Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek Zdravstvenega doma A. za povrnitev nadomestila plače v višini 55,14 EUR, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Zdravstvenemu domu A. priznalo pravico do povrnitve nadomestila plače za B.B., dr. med.. Znesek 55,14 EUR je v plačilo naložilo toženi stranki.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi lahko sodišče Zdravstvenemu domu A. priznalo pravico do povrnitve nadomestila plače za izvedeno pričo le v primeru, če bi bila povrnitev nadomestila priglašena najkasneje do konca glavne obravnave. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na določbo 242. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na 3. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 15/03). Glede na to, da mora priča zahtevati povračilo stroškov takoj po zaslišanju, bi tako morala tudi na zapisnik podati izjavo, da se ji izda ustrezno potrdilo o prisotnosti na naroku za glavno obravnavo, ker bo delodajalec zahteval povrnitev nadomestila plače za odsotnost z dela. Slednjega pa v konkretnem primeru ni bilo, saj priča stroškov na naroku ni priglasila. Naknadno pa ni mogoče zahtevati povrnitev nadomestila plače. Tožena stranka bi namreč morala biti najkasneje do konca glavne obravnave seznanjena z vsemi stroški, ki jo bodo morebiti bremenili. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico.

6. V 4. členu Pravilnika je določeno, da se pričam povrnejo potni stroški, stroški za prehrano in prenočišče ter nadomestilo plače oziroma izgubljenega zaslužka. V prvem odstavku 12. člena Pravilnika je nadalje določeno, da imajo zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo. Skladno z 13. členom zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem iz 1. odstavka 13. člena Pravilnika v skladu s 3. odstavkom 242. člena ZPP.

7. V predmetni zadevi je bila na zaslišanje kot priča vabljena B.B. dr. med.. Po koncu pričanja priča stroškov ni priglasila. Z vabilom na zaslišanje (listovna št. 11) je bila priča pravilno opozorjena na pravico do povrnitve stroškov in na to, da mora to pravico uveljavljati takoj po zaslišanju, sicer bo to pravico izgubila.

8. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Odločilna je namreč zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, to pa je v konkretnem primeru priča. Če bi ta takoj po zaslišanju zahtevala tudi povračilo nadomestila plače, bi v takem primeru bil njen delodajalec skladno s 13. členom ZPP upravičen, da od sodišča, ki je vodilo postopek, zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače priči. Ker pa v sporni zadevi priča tega ni zahtevala, tudi delodajalec do povrnitve izplačanega nadomestila plače ni upravičen. Tako izhaja tudi iz sodne prakse(1) .

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek ZD A. za povrnitev nadomestila plače v višini 55,14 EUR.

(1) Glej I Cp 3399/2014 z dne 12. 12. 2014