Jedro

Tožnik bi lahko izkazal, da Alžirija zanj ni varna izvorna država le, če bi vseskozi dajal skladne, enake in točne izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je Berber, Alžirijo pa je zapustil oktobra 2016. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je povedal, da je Berber in da so mladi fantje, ki so Berberi, protestirali proti državi. Sam ni protestiral, vendar pa policija misli, da se je protestov udeležil tudi on in zato ga sedaj iščejo. Sam stanuje v istem kraju, kjer so bile demonstracije in policija išče vse demonstrante v tem kraju. Te demonstracije so bile leta 2013. Če bi poskušal dokazati, da je nedolžen, bi ga takoj zaprli. V Alžiriji te policija ne pošlje na sodišče. V Alžiriji je pobegnil k stricu v kraj Alžir in tam ostal eno leto, kjer je živel normalno. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka sledi navedbam tožnika glede tega, da je njegova izvorna država Alžirija. Alžirijo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožena stranka je ugotavljala, ali obstajajo kakšni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin za tožnika ni varna izvorna država. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je tožnik spreminjal svoje izjave glede razloga za odhod iz izvorne države. Na Policijski postaji Črnomelj in v lastnoročno napisani izjavi je navajal, da je odšel zato, da bi si poiskal delo in lepše življenje, razmere v njegovi državi so namreč slabe. V prošnji pa je navedel, da policija misli, da se je leta 2013 udeležil protestov in da ga zaradi tega išče. Svoje izjave je spreminjal tudi glede ciljne države, saj je na Policijski postaji Črnomelj navedel, da je ciljna država Francija, nato pa je ob vložitvi prošnje zatrjeval, da ciljne države ni imel. Tožnik tudi ni prepričljiv v delu, ko je navajal, da je za zaščito zaprosil v Grčiji, vendar ker ni dobil odgovora, je odšel naprej. Nadalje je še navedel, da na Hrvaškem za zaščito ni zaprosil, nasprotno pa je na osebnem razgovoru zatrjeval, da je tudi tam zaprosil za zaščito, vendar so ga deportirali nazaj v Srbijo. Na obravnavi na upravnem sodišču 19. 4. 2018 (le-ta je bila v zvezi z omejitvijo gibanja) je še naprej zatrjeval, da je za prošnjo zaprosil v obeh državah, čeprav je bil soočen s tem, da iz baze EURODAC izhaja, da teh trditev ni mogoče potrditi. Nadalje je tožnik v prošnji navedel, da ga policija išče, ker meni, da je bil leta 2013 na demonstracijah. Na osebnem razgovoru pa je zatrjeval, da so bile leta 2013 volitve in so se mladi iz njegovega kraja odločili, da jih ne bodo dovolili, zato so o tem obvestili policijo. Volitve so bile, tiste, ki so bili proti volitvam, pa je policija poiskala in priprla. S to zadevo je rekel, da nima nič, ker ga takrat sploh ni bilo v njegovem kraju. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik o teh svojih izjavah ni bil prepričljiv in mu ni mogoče verjeti. Tožena stranka je preko javno dostopnih informacij poskušala ugotoviti navedbe o demonstracijah leta 2013, vendar pa potrditev njegovih navedb ni našla. Glede volitev pa je tožena stranka na podlagi javno dostopnih informacij ugotovila, da leta 2013 v Alžiriji ni bilo nobenih volitev. Parlamentarne volitve so bile leta 2012 in naslednje leta 2017, 17. 4. 2014 pa so bile predsedniške volitve. Torej trditve o volitvah leta 2013 nimajo podlage v javno dostopnih informacijah. V svojih izjavah je tožnik še zatrjeval, da je od leta 2014 do 2015 živel v mestu Alžir pri stricu in se mu v tem času ni nič zgodilo in da v Alžiriji ni bil ogrožen. V mestu Alžir ni ostal zato, ker tam ni bilo služb, drugam pa se ni mogel preseliti, ker bi delal samo za to, da bi si plačal stanovanje. Po mnenju tožene stranke te izjave kažejo na to, da je bil namen tožnika, da bi čim prej zapustil izvorno državo in poiskal boljše življenje v Evropi. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni prepričljivo in verjetno predstavil svojih razlogov za odhod iz izvorne države in ni navedel takšnih osebnih okoliščin, ki bi kazale na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

3. Tožnik v tožbi nasprotuje zaključkom tožene stranke, da je v tožbi navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegova ekonomska situacija ni bila bistvena za njegovo odločitev, da odide iz Alžirije. Bistveno je, da je bil preganjan s strani policije, ki je bila prepričana, da se je udeležil demonstracij proti udeležbi na volitvah, ki pa so bile aprila 2014. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da jih leta 2013 ni bilo. Vsekakor so bile leta 2013 priprave na predsedniške volitve in je veliko ljudi protestiralo proti udeležbi na volitvah. Tožnik se teh demonstracij ni udeležil, vendar pa je Berber, za katere je bilo značilno, da so se teh demonstracij udeleževali. Ker so se demonstracij udeleževali predvsem mladi iz njegove vasi, je bila policija prepričana, da se jih je udeležil tudi tožnik. Policija je na dom k tožnikovemu očetu vročala vabila zanj, naj pride na policijsko postajo, vendar se tam ni oglasil, saj je vedel, da bi ga takoj aretirali. Prejel je vsaj pet do šest vabil, vendar jih je nato zavrgel. Iz Alžirije je pobegnil, da ga policija ne bi zaprla zaradi domnevne udeležbe na demonstracijah leta 2013. V primeru vrnitve v Alžirijo bi bil preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj spada po svoji narodnosti med Berbere, ki so v Alžiriji še vedno preganjani. Ob vrnitvi v Alžirijo mu grozi resna škoda v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer izpostavljenost mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, s čimer bi bil ogrožen iz razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji. Preganjan je zgolj na podlagi neutemeljene domneve, da je sodeloval v demonstracijah. Nadalje tožnik še dokazuje, da je njegova identiteta potrjena, saj je prinesel kopijo svojega osebnega dokumenta. Za tožnika Alžirija ni varna izvorna država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Prošnje ni vložil izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prihaja iz varne izvorne države. V odločbi ni nikjer navedla, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena zato, ker naj bi navajal dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Nadalje še navaja, da je tožnik sam navedel, da so bile volitve v Alžiriji leta 2013, pred tem pa so se mladi v njihovi vasi odločili, da ne bodo dovolili volitev v vasi. Tožnik je nedvomno zatrjeval, da so bile volitve v Alžiriji leta 2013. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka preozko gledala na celotno zadevo. Tožena stranka je ugotovila, da leta 2013 v Alžiriji ni bilo nobenih volitev. Zaradi tega je zatrjevanje tožnika, da naj bi ga policija iskala zaradi demonstracij v letu 2013, s čimer skuša v tožbi opravičiti svoje neprepričljive izjave glede razloga za odhod iz Alžirije, nesprejemljivo. Tožena stranka pa tudi vztraja pri tem, da tožnikova istovetnost v postopku ni bila nedvoumno izkazana. V nadaljevanju to svoje stališče podrobno pojasnjuje. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v drugi alineji določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Tretja država se skladno z 61. členom ZMZ-1 šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih inštitucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij.

7. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo razglasila za varno izvorno državo. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država.

8. V obravnavani zadevi sodišče meni, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče šteti, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bi bila varna izvorna država. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, češ, da je tožena stranka zaključila, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. To je sicer res tudi eden od razlogov za zavrnitev prošnje prosilca za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, saj prva alineja 52. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena šteje, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Vendar pa tožena stranka tega določila ni uporabila, ampak se je oprla na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec izhaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Tožena stranka torej ni navedla, da naj bi tožnik navajal dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva. Prav tako prošnja ni bila zavrnjena iz razloga, ker naj bi jo vložil z namenom preprečitve odstranitve iz države.

10. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka preozko gleda na situacijo v zvezi z datumi volitev. Dejstvo je, da v Alžiriji volitev v letu 2013 ni bilo, tožnik pa je v upravnem postopku na osebnem razgovoru navajal prav to, namreč da naj bi bile volitve v letu 2013 (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da so v letu 2013 bile demonstracije in da se teh demonstracij ni udeleževal, policija pa je bila prepričana, da se jih je udeležil tudi tožnik. Tožena stranka je glede tega v odločbi pojasnila, da ni našla podatkov o tem, da bi bile v letu 2013 demonstracije. Ker pa je tožnik dajal različne izjave o nekaterih najbolj ključnih okoliščinah (predvsem glede razlogov za zapustitev izvorne države), pa po mnenju sodišča tožena stranka tožnikovim navedbam o razlogih za zapustitev izvorne države upravičeno ni mogla slediti. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da ga je policija zaradi domnevne udeležbe na demonstracijah iskala. Tožnik bi namreč lahko izkazal, da Alžirija zanj ni varna izvorna država le, če bi vseskozi dajal skladne, enake in točne izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države.

11. Tožnik sicer v tožbi trdi, da je bil preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ker spada med Berbere, vendar pa je v zvezi s tem tožena stranka v svoji odločbi dovolj prepričljivo pojasnila, da tožnik v svojih izjavah ni bil prepričljiv. Te zaključke je dovolj podrobno obrazložila v obrazložitvi odločbe, ko je natančno pojasnila razlike v njegovih izjavah ob različnih zaslišanjih. Odločba je tako dovolj obrazložena da se jo da preizkusiti. Ker tožniku ni mogoče slediti v trditvah, da bi bil zares ogrožen v svoji izvorni državi, posledično temu tudi ni mogoče slediti njegovim tožbenim navedbam, da bi mu ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 12. Glede navedb strank v postopku, ki se nanašajo na tožnikovo istovetnost oziroma do kolikšne mere je izkazana identiteta tožnika zaradi predložitve fotokopij dokumentov, pa sodišče meni, da ta okoliščina ni bistvena za presojo, ali je tožnik izkazal dovolj razlogov, zakaj Alžirija zanj ne bi mogla biti varna izvorna država. V tej zadevi je namreč ključnega pomena to, ali dejansko obstajajo razlogi, zaradi katerih naj bi bil tožnik preganjan in zaradi katerih naj bi imel utemeljen razlog za strah pred vrnitvijo v izvorno državo.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je ni predlagala nobena od obeh strank postopka. Tudi sicer so ob smiselni uporabi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 podane okoliščine, po katerih lahko sodišče odloči brez glavne obravnave. Tožnik je bil že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru in še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno.