Jedro

Sokrivda tistega, ki izsiljuje prednost oziroma zavija na levo na nasprotni vozni pas, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, je večja kot sokrivda tistega, ki prekorači hitrost ob vožnji po svojem voznem pasu.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 199.194,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 515.800,00 SIT od 3.7.1992 do 18.1.1993, od zneska 199.194,50 SIT pa od 3.7.1992 dalje do plačila, in mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 137.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.5.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne kot neutemeljen." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 19.800,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 19.1.1993, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo škode v znesku 515.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila. S končno sodbo je nato odločilo še o preostalem delu tožbenega zahtevka in sicer je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 343.193,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od že prisojenega zneska 515.800,00 SIT od 3.7.1992 do 18.1.1993, od zneska 343.193,00 SIT pa od 3.7.1992 dalje do plačila, in obsodilo toženo stranko še na plačilo pravdnih stroškov v znesku 146.411,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Trdi, da je tožnik s svojo vožnjo prispeval k nastali škodi v sorazmerju 50% in ne 10% kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tožnikova soodgovornost je v tem, da je vozil prehitro, in sicer je prekoračil dovoljeno hitrost za 68%. Dovoljena hitrost je bila 40 km/h, tožnik pa bi lahko ustavil in preprečil škodo, če bi vozil 60 km/h ali manj, če pa bi vozil v okviru dovoljene hitrosti, pa bi lahko prišlo do srečanja, ne da bi tožnik sploh moral zavirati. V nadaljevanju revizije tožena stranka pojasnjuje, kako sama obravnava odškodninske zahtevke v izvensodnih obravnavah odškodninskih zahtevkov, kadar gre za prekoračitve hitrosti. Navaja, da pri tem obravnava kršitve na podlagi razvrstitve v štiri razrede. V prvi razred sodijo prekoračitve, ko voznik, ki vozi po prednostni cesti, ne prekorači dovoljene hitrosti, vendar svoje hitrosti ne prilagodi cestnim, vremenskim in prometnim razmeram (45. člen ZTVCP). Soodgovornost voznika, ki krši to določbo, je praviloma majhna. V drugi razred sodijo primeri, ko voznik prekorači dovoljeno hitrost, nesreče pa ne bi mogel preprečiti tudi, če bi vozil v mejah dovoljene hitrosti. Vendar bi bila nastala škoda manjša, če do prekoračitve hitrosti ne bi prišlo. Soodgovornost je po mnenju tožene stranke v takšnih primerih velika, vendar praviloma ne večja od tretjine. V tretji razred sodijo primeri, ko voznik dovoljeno hitrost prekorači v takšnem obsegu, da bi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti, nesrečo lahko preprečil. Soodgovornost je praviloma velika, lahko tudi polovična. V četrti razred končno sodijo primeri, ko voznik, ki se vključuje na prednostno cesto, ne vidi vozila na prednostni cesti zato, ker voznik, ki vozi po prednostni cesti, prekorači hitrost več kot za 100%, tako da tisti, ki se vključuje na prednostno cesto, z njim ne more računati. Odgovornost voznika na prednostni cesti je praviloma večja od polovice ali celo izključna. Tožena stranka meni, da sodi obravnavani primer v tretji razred. Gre za prekoračitev hitrosti, pri kateri bi voznik, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti, nesrečo lahko preprečil. Zato tožena stranka meni, da je tožnik do polovice soodgovoren za nastalo škodo. Pri tem tožena stranka še poudarja, da gre pri prekoračitvi hitrosti za zavestno kršitev prometnih predpisov, medtem ko je neupoštevanje prednosti praviloma nezavestna kršitev (voznik vozilo na prednostni cesti spregleda). Tožena stranka v reviziji še trdi, da je prekoračitev hitrosti treba gledati tudi širše. Znano je, da je prekoračena hitrost v Sloveniji med glavnimi vzroki za veliko število prometnih nesreč, predvsem pa glavni razlog, da so posledice nesreč tako hude. Dejstvo je, da Slovenci prekoračene hitrosti sploh ne priznavajo za prekršek, pa tudi policija je do takšnega ravnanja zelo popustljiva. Normalno bi bilo, da bi bili pogledi sodišč drugačni. Tudi zaradi tega tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v deležu 50%. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku samo polovico nastale škode. Glede na uspeh pritožbe naj sodišče odloči tudi o stroških celotnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta pri odločanju izhajali iz naslednjih ugotovitev: - da je zavarovanec tožene stranke izsiljeval prednost z zavijanjem v levo na nasprotni vozni pas, ne da bi se prepričal, ali je zavijanje na vozni pas tožnika varno, - da je tožnik prekoračil dovoljeno hitrost 40 km/h na kraju nesreče, in sicer je njegova hitrost znašala 67 km/h. Ob takšnem dejanskem stanju, ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči ugotovili, da sta oba voznika kršila Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88, 80/89 in 29/90 ter Uradni list RS, št. 10/91), in sicer zavarovanec tožene stranke 38. člen, tožnik pa 27. člen. Sodišči sta presodili, da je bil bistven vzrok za tožnikovo škodo v vožnji zavarovanca tožene stranke oziroma da je on povzročil nevarno situacijo na cesti, in nato odločili, da je zavarovanec tožene stranke 90%, tožnik pa 10% soodgovoren za nastalo škodo.

Revizijsko sodišče je ponovno pretehtalo težo obeh kršitev ZTVCP in ob uporabi 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih presodilo, da je sokrivda tistega, ki izsiljuje prednost oziroma zavija na levo na nasprotni vozni pas, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, večja kot sokrivda tistega, ki prekorači hitrost ob vožnji po svojem voznem pasu. Zato je pravilna presoja, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo večja kot je odgovornost tožnika. Vendar pa revizijsko sodišče soglaša s toženo stranko, da sta sodišči druge in prve stopnje soodgovornost tožnika prenizko ocenili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da znaša tožnikova soodgovornost pri tako veliki prekoračitvi hitrosti 25%.

V tem delu je zato revizija tožene stranke utemeljena. Tožena stranka mora tako tožniku povrniti 75% njegove škode.

Tožena stranka je bila že pravnomočno obsojena na plačilo dela navedene škode, in sicer v znesku 515.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.1.1993 dalje. Ob ugotovitvi, da celotna tožnikova škoda znaša 953.326,00 SIT (česar tožnik ni izpodbijal), 75% pa 714.994,50 SIT, je revizijsko sodišče moralo ustrezno spremeniti sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu. Pri tem je upoštevalo, tako kot že sodišče prve stopnje, da je bila škoda na avtomobilu obračunana na dan 3.7.1992. Zato je ostal nespremenjen tožbeni izrek glede zamudnih obresti za čas od 3.7.1992 do 18.1.1993 od zneska 515.800,00 SIT. Ob upoštevanju soodgovornosti 25% je revizijsko sodišče nato razsodilo, da znaša odškodnina, ki jo tožena stranka tožniku še dolguje, 199.194,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992 dalje do plačila.

Revizijska odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP. Ker je revizijsko sodišče reviziji le deloma ugodilo, jo je v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Zaradi drugačnega uspeha v pravdi je tudi stroškovni izrek drugačen. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP v povezavi z 2. odstavkom 166. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo o stroških glede na uspeh v pravdi in tožniku tudi prisodilo zakonite zamudne obresti od prvostopne sodbe dalje, je revizijsko sodišče odločilo enako, s tem, da je upoštevalo drugačen uspeh v pravdi. Uveljavljane pritožbene in revizijske stroške tožene stranke pa je odmerilo glede na njen uspeh v pritožbenem in revizijskem postopku, to je od zneska 143.998,50 SIT.