Jedro

Pri morebitnem višanju zavarovalne vsote z instrumentom valorizacije je potrebno skleniti izrecen dogovor ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Tožnik dejstva valorizacije ni navedel, temveč se je le skliceval na listinski dokaz, s katerim naj bi to nezatrjevano dejstvo dokazoval, pa še to prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo).

Ali je priča doprinesla k postopku, je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne more biti pogoj za priznanje stroškov, ki so s prihodom in zaslišanjem priče vsekakor nastali.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: ''Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2005 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.488,22 EUR.'' V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 39,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.848,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka v istem roku dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.881,73 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožena stranka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pri tem predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podredno pa predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožnica se pritožuje tako glede temelja tožbenega zahtevka, kot glede višine odškodnine. Pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da naj bi bil delodajalec odgovoren zaradi nepravilnega ravnanja svojega delavca na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ. Ni pravilen zaključek, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, ker naj ne bi dokazal, da je njegov zaposleni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v delovnem procesu. Tožnik glede nepravilnega ravnanja drugega delavca pri zavarovancu tožene stranke ni podal nobene trditvene podlage. Tožena stranka se zaradi pomanjkljive in pavšalne trditvene podlage ni mogla izjasniti in predlagati ustreznih dokazov, saj ji je tožeča stranka očitala samo, da delo ni bilo organizirano na varen način. Sodišče neustreznih in pavšalnih navedb ne sme in ne more samo dopolnjevati oz. iz izpovedbe tožnika kot dokaza ne more povzemati trditvene podlage. Tako tožena stranka sploh ni imela možnosti, da bi se o nepravičnem ravnanju drugega delavca izjasnila in predlagala dokaze, zato je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Prav tako provstopenjsko sodišče prihaja v obrazložitvi samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da se je tožnik poškodoval pri zdrsu na polivinilu, ki je ležal na tleh, oz. je polivinil zdrsnil na tla, ko se je tožnik obrnil, ker je bil očitno le položen na paleto. Tožena stranka je prepričana, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja samega tožnika, ker je zgrabil polivinil skupaj s kartonom, da je padel na tla, ali pa je folijo sam odrezal in je ni pospravil. Tožnik je za urejenost in čistočo delovnega mesta dolžan poskrbeti sam, bil je tudi seznanjen z vsebino svoje delovne obveznosti. Pritožba še opozarja, da o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, prvostopenjsko sodišče pa v izpodbijani sodbi o temelju odškodninske odgovornosti ni odločilo niti ni podalo nobene obrazložitve glede temelja, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnica meni, da je ta občutno previsoka, saj bistveno presega zneske, ki se po sodni praksi priznavajo v podobnih primerih. Primerna odškodnina bi bila v konkretnem primeru po mnenju pritožnice 5.000,00 EUR za telesne bolečine in 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnica ugovarja tudi višini zavarovalne vsote, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka ugovarjala omejeno zavarovalno vsoto v višini 3.500.000,00 SIT (14.605,24 EUR). Tožnik je pri tem samo opozoril na nekorektnost tožene stranke v zvezi z zavarovalno vsoto, zaradi česar naj bi moral razširiti tožbo. Ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je s konkludentnim dejanjem oporekal trditvam tožene stranke, ko zahtevka ni utesnil do višine zavarovalne vsote. Tožnik je šele v odgovoru na pritožbo navedel, da je bila dogovorjena in plačana dodatna premija za valorizacijo zavarovalnega kritja. Pritožnica poudarja, da valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena, saj se o tem pogodbeni stranki nista dogovorili in tega nista zapisali v zavarovalno polico ali sklenili dodatka. Obračun premije za valorizacijo ni del zavarovalne pogodbe in ne vsebuje izrecno zapisane valorizacijske klavzule. Tudi sicer postavka v obračunu premije še ne pomeni, da je bilo doplačilo za valorizacijo plačano, saj je lahko šlo za poračun premije, plačilo zapadlih obveznosti ipd. Ugotovitev, da so bili 3% plačani od očitno valoriziranega zneska, je povsem neutemeljena in napačna, poleg tega pa sodišče za svojo ugotovitev ni podalo nobenega izračuna, zato je sodba neobrazložena. Napačen je tudi zaključek sodišča, da sta se tožena stranka in njen zavarovanec dogovorila, da se zavarovalna vsota valorizira, saj sta sklenila le zavarovalno pogodbo, ki pa ne vsebuje klavzule o valorizaciji. Zavarovalnica ni dolžna oškodovancu plačati več kot 14.605,24 EUR, saj obveznost zavarovalnice do njega ne more biti večja od njene obveznosti do zavarovanca. Valorizacije ni mogoče utemeljiti niti v postavki v obračunu premije niti v tožnikovih ''konkludentih dejanjih'', saj OZ za zavarovalno pogodbo zahteva pisno obliko. Poleg tega tožnik valorizacije ni uveljavljal na prvem naroku za glavno obravnavo, pač pa je ta zanj postala sporna šele v odgovoru na pritožbo tožene stranke oz. na zadnjem naroku v ponovljenem postopku. Pritožnica predlaga tudi spremembo izreka o stroških postopka glede na uspeh v pravdi. Sodišče toženki tudi napačno ni priznalo stroškov pritožbe, ker naj z njo ne bi uspela, saj je uspela v celoti (zato je bila vmesna sodba opr. št. P 3781/29005-III z dne 4.10.2006 v celoti razveljavljena). Enako velja za pritožbene stroške zoper sodbo opr. št. III P 3781/2005 z dne 11.1.2010. Prav tako so neutemeljeno zavrnjeni stroški pričnine za B. B., ker naj ne bi z ničimer prispeval k razjasnitvi zadeve. Navedena priča je kot varnostni inženir pomagala pri razjasnitvi zadeve in izpovedala o pogojih dela ter delovnih postopkih. Sodišče tudi ni obrazložilo nepriznanja materialnih stroškov v znesku 25 EUR, ki so izkazani s fotokopijami in kuvertami s poštnimi žigi.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 3781/2005-III z dne 11.1.2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1086/2010 z dne 1.4.2010 že pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zato je predmet tega pritožbenega postopka le še višina tožbenega zahtevka. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času nezgode zaposlen v podjetju J. d.d., ki je imelo zavarovano splošno civilno odgovornost pri toženi stranki do višine 3.500.000,00 SIT (14.605,24 EUR), sporno pa je, ali je sodišče prve stopnje navedeno zavarovalno vsoto utemeljeno valoriziralo na dan glavne obravnave, tako da valorizacijski izračun zavarovalne vsote sedaj znaša 19.848,52 EUR. Do tega zneska je sodišče prve stopnje tudi omejilo tožbeni zahtevek, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožniku priznalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, ki presega navedeni znesek, premoženjske škode pa ravno zaradi te omejitve ni prisodilo.

V zvezi s pritožbenimi očitki, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku sploh ni odločalo o temelju tožbenega zahtevka in tega obrazložilo, čeprav o njem še ni bilo pravnomočno odločeno, in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je potrebno ugotoviti, da so ti neutemeljeni. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je bila sodba opr. št. P 3781/2005-III z dne 11.1.2010 razveljavljena smiselno le v delu, zoper katerega se je pritožnica pritožila in ji je bilo v tem delu tudi ugodeno. Tako se je ponovljeni postopek nanašal le še na višino tožbenega zahtevka, ne pa na temelj odškodninske odgovornosti, saj je odločitev o njem z izčrpano pravico do pritožbe (v kateri pa pritožnica ni grajala zaključkov glede temelja) postala pravnomočna. Tako se izkažejo vse obširne pritožbene navedbe v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti kot irelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ni opredeljevalo.

Neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica graja odmero nematerialne škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ta pa so stopnja bolečin (telesnih oz. duševnih) in strahu ter njihovo trajanje, odmerjena višina pa je odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati načelo individualizacije odškodnine in zato ugotoviti vse konkretne prizadetosti oškodovanca ter kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklicno in siceršnje delo ter aktivnosti, prisojeno odškodnino pa je poleg tega potrebno vpeti v širše družbene okvirje s primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin v podobnih primerih (načelo objektivizacije odškodnine). Izhajajoč iz obširnih dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, na katero se v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje in jih v celoti povzema kot svoje, sodišče druge stopnje meni, da sta odmerjena zneska odškodnine za posamezno obliko škode v okvirih, ki jih za tovrstne škode prisojajo sodišča. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče namreč v tem delu pravilno poklonilo vero jasnim in prepričljivim ugotovitvam izvedenca dr. V. S. in izpovedbi tožnika ter ob upoštevanju tako ugotovljene intenzitete fizičnih bolečin in obsega pretrpljenih nevšečnosti prisodilo denarno satisfakcijo v višini 10.000,00 EUR, ki je povsem skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine. Iz tega razloga je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Tudi v okviru odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje natančno nanizalo ugotovitve izvedenca, ki so potrdile tožnikove navedbe o trajnem zmanjšanju kvalitete njegovega življenja, upoštevajoč tožnikove osebne okoliščine ter širše družbene okvire, čemur v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče (sploh ob dejstvu, da je bil tožnik zaradi nezgode razvrščen v III. kategorijo invalidnosti). Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je znesek 12.000,00 EUR skladen s pravnim standardom pravične denarne odškodnine ter z merili iz 179. člena OZ. Slednja ugotovitev je narekovala zavrnitev pritožbe tudi v tem delu.

Tukajšnje sodišče je že opozorilo, da je pri morebitnem višanju zavarovalne vsote z instrumentom valorizacije potrebno skleniti izrecen dogovor ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, česar pa tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala. Kot pravilno opozarja pritožnica, je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12.6.2006 tožena stranka izrecno ugovarjala omejeno zavarovalno vsoto v znesku 3.500.000,00 SIT (14.605,24 EUR), tožnik pa je ob tem le opozoril na ''nekorektonost tožene stranke v zvezi z zavarovalno vsoto, zaradi česar bo moral razširiti tožbo''. Pri tem tožnik v nadaljevanju ni niti razširil tožbe niti obrazloženo ugovarjal višini zavarovalne vsote. Tožeča stranka tako ni podala nikakršnih trditev o valorizaciji, sploh pa ne do prvega naroka za glavno obravnavo, kot bi jih morala, upoštevajoč 286. člen ZPP (niti ni izkazala, da tega brez svoje krivde do takrat ni mogla storiti). Tako je tožnik šele v odgovoru na pritožbo opozoril, da iz obračuna premije na prilogi B2 izhaja, da je bilo plačano doplačilo 3% za valorizacijo, ne da bi prej kakorkoli zatrjeval obstoj valorizacijskega dogovora (pri čemer ni odveč dodati, da je tudi ta listinski dokaz predložila nasprotna stranka, ne pa tožnik sam). V ponovljenem postopku je tožnik nadalje navajal, da je s konkludentnim dejanjem oporekal trditvam toženke, s tem ko svojega zahtevka ni utesnil do višine zavarovalne vsote, čemur pa je prvostopenjsko sodišče napačno sledilo. Po mnenju pritožbenega sodišča takšnega ravnanja oz. pasivnega odziva tožnika nikakor ni mogoče z gotovostjo interpretirati kot ugovarjanje trditvam nasprotne stranke. Potrebno bi bilo tožnikovo aktivno ugovarjanje in predlaganje dokazov v tej smeri, ki bi se na zunaj jasno manifestiralo kot zatrjevanje valorizacijskega dogovora. Kot že rečeno, morajo v skladu z 286. členom ZPP pravdne stranke do prvega naroka za glavno obravnavo navesti vsa dejstva ter ponuditi vse dokaze, s katerimi jih utemeljujejo. Tožnik dejstva valorizacije ni navedel, temveč se je le skliceval na listinski dokaz, s katerim naj bi to nezatrjevano dejstvo dokazoval, pa še to prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo). Prvostopenjsko sodišče je torej napačno uporabilo valorizirani znesek zavarovalne vsote, saj do prvega naroka za glavno obravnavo valorizacije ni zatrjevala nobena od strank, ob odsotnosti tožnikovega pravočasnega zatrjevanja valorizacije pa sámo kasnejše sklicevanje na postavko v listinski prilogi ne zadošča, da bi bilo mogoče šteti, da je tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tega dejstva.

Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek glede trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank, zato je potrebno pritožbi v tem delu ugoditi. V skladu s povedanim je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo (258. člen ZPP), in sicer tako, da je kot višino zavarovalne vsote upoštevalo limit v dogovorjenem nominalnem znesku, ne pa njegove valorizirane vrednosti. Posledično je tožena stranka dolžna plačati tožnici 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe.

Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, v katerem graja odločitev o pravdnih stroških. Upoštevajoč načelo uspeha v pravdi, je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, po višini pa v 44,4%, skupaj torej v 72,2%, tožena stranka pa posledično v 27,8%.

Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer toženi stranki ni priznalo pritožbenih stroškov za pritožbi (657,90 EUR in 147,78 EUR), ker naj z njima toženka ne bi uspela. Pri tem drugostopenjsko sodišče sledi pravilnim pritožbenim navedbam, da je tožena stranka z obema pritožbama uspela v celoti, saj je bila na podlagi obeh pritožb prvostopenjska odločba v izpodbijanem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tako toženki ni mogoče odreči pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila. V zvezi s pričnino za pričo B. B. (118,51 EUR) pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo. Sodišče je namreč kot razlog za nepriznanje stroškov navedlo, da izpoved omenjene priče ni prispevala ničesar k razjasnitvi zadeve, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz tega razloga ni mogoče naknadno odreči povračila stroškov, četudi priča ni doprinesla k postopku. Slednje je namreč stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne more biti pogoj za priznanje stroškov, ki so s prihodom in zaslišanjem priče vsekakor nastali. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo. Enako velja glede pritožbenih očitkov v zvezi z nepriznanjem materialnih stroškov (25 EUR), saj so bili ti izkazani s fotokopijami ter kuvertami s poštnimi žigi, zato je bilo potrebno pritožbi tudi v tem delu ugoditi. Skupno je torej toženi stranki odmerjenih 1.343,66 EUR, od tega se 27,8 % oz. 343,54 EUR nalaga v plačilo tožeči stranki. Tožeči stranki je prvostopenjsko sodišče skupno prisodilo 5.307,14 EUR stroškov, od tega se 72,2% oz. 3.831,76 EUR nalaga v plačilo toženi stranki. Po pobotanju obeh istovrstnih medsebojnih terjatev ostane tožena stranka tožeči dolžna 3.488,22 EUR, kar ji mora plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz spremenjenega izreka prvostopenjske sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členoma 154 in 155 istega zakona. Pritožnica je s pritožbo uspela v deležu 27 % in je v tem deležu tudi upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Ker je le-te opredelilo v višini 147,78 EUR (taksa na pritožbo), znaša 27 % teh stroškov 39,69 EUR, kar je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni.