Jedro

Ocena upravnega organa oziroma sodišča je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ). Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZMZ, pristojni organ v okviru te dolžnosti le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

Posebna družbena skupina zajema zlasti ljudi, ki imajo neko prirojeno lastnost ali skupno poreklo, običaje ali družbeni status, kar mora biti nespremenljivo, ali pa morajo imeti značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče. Družba v izvorni državi mora te osebe dojemati kot različne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS - 1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-203/2015/21 (1312-14) z dne 31. 3. 2016, s katero je bilo odločeno, da se zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A.A. , rojen ... v ..., v Islamski republiki Afganistan.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej obrazloženo obravnavalo verodostojnost tožnikovih izjav. V nasprotju z upravnim organom je tožniku priznalo splošno verodostojnost. Presodilo pa je, da tožnik, kot pripadnik posebne družbene skupine umetnikov, ne izkazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem ob morebitni vrnitvi v izvorno državo. Zatrjevana dejanja preganjanja, ki jih je ocenjevalo v časovni perspektivi in individualno za tožnika, ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zato pri tožniku pred odhodom iz Afganistana ni bil podan utemeljen strah pred preganjanjem. Tožnikova prošnja je v delu, ki se nanaša na utemeljitev strahu pred preganjanjem v prihodnosti, šibka, kljub temu pa je na podlagi dejstev v zvezi s njegovim preteklim bivanjem v izvorni državi zaključilo, da ob vrnitvi v Afganistan ne bo preganjan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožbeni ugovor, da je preganjan zaradi verskega ali političnega prepričanja, gre preko navedb iz postopka pred upravnim organom. Tožnik tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Odločba upravnega organa vsebuje v tem delu vse potrebne informacije. Dejansko stanje je razčiščeno, je pa struktura argumentov v izpodbijani odločbi napačna, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe v taki meri, da bi jo bilo potrebno odpraviti. Nekatere pravilne razloge za sprejeto odločitev je navedlo samo. Drugače kot upravni organ je ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo opredeljeno v prvi in drugi alineji 28. člena ZMZ, sicer pa lahko v zvezi s tem v pretežnem delu sledi utemeljitvi tožene stranke, pri čemer je dodatne razloge za sprejeto odločitev navedlo še samo. Glede utemeljenega tveganja, da utrpi škodo, opredeljeno v tretji alineji 28. člena ZMZ, pa se je v celoti sklicevalo na razloge, sprejete v izpodbijani odločbi. Zavrnilo je tudi tožnikov ugovor glede ustreznosti virov informaciji o izvorni državi.

3. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Glede splošne verodostojnosti se v bistvenih delih strinja z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Nasprotuje pa zaključku, da v njegovem primeru niso podani razlogi za prepričanje, da bi bil v izvorni državi podvržen preganjanju. Dokazna ocena je v tem delu pomanjkljiva in posledično nepravilna. Sodišče je sprejeti zaključek nepravilno oprlo samo na tožnikove navedbe, ni pa se opredelilo do predloženih informaciji o izvorni državi. Iz teh izhaja, da je odnos afganistanske družbe do glasbenikov odklonilen in da so ti deležni različnih oblik ustrahovanj in fizičnih napadov. Sklicuje se na dele besedil različnih člankov, ki naj bi potrjevali njegove navedbe, da mu zaradi njegovega glasbenega udejstvovanja v izvorni državi grozi smrt. Ker so napadi na glasbenike v Afganistanu pogosti, je njegov strah pred preganjanjem povsem utemeljen. Sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da se grožnje (še) niso uresničile, ne daje zadostne podlage, da se te ne bi mogle uresničiti v prihodnje. Bistvenega vpliva tudi ne more imeti dejstvo, da je kljub grožnjam nadaljeval z umetniško dejavnostjo. Ni podlage za zaključek, da groženj niso prejemali njegovi družinski člani. To dejstvo tudi nima vpliva pri presoji njegove individualne ogroženosti. Materialno pravno zmoten je zaključek sodišča, da bi se v izogib preganjanju lahko odpovedal petju in slikanju portretov. Sodišče je povsem pavšalno in brez presoje v okviru 68. člena ZMZ zapisalo, da bi lahko živel v Kabulu. Sodišče se v zvezi s subsidiarno zaščito ni opredelilo do vprašanja varnostne situacije v tožnikovem okraju. Prav tako se ni opredelilo do člankov o napadih v provinci Khost. Grozi mu resna škoda tako zaradi visoke stopnje nasilja v njegovi izvorni državi, kot zaradi dejstva, da se ukvarja z dejavnostjo, ki nasprotuje islamskim verskim načelom, katera zagovarjajo predvsem Talibani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da prosilcu izvorna država pri tem ne more zagotoviti varstva. Dejanja, ki zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, se opredelijo kot taka glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice. Teža ukrepov zoper posameznika pa se za vprašanje, ali kršitev določene pravice pomeni upoštevno dejanje preganjanja, presoja po merilih, ki jih določa 26. člen ZMZ. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države oziroma vložitev prošnje za mednarodno zaščito navajal preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - umetnikom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da gre tožniku priznati splošno verodostojnost v njegovih izjavah, tožnik pa svoje pritožbene ugovore usmerja predvsem v nadaljnjo ugotovitev sodišča, da zatrjevana dejanja preganjanja zaradi pripadnosti določeni posebni družbeni skupini ne dosegajo standarda utemeljenega strahu pred preganjanjem.

8. Ocena o tem ali je zatrjevana dejanja mogoče šteti kot dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, mora upoštevati tožnikove navedbe v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, njegove izjave na osebnem razgovoru in predložena ter pridobljena dokazila in informacije o izvorni državi. Navedeno oceno sestavlja presoja subjektivnih in objektivnih dejavnikov. Ob tem mora pristojni organ, ko posamično obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjevati naravo, intenziteto in pogostost dejanj preganjanja in pri tem upoštevati vsa dejanja, ki jim je prosilec že bil izpostavljen in tista, ki bi jim lahko bil izpostavljen v prihodnosti, zato da ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin ugotovi, ali je mogoče ta dejanja šteti za preganjanje, ki prosilcu daje pravico do priznanja statusa begunca. Povedano z drugimi besedami, gre za presojo utemeljenega pričakovanja, da bi bil nekdo ob vrnitvi v izvorno državo podvržen dejanjem preganjanja, kar mora izhajati tako iz dejanskih preteklih historičnih dogodkov, kot tudi ocene (visoke) stopnje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena takemu ravnanju v bodoče. Ugotavljanje utemeljenega pričakovanja bodočega preganjanja pa mora temeljiti na skrbni ugotovitvi in presoji okoliščin dejanskega stanja, ki tako visoko stopnjo verjetnosti nastopa navedenih okoliščin potrjujejo: na številu in intenzivnosti kršitev v konkretnih dogodkih, ki so se zgodili prosilcu, nekomu v njegovi bližini ali drugi osebi s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah ter ob oceni verjetnosti njihove ponovitve ob upoštevanju velikosti tako opredeljene skupine, v primerjavi s splošnim številom takih primerov, glede na splošne razmere v določenem okolju, itd.(1)

9. Ocena upravnega organa oziroma sodišča glede vseh v prejšnji točki navedenih okoliščin pa je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ)(2). Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZMZ, pristojni organ v okviru te dolžnosti le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

10. Ključni pritožbeni argument glede odločitve o statusu begunca predstavlja navedba, da je pomanjkljiva in posledično nepravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem, ker ta ne vsebuje presoje predloženih informaciji o tožnikovi izvorni državi. Po presoji Vrhovnega sodišča je navedeni ugovor, iz spodaj pojasnjenih razlogov, neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je naredilo popolno oceno subjektivnih dejstev (t. j. dejstev, ki se nanašajo na konkretnega prosilca – tožnika – individualno in dejanskih historičnih dogodkov, ki so se zgodili tožniku) in na njihovi podlagi sprejelo pravilno stališče glede vprašanja, ali dejanja, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Tožniku je sodišče prve stopnje verjelo, da se ukvarja z umetnostjo in da je v zadnjem letu pred odhodom iz Afganistana zaradi tega nekajkrat prejel grožnje s strani mule (t. j. verskega vodje). Ustne grožnje mu je mula izrekel v obliki svaril, da naj se ne ukvarja z umetnostjo, ker je to „haram“ (prepovedano dejanje, ki je po islamskih zapovedi kaznovano), sicer ga bodo pretepli in bodo sledile še hujše stvari. Mula je navedena opozorila tožniku enkrat izrekel ob obisku pri njemu doma, dva do trikrat pa še zunaj doma. Tožnika so opozarjali tudi ostali ljudje, ki so bili proti njemu, tako da so mu govorili, da je njegovo početje „haram“.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno upoštevalo število in intenzivnost kršitev v konkretnih dogodkih, ki so se zgodili tožniku in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da zatrjevana dejanja preganjanja (ustne grožnje), ki jih je tožnik navedel kot razloge za zapustitev izvorne države, niso ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče sprejeti zaključek o obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj ne predstavljajo hude kršitve človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prva alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ) in ne predstavljajo zbira (akumulacije) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ).(3) Mednarodna zaščita v navedeni obliki se namreč ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec (sam) dojema kot preganjanje, ampak morajo ta dejanja objektivno doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ. V podkrepitev zavzetega stališča, da zatrjevana dejanja ne dosegajo standarda utemeljenega strahu pred preganjanjem, se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na dejstvo, da se grožnje, ki jih je tožnik prejemal, niso uresničile kljub temu, da je nadaljeval s svojim delom, in na dejstvo, da groženj niso začeli prejemati tudi tožnikovi družinski člani (kljub temu, da so ti sicer podpirali njegovo delo). Tožnikov ugovor, da bi ga moral upravni organ izrecno vprašati o tem, ali so grožnje prejemali njegovi družinski člani, sicer ni imel podlage za zaključek, da ti groženj niso prejemali, ni utemeljen. Na tožniku je namreč trditveno breme glede obstoja okoliščin, ki kažejo na obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem.

13. Glede presoje ali je pri tožniku podan utemeljen strah pred preganjanjem v prihodnosti - ob ponovni vrnitvi v izvorno državo, pa gre pojasniti, da so, ob odsotnosti obstoja dovolj intenzivnih konkretnih dogodkov preganjanja, ki so se (že) zgodili konkretnemu prosilcu, v okviru presoje ali obstoji dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi bila oseba podvržena ravnanjem preganjanja v bodoče, pomembne predvsem objektivne okoliščine. Pri tem velja, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Kot že rečeno, pa je obseg presoje odvisen od trditvene podlage tožnika. V konkretnem primeru je tožnikova prošnja, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v tem delu res skromna. Tožnik je sicer navedel, da bi bil v primeru nadaljevanja svojega dela v izvorni državi izpostavljen nevarnosti kaznovanja z usmrtitvijo oziroma da bi bil deležen drugih resnih posledic, vendar so te izjave glede na zgoraj predstavljeni kontekst zahtevanih trditev presplošne oziroma nekonkretizirane. V povzetih trditvah tožnika namreč ni podlage za ugotovitev, da subjekti preganjanja v realnosti izvorne države tudi uresničujejo grožnje o kaznovanju z usmrtitvijo. Tožnik ni podal navedb, ki se zahtevajo za presojo verjetnosti dejanske uresničitve predvidljivega bodočega preganjanja (primerljivo so navedbe v zahtevani smeri povzete zgoraj). Zgolj predložitev člankov ali drugačnih splošnih ali specifičnih informaciji z le delno relevantno vsebino pa ne zadošča. Ker torej tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi terjale nadaljnjo opredelitev do splošnih in specifičnih informaciji o izvorni državi, je sodišče obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem v prihodnosti pravilno opravilo le na podlagi konkretnih dogodkov, ki so se zgodili tožniku in na podlagi slednjih sprejelo tudi pravilno odločitev.

14. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da tožnik niti ni trdil, da so subjekt preganjanja država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, splošno znano dejstvo pa je, da v Afganistanu Talibani, ki naj bi bili po tožnikovih besedah (vsaj posredno prek mule) odgovorni za zatrjevano preganjanje, niso (več) na oblasti. Iz tožnikovih izjav je tako moč razbrati, da so subjekt zatrjevanega preganjanja nedržavni subjekti. Tudi v takšnem primeru je sicer prosilcu za mednarodno zaščito mogoče priznati status begunca, vendar le ob nadaljnjem pogoju, da istočasno zatrjuje in tudi izkaže, da mu država, politične stranke, organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja ali mednarodne organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa ni podal dovolj konkretiziranih trditev v navedeni smeri. Ker tožnik ni z ničemer izkazal, da ga izvorna država ni sposobna zaščititi, je njegova prošnja za mednarodno zaščito neutemeljena tudi iz slednjega razloga, in posledično neutemeljena tudi pritožba.

15. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno ali je sodišče presojalo tožbene navedbe v zvezi s subsidiarno zaščito, saj se sodišče v sodbi naj ne bi opredelilo do v tožbi navedenih ugovorov, ki izpodbijajo ugotovitev upravnega organa, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite. V zvezi s slednjim zavzemanjem gre najprej pojasniti, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. To dolžnost pa je prvostopenjsko sodišče pri obravnavi tožnikove tožbe izpolnilo, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je seznanilo z vsemi argumenti tožnika in jih obravnavalo in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi opredelilo do ključnih tožbenih navedb.

16. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil in ocenil upoštevno dejansko stanje, ki vpliva na pravico do priznanja subsidiarne zaščite, Vrhovno sodišče pa se z navedeno oceno strinja. Sodišče prve stopnje se je v izogib ponavljanju sklicevalo na ugotovitve upravnega organa, s čemer so tako razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe. Sodišče je zgolj v določenih delih razloge tožene stranke dopolnilo oziroma je obrazložitev drugače strukturiralo, saj je imela izpodbijana odločba določene formalne pomanjkljivosti, vendar, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne v tolikšni meri, da jih ni bilo mogoče odpraviti z navedenim postopanjem sodišča prve stopnje.

17. Ugotoviti gre, da so bile tožbene navedbe glede odločitve o subsidiarni zaščiti usmerjene predvsem v izpodbijanje ugotovitve, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena ZMZ. Te navedbe povzema pritožba, ki hkrati trdi, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka, na navedbe katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pravilno ugotovila, da tožnik niti po smislu ni zatrjeval, da bi mu v primeru vrnitve v domači kraj grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, temveč je celo nasprotno izpovedal, da je varnost v njegovem domačem kraju na splošno dobra, z izjemo za ljudi, ki opravljajo dejavnosti, ki so po talibanskih načelih prepovedane. Po tožnikovih besedah v provinci Khost ni veliko Talibanov, ki sicer povzročajo navedeno nevarnost. Kljub temu da bi že slednja ugotovitev zadoščala za zaključek, da v konkretnem primeru ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena ZMZ, je tožena stranka opravila še presojo splošnih in specifičnih informaciji v zvezi z za to predpostavko relevantimi dejstvi(4). Zaključke je tožena stranka sprejela na podlagi informaciji o izvorni državi, ki jih je pridobila v upravnem postopku in ki jih je skladno z drugim odstavkom 22. člena ZMZ tožniku poslala v izjavo, tako da se je imel možnost do njih opredeliti, pri čemer je to pravico tudi izkoristil. Poleg tega je imel tožnik v upravnem postopku možnost tudi sam predložiti informacije o izvorni državi, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo in potrjevale njegove navedbe in jo je tudi izkoristil. Tožnik se je v tožbi (in se tudi v obravnavani pritožbi) v podkrepitev svojega ugovora glede pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljeno skliceval na informacije o izvorni državi, ki jih je v spis vložil oziroma se je nanje skliceval šele ob vložitvi tožbe, pri čemer ni pojasnil, zakaj teh informaciji ni predložil oziroma se nanje ni skliceval že v upravnem postopku. Ob vsem navedenem se sodišče prve stopnje torej do teh informacij in trditev v zvezi z njimi ni bilo dolžno opredeljevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1), zato tudi ni zagrešilo očitane kršitve.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na dejansko stanje, ki ga ugotovila že tožena stranka, celovito in pravilno presodilo tudi tožnikovo (ne)izpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ, t. j. ali tožniku ob morebitni vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v obliki smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik res zatrjeval, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi svojega poklica lahko kaznovan po islamskih zapovedih, tudi z usmrtitvijo, vendar je ocenilo (33. točka obrazložitve), da njegove subjektivne okoliščine ne potrjujejo obstoja utemeljenega razloga za prepričanje, da bo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v zgoraj navedeni obliki.

19. Sklep sodišča prve stopnje glede preganjanja in resne škode je torej enak kot v izpodbijani odločbi tožene stranke. Razlikuje pa se stališče glede pripadnosti posebni družbeni skupini, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s toženo stranko zaključilo, da je tožnik kot umetnik pripadnik posebne družbene skupine.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za pripadnika posebne družbene skupine. Peti odstavek 27. člena ZMZ določa, da gre za posebno družbeno skupino zlasti kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče in kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Oba navedena pogoja morata biti podana kumulativno(5). S to definicijo je bila v slovenski pravni red prenesena določba člena 10(1)(d) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 - Kvalifikacijske direktive(6). Umetnika, ki se v Afganistanu ukvarja s tradicionalno umetnostjo, pa kot takšnega ni mogoče opredeliti. V zvezi z obravnavanim vprašanjem gre primeroma izpostaviti primere iz sodne prakse, v katerih so bili kot posebna družbena skupina obravnavani: ženske, ki so žrtve nasilja v Pakistanu oziroma v drugih državah, ki ne preprečujejo tovrstnega nasilja oziroma ga tolerirajo, npr. v državah, v katerih so ženske podvržene posilstvom in spolnim zlorabam, prisilni sterilizaciji, pohabljanju spolovil(7), istospolno usmerjeni v Senegalu, Ugandi in Sierra Leonu(8). Vendar pa to, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre za pripadnika posebne družbene skupine, po presoji Vrhovnega sodišča na pravilnost odločitve ne vpliva.

21. Ker tožnik torej ni pripadnik posebne družbene skupine, so nerelevantni pritožbeni ugovori glede stališča sodišča prve stopnje, da bi se tožnik, zato da bi se izognil preganjanju, lahko odpovedal petju in slikanju portretov, kar pa po mnenju prvostopenjskega sodišča ne bi pomenilo, da bi se odpovedal svojemu umetniškemu ustvarjanju, saj pri slikanju pokrajin naj ne bi imel težav.

22. Dodati gre še, da glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ni potrebe po presoji možnosti notranje razselitve, zato navedba sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, ne vpliva na sprejeto odločitev, pritožbene navedbe v zvezi s to navedbo sodišča prve stopnje pa so brezpredmetne.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Tako tudi v sklepu VSRS I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016. (2) Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ). Prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek 21. člena ZMZ).

(3) Tako določa tudi člen 9(1)(a) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (Kvalifikacijske direktive).

(4) Na njihovi podlagi je tožena stranka pravilno ugotovila, da se število civilnih žrtev v provinci Khost zmanjšuje (v letu 2015 za 12%), da navedena provinca ne spada med province, ki so najbolj obremenjene z nasiljem in da je situacija v tej regiji v zadnjem času sorazmerno umirjena, tožnikov domači okraj pa spada med najbolj varne okraje navedene province in da provinca Khost beleži malo notranje razseljenih oseb.

(5) Primerjaj npr. sodbo VSRS I Up 145/2015 z dne 16. 12. 2015 in sodbo Sodišča Evropske Unije C-199/12, C-200/12, C-201/12 z dne 7. 11. 2013. (6) Ta je sedaj nadomeščena z Direktivo 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011, pri čemer je enaka definicija „posebne družbene skupine“ vsebovana v členu 10(1)(d) prenovljene direktive.

(7) Povzeto v sodbi VSRS I Up 345/2014 z dne 5. 11. 2014. (8) Glej sodbo Sodišča Evropske Unije C-199/12, C-200/12, C-201/12 z dne 7. 11. 2013.