Jedro

Drugačno (neresnično) prikazovanje nastanka utrpele poškodbe, usmerjeno v izplačilo zavarovalnine, pomeni lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin in s tem izpolnjevanje znakov kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 9.7.2012 obdolžena M. N. in I. G. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1) in jima izreklo denarne kazni; obdolženi M. N. 30 dnevnih zneskov – 300,00 EUR denarne kazni; obdolženemu I. G. pa 50 dnevnih zneskov, to je 1.000,00 EUR denarne kazni. Obdolžencema je naložilo plačilo denarnih kazni v treh mesecih po prejemu plačilnega naloga in določilo način izvršitve denarne kazni za primer neizterljivosti, tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Obdolžencema je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo sodno takso kot strošek kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženi I. G. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe oz. spremembo le-te, tako, „da iz nje ne bo izhajala njegova krivda“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje obravnavanega - poskušanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovljeno, da so bili izvedeni tudi ocenjeni vsi pravnorelevantni dokazi, sprejeti dokazni zaključki pa prepričljivo utemeljeni.

5. Dejansko stanje je sicer zmotno ugotovljeno, kadar neko odločilno dejstvo ni bilo pravilno ugotovljeno, o tem pa lahko pritožbeno sodišče podvomi, če oceni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo nek dokaz, da ni presodilo vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi, da ni presodilo kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali da ni svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazložilo in podobno. Nepopolno pa je dejansko stanje ugotovljeno, če sodišče kakšnega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo.

6. Glede ugotavljanja odločilnih dejstev, to pa so dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (7. do 10. odstavek 364. člena ZKP) je prvostopenjsko sodišče razpolagalo in tudi ocenjevalo zagovor obdolžene M. N., ki je dejansko bil obremenilen tudi za soobdolženega G., vendar tega zagovora prvostopenjsko sodišče ni sprejelo in mu sledilo nekritično, pač pa ga dokazno vrednotilo tudi v povezavi s siceršnjimi listinskimi dokazi (medicinska dokumentacija).

7. Pritožnik v pritožbi sicer navaja lastno videnje poteka dogodkov, priznava tudi dajanje navodil (o načinu zdravljenja in posledično višji odškodnini, da mora dostaviti po zaključku zdravljenja vse dokumente) in da mora biti za pridobitev odškodnine nekdo odgovoren. Sicer pa, da je bil zahtevek napisan tako kot ga je predstavila glede poteka dogodkov M. N. 8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo soobdolženi N. iz razlogov, ki so navedeni v točki 4 izpodbijane sodbe. Ti razlogi so pravilni in popolni, zato jim tudi pritožbeno sodišče lahko le pritrdi, takim razlogom pa ne morejo uspešno konkurirati obdolženčeve navedbe, ki ne predstavljajo več kot golo zanikanje njegove udeležbe pri poskušani izvršitvi kaznivega dejanja. Dejstvo, da je M. N. vseskozi navajala dejanski način poškodovanja, kar se je odrazilo tudi v šifrirani oznaki utrpele poškodbe s strani A. N., je okoliščina, ki popolnoma podpira verodostojnost njenega zagovora o tem, da je sama, ves čas medicinskega obravnavanja njenega sina, opisovala resničen potek nastanka poškodbe, da pa je zaradi zasledovanja premoženjske koristi iz naslova uveljavljanja odškodnine, očitno prav zaradi ravnanja soobdolženega I. G., ki ji je kot strokovnjak, ki mu je zaupala, svetoval postopanje v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka na naveden (inkriminiran) način. Zaključek prvostopenjskega sodišča o popolni verodostojnosti obdolženkinega zagovora je dodatno pravilen tudi iz razloga, ker tej niti ni bila znana dejanska višina uveljavljanega odškodninskega zahtevka, razen tega pa z opisovanjem dejanskega poteka dogodka oziroma očitanega ji kaznivega dejanja in vloge soobdolženca ni v ničemer skušala zmanjševati svoje vloge.

9. Navedba pritožnika, da je M. N. vedela kaj počne, ni pa se zavedala posledic, ki jih zaradi tega lahko utrpi, niti ne predstavlja vsebinske pritožbene navedbe, lahko pa pritožbeno sodišče k temu doda, da bi jo obdolženi, če bi temu dejansko bilo tako (pa ni bilo glede na razloge izpodbijane sodbe in razloge navedene tudi že v tej odločbi), kot izkušen strokovnjak z navedenega področja ne le lahko, temveč tudi moral opozoriti, vsekakor pa odstopiti od nadaljnjega lastnega angažmaja v tej zadevi, v smeri drugačnega prikazovanja poteka nastale poškodbe. Sklicevanje pritožnika, da ga doslej v desetih letih še nihče ni obtožil sostorilstva pri takšnem dejanju je okoliščina, ki ne predstavlja pritožbene navedbe, kot tudi ne navedba, da so zdravniki pri opisovanju poškodb površni in da pogosto prihaja do neskladij med dejanskim nastankom škode ter opisom zdravnika v izvidu. Takšna navedba je povsem posplošena, v konkretnem primeru pa tudi z ničemer izkazana.

10. Ker pritožnik končno zatrjuje le to, da je obdolženka samostojno odgovorna za prirejanje dejanskega stanja tega primera, vsebinskih razlogov sodbe, ki se nanašajo na zaključek o dokazanosti poskušane storitve kaznivega dejanja in krivde njemu samemu, pa ne navaja, da bi zaključke prvostopenjskega sodišča bilo moč resno preveriti ali celo izpodbiti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Pritožba vložena v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena po vrsti in višini primerna in pravična kazen, pri kateri so v ustrezni meri prišle do izraza tudi ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

12. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev procesnih določb in kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da obdolženčeva pritožba ni utemeljena, to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora plačati tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, odločitev za to pa je oprta na določbo prvega odstavka 95. in 98. člena ZKP.