Jedro

Oškodovanec lahko uspešno uveljavlja le katero od v zakonu opredeljenih vrst nepremoženjske škode (pravno priznana nepremoženjska škoda). Zahtevek mora biti prilagojen 179. členu ali 181. členu OZ. To pomeni, da mora svoje prikrajšanje in z njim povzročeno psihično neravnovesje uvrstiti v eno izmed posameznih vrst škode.

Staršem je naložena obveznost, da otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Kršitev osnovnih otrokovih pravic predstavlja kršitev otrokovega dostojanstva, ene izmed oblik osebne integritete, ki se je ne da vzpostaviti v prejšnje stanje. Primerno je, da se ravno na osnovi tega materialnega določila odmeri enotna odškodnina, saj so praktično vse posledice vezane na osebnost tožnikov. Razen tega je razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode – zaradi prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic – težavno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (zavrnilni del I. točke ter II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vsakemu od tožnikov prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo; z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje do plačila. V presežku (do 14.000,00 EUR za vsakega tožnika) je zahtevek zavrnjen (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih pravdni stranki zaradi prejete brezplačne pravne pomoči dolžni plačati v proračun in sicer tožeča stranka 456,25 EUR, tožena stranka pa 472,32 EUR (II. in III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ne soglaša z zavrnitvijo dokaznega predloga za izdelavo izvedenskega mnenja po izvedencu otroške psihiatrije, ki bi ugotovil, ali sta tožnika zaradi toženčevega grdega in surovega ravnanja utrpela bodočo škodo in ali je bilo kršeno njuno dostojanstvo. Graja zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, zahtevane v višini 4.000,00 EUR za vsakega tožnika. V času nasilnega obnašanja, od začetka leta 2008 do 2. 6. 2014, je toženec oba tožnika večkrat mesečno udaril z odprto dlanjo po glavi, z nogo v predel trebuha ali ju pocukal. Obstoj telesnih bolečin potrjujejo izpovedi strank. Treba je upoštevati, da je fizično nasilje do otrok sedaj tudi zakonsko urejeno. Meni, da gre tožnikoma tudi odškodnina zaradi kršitve dostojanstva. Drugi tožnik je moral s tožencem v Postojno, kjer je le-ta kupoval drogo in bil ustavljen s strani policistov. Tožnika sta bila prisotna pri toženčevem drogiranju. Tožnika sta morala v sobo, ko so k tožencu prihajali prijatelji, s katerimi se je drogiral in popival. Tožnikoma so ponujali cigarete, travo in alkohol. Zaradi takega surovega ravnanja je utemeljeno zadoščenje v višini 3.000,00 EUR za vsakega od tožnikov. Sodni izvedenec bi lahko ocenil, ali je bilo tožnikoma, ki sta bila otroka, kršeno dostojanstvo. Ves čas šest let trajajočega grdega in surovega ravnanja sta bila tožnika v strahu, ali bo njun oče spet izgubil živce in ju zaradi malenkosti zmerjal in udaril. Gre za sekundarni strah, zaradi katerega sta bila tožnika v stresu. Bodoča škoda bo nastala zaradi izostanka pri spremljanju šolske snovi. To je izkazano z odločbami Zavoda RS za šolstvo, OE ... Tožnika sta imela prilagojen šolski program. Prvi tožnik ima zaradi grdega in surovega ravnanja Aspergerjev sindrom. Gre za motnjo avtističnega spektra, za katero so značilne hude težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Od drugih motenj avtističnega spektra se razlikuje po razmeroma ohranjenem jezikovnem in spoznavnem razvoju. Pogosto sta prisotna tudi telesna nerodnost in nenavadna uporaba jezika. Ali tožnika še vedno trpita zaradi motenj, bi ugotovil psihiater otroške psihiatrije. Odločitev o stroških postopka graja, ker ni izvedeno pobotanje stroškov, ki jih mora plačati vsaka od pravdnih strank. Če bi bilo pobotanje izvedeno, bi bila tožnika v proračun dolžna plačati le 16,07 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odločitev o tem, kateri od predlaganih dokazov bodo izvedeni, je v domeni sodišča, mora pa sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pojasniti (drugi odstavek 213. čl. ZPP). Načelno mora sodišče predlagane dokaze – če se z njimi dokazuje pravno relevantno dejstvo – izvesti. Dokazovanje pravno relevantnih dejstev mora biti stranki omogočeno, saj je izid postopka odvisen od njihove (ne)izkazanosti. Pri odločanju o zavrnitvi dokaznega predloga zato sodišče nima diskrecijske pravice. V praksi se dokazni predlog zavrne le, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, ali če je dokaz očitno neprimeren.

5. Sodišče prve stopnje je – ne da bi navedlo razloge za zavrnitev - zavrnilo v tožbi predlagan dokazni predlog s postavitvijo izvedenca otroške psihiatrije, s katerim tožnika dokazujeta škodo in vzročno zvezo med nedopustnim dejanjem ter nastalo škodo. Ker je zgolj v primeru obrazložene zavrnitve dokaznega predloga mogoče preveriti dopustnost omejevanja stranke pri dokazovanju zatrjevanih dejstev, je kršeno načelo kontradiktornosti, ki je eno od temeljnih načel postopka. Z upoštevanjem tega načela je zagotovljena ustavna pravica do enakopravnega obravnavanja. Neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca otroške psihiatrije predstavlja neenakopravno obravnavanje tožnikov pred sodiščem (22. čl. Ustave RS). Ker tožnikoma ni bilo omogočeno dokazovanje zatrjevane škode, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in je treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti (354. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni sámo dopolnjevalo dokaznega postopka, ker so nerazčiščena osnovna dejanska vprašanja, pri ugotavljanju katerih mora biti strankama zagotovljena možnost pritožbe oz. dvostopenjsko sojenje.

6. V ponovljenem postopku je treba izvesti dokazni predlog s postavitvijo izvedenca otroške psihiatrije ali ta dokaz argumentirano zavrniti. Pred obravnavanjem zahtevka za plačilo bodoče škode je treba s tožečo stranko razčistiti, katero vrsto škode uveljavlja. Uspešno lahko uveljavlja le katero od v zakonu opredeljenih vrst nepremoženjske škode (pravno priznana nepremoženjska škoda). Zahtevek mora biti prilagojen 179. čl. ali 181. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To pomeni, da morata tožnika svoje prikrajšanje in z njim povzročeno psihično neravnovesje uvrstiti v eno izmed posameznih vrst škode.

7. Ni mogoče soglašati s stališčem prvostopenjskega sodišča iz 12. točke obrazložitve, da zatrjevane nepremoženjske škode ni mogoče opredeliti kot kršitve dostojanstva; da 181. čl. OZ ni materialna podlaga uveljavljane škode. Tožnika zatrjujeta s kaznivim dejanjem storjeno kršitev dostojanstva osebnosti, za kar navedeno materialno določilo predvideva plačilo pravične denarne odškodnine. Tožnika, v času nastanka škode otroka, sta imela pravico do varstva in nege, potrebne za njun zdrav razvoj. Varstvo otrokovih pravic zagotavlja Ustava RS. Otroci uživajo posebno varstvo in skrb (56. čl. Ustave RS). Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54. čl. Ustave RS). Otroci so varovani s Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah. S 102. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je staršem naložena obveznost, da otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Kršitev osnovnih otrokovih pravic predstavlja kršitev otrokovega dostojanstva, ene izmed oblik osebne integritete, ki se je ne da vzpostaviti v prejšnje stanje. Primerno je, da se ravno na osnovi tega materialnega določila odmeri enotna odškodnina, saj so praktično vse posledice vezane na osebnost tožnikov. Razen tega je razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode – zaradi prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic – težavno. Velja pa opozoriti, da niti pravna teorija niti sodna praksa1 tudi v primeru enotno določene odškodnine ne izključujeta denarne odškodnine za posamezne oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod iz 179. čl. OZ. Če bi se npr. strah odrazil v posebno izraziti obliki, ali če bi prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in podobno, sta tožnika poleg enotne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva lahko upravičena do odškodnine za druge vrste škode. Za táko obravnavanje škode je potrebna prilagoditev zahtevka takó, da je za duševno trpljenje zahtevana enotna odškodnina.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Odločbi Vrhovnega sodišče RS II Ips 278/1995 in II Ips 106/2004