodiščem, pred katerim Republiko Slovenijo zastopa ta državni organ (državno odvetništvo). Navedeni razlog za odstop spisa, ki mu pritožba ne oporeka, namreč vzpostavlja razmerje med dvema državnima organoma, v okviru katerega je sodišče izpolnjevalo svojo dolžnost iz prvega odstavka 7. člena ZDOdv.

Narava tako nastalega razmerja pa izključuje, da je bil spis poslan državnemu odvetništvu kot zastopniku tožene stranke v upravnem sporu. Zato golo dejstvo, da isti organ zastopa toženo stranko v konkretnem upravnem sporu, ne utemeljuje pritožničinega zatrjevanja o favoriziranju nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je po podpredsedniku tega sodišča zavrnilo tožničino zahtevo, vloženo 22. 3. 2021, za izločitev treh poimensko navedenih sodnic tega sodišča iz sojenja v zadevi II U 472/2019. Ocenilo je, da tožnica z navedbami ni utemeljila odklonitvenega razloga za izločitev iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je predlog utemeljen na odločitvah, ki jih omenjene sodnice sploh niso sprejele oziroma na odločitvah, sprejetih v okviru procesnega vodstva.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev višjih sodnic A. A., B. B. in C. C., podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih. V navedenem sklepu se je sodišče opredelilo tako do seznanjanja kolizijskega skrbnika stranke z interesom s pritožničinimi vlogami, kot do domnevno protipravnega obveščanja Centra za socialno delo Savinjsko-Šaleška (v nadaljevanju CSD) s pridobljenim obvestilom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja o poimenskem imenovanju izvedencev in z drugimi listinami spisa, in ju zavrnilo na podlagi presoje, da gre za vprašanje odločitve sodnic v okviru procesnega vodstva, nestrinjanje stranke s temi odločitvami pa ne more predstavljati razloga za izločitev.

5. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da se mora nepristranskost sodišča odražati tudi navzven v smislu zagotavljanja videza nepristranskega sojenja in da je način izvedbe postopka lahko razlog za izločitev sodnika. Vendar pa se iz razlogov v nadaljevanju strinja s presojo v izpodbijanem sklepu, da pritožnica s svojimi navedbami ni vzbudila upravičenega dvoma v nepristranskost navedenih sodnic.

6. V okviru odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP se presoja, ali je sodnik s stranko ali s spornim predmetom povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Pri tem gre po ustaljeni sodni praksi za okoliščine, ki pri razumnem človeku ob upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.1 Pri tem je bistveno, ali je mogoče bojazen pristranskosti v zadevi objektivno utemeljiti, zaradi česar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni nujno odločilen. Za izločitev ne zadošča, da sodnika kot pristranskega po lastnem zatrjevanju dojema ena od strank v sporu.2

7. Pritožnica med drugim trdi, da je v konkretni zadevi prišlo do več neobičajnih in nepravilnih ravnanj izločevanih sodnic, ki naj bi objektivno kazala na njihovo pristranskost. S tem v zvezi (enako kot v predlogu) navaja, da je sodišče glede njenega zaprosila za pridobitev listin iz sodnega spisa ravnalo drugače kot glede zaprosila državnega odvetništva, ki v obravnavanem upravnem sporu zastopa Republiko Slovenijo kot toženo stranko. Te navedbe so v izpodbijanem sklepu zavrnjene s pojasnilom, da je bil spis državnemu odvetništvu poslan na vpogled na podlagi 7. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) v okviru pomoči in medsebojnega sodelovanja z drugimi državnimi organi v zvezi z drugim postopkom, ki poteka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (pritožbena zadeva Q in R proti Sloveniji, št. 19938/2020), ter da ni šlo za ravnanje izločevanih sodnic, ampak sodišča. Na drugi strani je v sklepu poudarjeno, da je bil pritožničinemu pooblaščencu vpogled v spis in fotokopiranje listin omogočeno takoj, ko je sodišče razpolagalo s sodnim spisom.

8. Pritožnica vztraja, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti udeležencev v postopku in okrnjen videz nepristranskega odločanja, saj je sodišče v primeru državnega odvetništva Komisijo za izvedenska mnenja, pri kateri se je nahajal spis, takoj pozvalo k vračilu celotnega spisa, medtem ko je bil njen odvetnik obveščen, da si spis lahko sam vpogleda na sedežu sodišča, po tem, ko je bil spis najprej posredovan državnemu odvetništvu.

9. Navedeni očitki so neutemeljeni že zato, ker kršitev enake obravnave strank konkretnega upravnega spora ne more temeljiti na ravnanjih, ki jih opravi sodišče kot državni organ v razmerju do drugega državnega organa (državnega odvetništva) in v zvezi s postopkom pred mednarodnim sodiščem, pred katerim Republiko Slovenijo zastopa ta državni organ (državno odvetništvo). Navedeni razlog za odstop spisa, ki mu pritožba ne oporeka, namreč vzpostavlja razmerje med dvema državnima organoma, v okviru katerega je sodišče izpolnjevalo svojo dolžnost iz prvega odstavka 7. člena ZDOdv, v skladu s katerim mora državni organ na zahtevo državnega odvetništva temu brezplačno posredovati osebne in druge podatke in obvestila ali pojasnila, potrebna za zastopanje v posamezni zadevi, v ta namen pa lahko državno odvetništvo zahteva od pristojnega organa, da mu brezplačno posreduje na vpogled spis v posamezni zadevi ter nadalje uporabi podatke iz njegove vsebine.

10. Narava tako nastalega razmerja pa izključuje, da je bil spis poslan državnemu odvetništvu kot zastopniku tožene stranke v upravnem sporu II U 472/2019. Zato golo dejstvo, da isti organ zastopa toženo stranko v konkretnem upravnem sporu, ne utemeljuje pritožničinega zatrjevanja o favoriziranju nasprotne stranke.

11. Slednje pa ne izhaja niti iz nadaljnjih pritožbenih očitkov, ki se tudi po presoji Vrhovnega sodišča nanašajo na pravilnost izvedbe postopka predmetnega upravnega spora. Táko je vprašanje, ali sodišče stranki z interesom (to je mladoletnima otrokoma, ki ju v tem upravnem sporu kot kolizijski skrbnik zastopa odvetnik D. D.) zagotavlja uresničevanje pravice do izjave. Zato Vrhovno sodišče v zvezi s pritožničino trditvijo, da senat kolizijskemu skrbniku ni posredoval njenih zahtev za izločitev, le pojasnjuje, da je iz predloženega Su spisa razvidno, da je bil imenovanemu poslan obravnavani pritožničin predlog za izločitev višjih sodnic z možnostjo izjave, ki ga je prejel 8. 4. 2021, a se do njega ni opredelil. 12. Procesno je tudi vprašanje, kdo so stranke tega upravnega spora, in tako tudi, ali je v tej zadevi CSD stranka z interesom. Razjasnitev, v kakšni vlogi nastopa CSD v tem upravnem sporu, in upoštevnost njegovih vlog je torej predmet sojenja v obravnavani zadevi in izražanja mnenja sodišča v okviru sojenja. Pritožnica z nasprotovanjem udeležbi navedenega organa ne more utemeljiti ravnanja sodišča kot pristranskega v korist toženi stranki, sploh, ker to tudi ni v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v točkah 11 in 17 odločbe Up-199/18-32 z dne 12. 9. 2019, na katera se sklicuje pritožba. Iz teh stališč namreč ne izhaja presoja, da CSD sploh ne sme sodelovati v upravnem sporu, pač pa, da v tem upravnem sporu, ki se nanaša na pridobitev dovoljenja za pritožničino izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka, CSD ne more biti skrbnik mladoletnih otrok oziroma njun zastopnik. Razlog je v tem, da je CSD že izvrševal oblastne naloge v zvezi s sprejetjem ukrepov za zavarovanje koristi mladoletnih otrok in podal negativno mnenje o pritožničini primernosti za izvajanje želenega rejništva, zaradi česar je Ustavno sodišče upravnemu sodišču v odločbi naložilo, da v ponovljenem postopku mladoletnima otrokoma zagotovi ustrezno zastopanje s postavitvijo kolizijskega skrbnika.

13. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča I Up 146/2021 z dne 25. 8. 2021 in I Up 213/2018 z dne 29. 5. 2019. 2 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča I Up 146/2021, I Up 214/2010 z dne 19. 8. 2010, I Up 264/2011 z dne 2. 2. 2012, I Up 154/2018 z dne 29. 8. 2018.