Jedro

Tožnik po pooblaščencu se je na poziv toženke odzval z e-poštnim sporočilom dne 27. 12. 2023. Navedenega toženka pri sprejemu odločitve ni upoštevala, do tožnikovih navedb se niti ni opredelila. Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa tudi na zakonitost odločitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3728/2023 z dne 12. 2. 2024 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 27557/22 in v odškodninski tožbi v zvezi z navedenim kazenskim postopkom.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 22.336,32 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izključuje pravico do BPP. Toženka je ugotovila, da je tožnik, med drugim, lastnik nepremičnine št. dela stavbe 1, št. stavbe 2, k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v stavbi na naslovu A., v kateri tožnik ne živi, kar pomeni, da se v postopku dodelitve BPP upošteva kot premoženje. Uporabna površina stanovanja znaša 111,8 m2, njegova vrednost pa je 44.200,00 EUR in torej presega vrednost premoženjskega cenzusa. Z navedenimi ugotovitvami je toženka seznanila tožnika in ga pozvala na izjavo. Kljub ugodeni prošnji za podaljšanje roka za izjavo, tožnik na poziv ni odgovoril. Toženka je zato stanovanje, v katerem tožnik z družino ne živi, štela kot njegovo premoženje. Ker vrednost stanovanja presega vrednost premoženjskega cenzusa, ni izpolnjen pogoj materialnega položaja tožnika po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v povezavi s 17. členom ZUPJS, zato je toženka prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3.Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev toženke, da tožniku prošnjo za dodelitev BPP zavrne, ker je lastnik nepremičnine na naslovu A., kjer ne živi, ni pravilna. Tožnik namreč živi na navedenem naslovu, ker pa je nepremičnina potrebna adaptacije in vlaganj in ni urejeno prejemanje pošte, ima naslov prijavljen na naslovu svoje mame, B. Nepremičnina je tudi sicer vredna manj kot 20.000,00 EUR, saj je zelo dotrajana. Z navedenim je tožnik seznanil toženko, česar pa pri odločitvi ni upoštevala. V nadaljevanju tožnik citira 13. člen in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in opozarja, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, ki jim je v celoti priznana BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Kršena mu je bila tudi pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati prosi za taksno oprostitev.

4.Toženka v odgovoru na tožbo zanika tožbene navedbe in povzame vsebino izpodbijane odločbe. V nadaljevanju pojasni, da je bila tožniku dana možnost izjave. Res je, da se je tožnik na poziv pravočasno odzval z e-poštnim sporočilom, vendar navedenega odgovora toženka ni upoštevala, saj je bil ta podan po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, zato ga po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogoče šteti kot pisno vlogo. Pisna izjava tožnika spada med vloge po 63. členu ZUP, zato bi morala biti dana ali v fizični obliki na naslov toženke ali v elektronski obliki z varnim elektronskim podpisom, da bi lahko bila upoštevna. Sicer pa toženka zavrača navedbo tožnika, da bi morala nepremičnino na naslovu A., pri odločanju upoštevati kot premoženje tožnika, v katerem živi, saj je na naslovu B., zgolj prijavljen. Ugotavlja namreč, da ima tožnik stalno prebivališče prijavljeno na naslovu B., prav tako imajo na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče vsi njegovi družinski člani, žena in trije sinovi. Tožnik v svoji izjavi z dne 27. 12. 2023 zgolj pavšalno poda nasprotne navedbe, ne predloži pa nobenih ustreznih dokazil. Nesmiseln je tožnikov argument, da ima prijavljeno bivališče na naslovu svoje mame, ker je na nepremičnini na naslovu A., potrebno veliko vlaganj in adaptacij, ter da tam ni urejeno prejemanje pošte. Toženka zavrača tudi navedbe tožnika, da je nepremičnina vredna manj kot 20.000,00 EUR, saj je zelo dotrajana. Podatki o posplošeni tržni vrednosti stanovanja in podatki o m2 uporabne površine stanovanja se pridobijo iz zbirke podatkov, ki vsebujejo podatke o vrednosti nepremičnin. Iz uradnih evidenc ni razvidna nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo možnost tožnika, da dejansko razpolaga s svojo lastninsko pravico na nepremičninah. Ne strinja se, da bi morala tožnika pozvati na dodatna pojasnila. Kot pavšalne in nepodprte z dokazi pa označuje tudi navedbe tožnika, da je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran.

5.Tožba je utemeljena.

6.Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je ZSVarPre. Ta v 5. členu določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevajo osnove in merila, določene s tem zakonom in zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je ZUPJS, kar pomeni, da se njegove določbe v tem delu uporabljajo tudi pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta v času odločanja znaša 465,34 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 22.336,32 EUR.

7.Med strankama v postopku je sporno, ali je toženka pravilno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku. Kot ključno za odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP je toženka štela tožnikovo premoženje in sicer nepremičnino št. dela stavbe 1, št. stavbe 2, k.o. ..., tj. stanovanje v stavbi na naslovu A., katere lastnik je tožnik in v kateri po podatkih iz uradnih evidenc ne živi.

8.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnika pozvala, da v roku 5 dni poda pisno izjavo, v kateri naj se natančno in konkretno opredeli, vključno s predložitvijo morebitnih dokazil, do ugotovitev v postopku: da je lastnik nepremičnine v kateri ne živi, s katero pa lahko razpolaga, pri čemer njena vrednost dosega znesek 44.200,00 EUR, s tem pa premoženje, s katerim tožnik razpolaga, presega cenzus za odobritev BPP (tj. 22.336,32 EUR). Tožnik je poziv na dopolnitev prejel 21. 12. 2023, rok za dopolnitev prošnje oz. odgovor na poziv je iztekel 27. 12. 2023. Odvetnik tožnika je prosil za podaljšanje roka za dopolnitev za 15 dni, zato je bil rok za dopolnitev podaljšan do 1. 2. 2024. Tožnik na poziv ni odgovoril niti v podaljšanem roku niti kasneje.

9.Tožnik navedenemu ugovarja in v tožbi pojasnjuje, da je na poziv toženke odgovoril, z navedenim pa se strinja tudi sodišče. V odgovoru na tožbo namreč tudi sama toženka navede, da se je tožnik po pooblaščencu na poziv odzval z e-poštnim sporočilom dne 27. 12. 2023. Kot pove tožnik, je v sporočilu toženki pojasnil, da živi v hiši v A., ki pa je potrebna adaptacije in je zato vredna manj kot 20.000,00 EUR, v B. pa je le prijavljen pri starših, katere občasno obišče in jim pomaga. Navedenega toženka pri sprejemu odločitve ni upoštevala, do tožnikovih navedb se niti ni opredelila. Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa tudi na zakonitost odločitve.

10.Šele v odgovoru na tožbo toženka navede, da se je tožnik pravočasno odzval na poziv, da pa e-sporočila ni upoštevala pri odločbi, navede tudi razloge za to, in pojasni, zakaj zavrača tožnikovo navedbo, da bi morala nepremičnino na naslovu A., pri odločanju upoštevati kot premoženje tožnika, v katerem živi. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, kot je to storila toženka, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

11.Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

12.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

13.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

14.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu, glede na določbo šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej plačila sodne takse v tem upravnem sporu tožnik oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.

-------------------------------

1

Enako sodbi I U 315/2018 z dne 11. 2. 2020 in I U 1755/2018 z dne 22. 1. 2020.

Zveza:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14 Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 27, 27/1 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 17

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.