Jedro

Če sta toženca pričakovala glavno obravnavo, bi morala izvedbo naroka izrecno zahtevati. Njunega dokaznega predloga za zaslišanje strank in prič ni mogoče enačiti z zahtevo za izvedbo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu (I., II., in IV. točka izreka) potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v osmih dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 142,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu najprej zavrnilo predlog tožencev za združitev te pravde s štirimi drugimi pravdnimi zadevami (III P 691/2015, IV P 1885/2015, III P 973/2015 in VI P 2710/2014). Nato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67006/2015 z dne 3. 6. 2015, po katerem sta toženca dolgovala tožniku 1.341,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje in 59,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi, ohranilo v veljavi, razen glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 25,55 EUR za čas od 1. 5. 2015 do vključno 28. 5. 2015; v tem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da morata toženca povrniti tožniku tudi 229,20 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženca sta se pravočasno pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, ki naj vse pravde združi v skupno obravnavanje. Trdita, da takšno odločitev terja načelo zmanjševanja stroškov. Če bi sodišče zadeve združilo, bi bili namreč stroški postopka za toženca neprimerno nižji. Vsaj v dveh pravdah (III P 691/2015 in IV P 1885/2015) gre za razmerja iz iste najemne pogodbe, kar pomeni, da sta ti dve zadevi tudi vsebinsko povezani s to pravdo. Nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, češ da tega nobena od strank ni zahtevala. Menita, da že njun dokazni predlog za zaslišanje strank in prič dejansko vsebuje tudi zahtevo za izvedbo naroka. Poleg tega jima sodišče ni dalo možnosti, da bi svoj dokazni predlog dopolnila s podatki o naslovih prič.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da toženca sploh ne plačujeta najemnine, zato se nove in nove pravde periodično ponavljajo, pri tem pa toženca v vseh postopkih navajata iste neupravičene razloge za neplačilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče si mora skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Smotrnemu poteku postopka je med drugim namenjena tudi možnost združitve (ali ločenega obravnavanja) več pravd, ki tečejo pred istim sodiščem med istimi osebami (300. člen ZPP). Odločitev, ali bo v konkretni pravdi odredilo združitev postopkov, pa je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Stranka torej lahko tudi sama predlaga, naj se več pravd združi v skupno obravnavanje, vendar sodišče na njen predlog ni vezano.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnilo, zakaj je predlog tožencev za združitev pravd zavrnilo. Izčrpnih in tehtnih razlogov, ki jih je navedlo za takšno svojo odločitev, ni treba ponavljati. Sicer pa bi toženca zmanjšanje pravdnih stroškov, ki sta ga zasledovala s predlogom za združitev pravd, lahko enostavneje dosegla s plačilom oziroma izpolnitvijo svojih obveznosti do tožnika, ki se jim neupravičeno upirata.

7. Sodišče prve stopnje je v skladu s pooblastilom iz 454. člena ZPP smelo izdati sodbo brez izvedbe naroka. Če sta toženca pričakovala glavno obravnavo, bi morala izvedbo naroka izrecno zahtevati. Njunega dokaznega predloga za zaslišanje strank in prič ni mogoče enačiti z zahtevo za izvedbo naroka. Res se zaslišanje strank in prič izvaja na glavni obravnavi, vendar sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in jih torej lahko tudi zavrne. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero neopredeljeno meri pritožba. Tudi pravica tožencev do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena, čeprav ju sodišče ni pozvalo k dopolnitvi njunega dokaznega predloga za zaslišanje prič. Ta dokazni predlog namreč po oceni sodišča prve stopnje ni bil potreben, čemur pritožba niti ne oporeka.

8. Toženca v pritožbi nista navedla nobenega vsebinskega razloga za svoje nasprotovanje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku dolgujeta sporni znesek z obrestmi. Sodišče druge stopnje je zato opravilo uradni pritožbeni preizkus, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih in materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo sklep in sodbo v izpodbijanem delu.

9. Toženca sta s pritožbo propadla, zato morata tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 142,80 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo odgovora (250 točk - tar. št. 21/1), materialne stroške (tretji odstavek 11. člena tarife) in 22 % DDV. V primeru zamude s plačilom bosta morala toženca od stroškov pritožbenega postopka plačati še zakonske zamudne obresti.