Jedro

Pogodbeni stranki sta dogovorjeni, da bo posojilodajalec celotni znesek dogovorjenega posojila nakazal od 3. 1. 2010 do 31. 12. 2010 na posojilojemalčev TRR v enem ali več obrokih. Pomemben je še 2. člen pogodbe, ki določa, da se posojilojemalec obvezuje, da bo prejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti v enem ali več obrokih, ki bodo naknadno dogovorjeni, v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Da je bil dogovorjeni rok vračila spornih sposojenih zneskov dejansko leto dni od prejema denarja, pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, potrjujejo tudi knjigovodske evidence tožeče stranke, to je finančna kartica in konto 2760, iz katerih izhaja kratkoročni dolg po omenjenih posojilnih pogodbah do upnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Koper zoper dolžnika A.A. začel davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika za dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 757.399,84 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2010, ki je zapadla 31. 12. 2011 v znesku 566.000 EUR, oziroma posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2011, ki je zapadla z dnem 31. 12. 2012 za znesek 46.000 EUR. Obveznosti dolžnika so razvidne iz izvršilnih naslovov, ki so v izreku izpodbijanega sklepa navedeni.

2. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju citira še relevantna določila ZDav-2. 3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-1032/2014-2 z dne 24. 11. 2015 ugovor tožnika zoper sklep o davčni izvršbi kot neutemeljen zavrnilo. Ugotavlja, da dolžnikov dolžnik v zadevi oporeka zapadlost zarubljenih terjatev. Pritožbeni organ pri tem kot pravno podlago navaja 173. in 174. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da je v posojilnih pogodbah z dne 3. 1. 2010 in 3. 1. 2011, ki jih je družba B. d.o.o. kot posojilojemalec sklenila z davčnim dolžnikom kot posojilodajalcem, glede roka vračila zapisano, da se posojilojemalec obvezuje, da bo prejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Ugotavlja, da v danem primeru posojilo ni bilo dano brez namena, da se določi rok vrnitve, to je posojilo na odpoklic. Iz okoliščin primera kot to določa drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa je mogoče ugotoviti rok za vrnitev posojila. Pri tem pritožbeni organ ugotavlja, da sta davčni dolžnik A.A. in dolžnikov dolžnik B. d.o.o. povezani osebi, kar povečuje verjetnost usklajenega ravnanja, ki je lahko v nasprotju s splošno tržno logiko z namenom ugodnejše obravnave ene izmed strank posojilne pogodbe, pri čemer se ugodnejša obravnava nanaša tudi na davčno izvršbo. Dolžnik A.A. je v posojilni pogodbi podpisan v imenu posojilodajalca in v imenu posojilojemalca, saj je bil A.A. v spornem času edini družbenik in direktor družbe in imel kot tak izključni vpliv na delovanje tožnika. Glede na dejstvo, da stranki v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR roka za vračilo nista določili, je verjetneje, da je bil s pogodbenim določilom „ z rokom enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“ dejansko mišljen rok za vračilo posojila. Prav tako iz knjigovodskih evidenc izhaja kratkoročni dolg do upnika A.A., kar pomeni čas, ki je krajši od enega leta. Dolgovi po navedenih pogodbah so tako zapadli do izdaje izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan 18. 4. 2014. Zato je izpodbijani sklep zakonit. 4. Tožnik v tožbi navaja, da terjatev davčnega dolžnika še ni dospela v plačilo in tudi ne bo dospela v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit ter ga je potrebno odpraviti. Meni, da je davčni organ v posledici storjene bistvene kršitve pravil postopka nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje. Terjatvi po posojilnih pogodbah z dne 3. 1. 2010 in 3. 1. 2011 nista zapadli 31. 12. 2011 oziroma 31. 12. 2012. Kako je prišel davčni organ do zaključka, da dejansko sta zapadli, ni jasno, saj davčni organ tega ne obrazloži. V posojilnih pogodbah je jasno določeno, da se bosta stranki dogovorili o roku zapadlosti v roku enega leta po nakazilu posojila. Do takšnega dogovora o vračilu posojila in rokih vračila posojila med strankama pa ni prišlo. Prav tako davčni dolžnik od tožeče stranke do danes ni zahteval vračila posojila. Zato rok dospelosti še ni bil določen. Davčni organ je samovoljno določil rok zapadlosti, s čimer je storil bistveno kršitev pravil postopka ter nezakonito in neustavno posega v obligacijska razmerja med zasebnimi subjekti. Dolžnik ne sme priti v slabši položaj v primeru zamenjave upnika. Ohrani vse ugovore, ki jih je imel do prejšnjega upnika tudi v razmerju do novega upnika. Davčni organ po njegovem ni pristojen za odločanje o obstoju oziroma nastanku obligacijskih obveznosti med subjekti zasebnega prava, saj je za slednje pristojno sodišče. V zadevi namreč ne gre za upravno zadevo glede odločanja o zapadlosti terjatev. V kolikor bi davčni organ štel, da je pogodbeno določilo, ki ureja zapadlost terjatve nejasno, bi takšno vprašanje lahko rešil kvečjemu v okviru reševanja predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP. Pravilno voljo obeh pogodbenih strank pa lahko davčni organ ugotovi le z zaslišanjem pogodbenih strank posojilnih pogodb, torej tožeče stranke oziroma njenega zastopnika C.C. ter posojilodajalca A.A. Tožeča stranka zato predlaga njuno zaslišanje. Davčni organ v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pri izdaji izpodbijanega sklepa tožeče stranke ni zaslišal oziroma ji ni dal možnosti, da se izjasni o pravno relevantnih dejstvih. Meni, da je davčni organ kršil načelo zakonite pravice tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, saj posega v njeno premoženjsko stanje. Kršil je tudi ustavno načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, saj se je kot organ izvršilne veje oblasti postavil v položaj sodišča in prevzel nalogo sodne veje oblasti. Nezakonito postopanje davčnega organa je v neposrednem nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki oblastnim organom prepoveduje poseganje v dolžniško upniška razmerja med subjekti zasebnega prava. Ker pa davčni organ ni obrazložil sklepa na način, da bi se ga dalo preizkusiti, je posegel v pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in kršil njeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

6. Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Dodaja še, da je iz finančnih kartic tožeče stranke kot posojilojemalca (konto 2760 - obveznosti iz naslova danih posojil krakoročno posojilo A.A.) za leto 2010 razvidno, da je bilo v obdobju od 4. 1. 2010 do 23. 12. 2010 opravljenih več nakazil v znesku od 2.000,00 EUR do 12.000,00 EUR v skupnem znesku 566.900,00 EUR, pri čemer se do konca leta 2010 obveznosti iz naslova prejetih posojil niso zmanjševale. Prav tako ni razvidno, da bi bile obračunane ali plačane obresti ter da je bilo v obdobju od 4. 1. 2011 do 28. 10. 2011 opravljenih več nakazil v znesku od 500,00 EUR do 8.000,00 EUR v skupnem znesku 46.800,00 EUR. Pri tem v zadevi ni mogoče prezreti dejstva, da je šlo za povezani osebi in za kratkoročni posojili, torej je rok vračila eno leto. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka podaljšanja roka vračila z aneksom ne zatrjuje. Glede na to, da roki vračila niso bili naknadno dogovorjeni in sta posojili izkazani na kratkoročnih obveznostih, tožena stranka meni, da velja v tem primeru dogovor, da se posojilojemalec obvezuje prejete zneske z obrestmi vrniti v roku enega leta od nakazila denarja na TRR posojilojemalca. Zato je pravilno, da je posojilna pogodba z dne 3. 1. 2010 zapadla dne 31. 12. 2011, torej so vsa nakazila v letu 2010 zapadla konec leta 2011, in da je posojilna pogodba z dne 3. 1. 2011 zapadla dne 31. 12. 2012, torej so vsa nakazila v letu 2011 zapadla konec leta 2012. Navedeno pa kaže na to, da sta glede na datuma sklenitve pogodb in dana posojila v letih 2010 in 2011 in glede na to, da gre za kratkoročni posojili, ob izdaji izpodbijanega sklepa obe posojili že zapadli v plačilo. Sicer pa dogovor po katerem ena stranka v celoti izpolni svojo obveznost, drugemu v tem primeru posojilojemalcu pa ne bi bilo treba nikoli plačati, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in dolžnostjo izpolnitve obveznosti.

7. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 51. in 52. členom ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je ugovor davčnega dolžnika zoper izpodbijani sklep o izvršbi v smislu 174. člena ZDavP-2, po katerem dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolg še ni dospel v plačilo, in da tudi ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Davčni dolžnik in direktor dolžnikovega dolžnika sta pri tem ena in ista oseba.

11. Zarubljene terjatve dolžnika, ki jih ima ta do tožeče stranke, izvirajo iz posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2010 za znesek terjatve 566.000,00 EUR in posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2012 za znesek 46.000,00 EUR. Sporna posojilna pogodba z dne 3. 1. 2010 v 1. členu določa, da daje posojilodajalec posojilojemalcu posojilo v vrednosti 566.900,00 EUR po bančni obrestni meri, posojilojemalec pa dano posojilo sprejema. Pogodbeni stranki sta dogovorjeni, da bo posojilodajalec celotni znesek dogovorjenega posojila nakazal od 3. 1. 2010 do 31. 12. 2010 na posojilojemalčev TRR v enem ali več obrokih. Spora o tem, da je posojilodajalec, to je A.A. posojilo v omenjeni vrednosti do 31. 12. 2010 na račun B. d.o.o. tudi nakazal, med strankama ni. Pomemben je še 2. člen pogodbe, ki določa, da se posojilojemalec obvezuje, da bo prejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti v enem ali več obrokih, ki bodo naknadno dogovorjeni, v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Tudi omenjeni 2. člen pogodbe je po mnenju sodišča jasen in zato kakršnokoli dodatno ugotavljanje volje pogodbenih strank, torej A.A. enkrat kot fizične osebe, enkrat pa kot direktorja družbe, niti ni potrebno. Posojilojemalec, to je B. d.o.o. se je z navedenim pogodbenim določilom zavezal, da bo posojeni znesek vrnil najkasneje do 31. 12. 2011 in sicer v enem ali več obrokih, ki pa bodo naknadno dogovorjeni, če bo do njih prišlo. Identično besedilo ima tudi posojilna pogodba z dne 3. 1. 2011 s to razliko, da znaša posojeni znesek 46.800,00 EUR, posojilodajalec pa se zavezuje, da bo celotni znesek nakazal od 3. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Da je bil dogovorjeni rok vračila spornih sposojenih zneskov dejansko leto dni od prejema denarja, pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, potrjujejo tudi knjigovodske evidence tožeče stranke, to je finančna kartica in konto 2760, iz katerih izhaja kratkoročni dolg po omenjenih posojilnih pogodbah do upnika A.A. Pri tem trditev tožeče stranke, da A.A. ni zahteval vrnitve spornih posojil, na zadevo ne vpliva, saj iz posojilne pogodbe ne izhaja, da bi se pogodbeni stranki za tak način vračila posojila dogovorili. Vsekakor pa bi bilo v skladu z 9. členom ZDavP-2, ki govori o načelu zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti, da bi davčni dolžnik omenjeni dolg pravočasno izterjal od tožeče stranke in z njim poravnal davčnemu organu dolgovane davščine, vse tudi v smislu 14. člena Ustave, ki govori o enakosti pred zakonom in torej tudi o enakosti subjektov pri rednem plačevanju davščin.

12. Glede na povedano je navedba tožeče stranke, da gre v zadevi za predhodno vprašanje glede pogodbene volje strank posojilne pogodbe, neutemeljena. Zaslišanje C.C. in A.A. pa je nedopustna tožbena novota iz 20. člena ZUS-1, v zvezi z 52. členom istega zakona. Tožnik je podal predlog za zaslišanje C.C. in A.A. šele v tožbi, pri čemer ni pojasnil, zakaj ga upravičeno ni mogel predlagati že v postopku izdaje upravnega akta. Omenjena dokazna predloga pa sta tudi neprimerna za ugotovitev volje strank posojilne pogodbe, saj nista ustrezno substancirana. Pri tem tožnik tudi ne pojasni, kakšna naj bi bila prava volja obeh pogodbenih strank glede zapadlosti posojenih zneskov, oziroma kdaj naj bi do zapadlosti prišlo, če sploh kdaj. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa, so bila upoštevana tudi vsa relevantna zakonska določila. Prav tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba v povezavi z odločbo organa druge stopnje, ustrezno obrazložena in se jo tako da preizkusiti. Zato tožnik s pavšalnim navajanjem, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ne more uspeti. Dejstvo, da se z tožnik z izpodbijanim sklepom ne strinja, pa ne pomeni avtomatične kršitve 2., 3., 14., 22., in 25. člena oziroma 33. člena Ustave RS, oziroma 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katere se sicer sklicuje in ki jih opisno povzema.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je zato tožnikovo tožbo v celoti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 potem, ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, ki bi jih bilo dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.