Jedro

Zavarovalni zastopniki nimajo določenega delovnega časa; prisotnost na delu pa glede na naravo njihovega dela ni bistveni element njihovega delovnega razmerja. Dela ne opravljajo na sedežu, ampak na terenu, njihovega delovnega časa pa ni mogoče omejiti na določene ure oz. dneve, saj lahko sklepajo zavarovanja tudi zvečer ter med vikendi. Bistveni element delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika je torej sklepanje zavarovanj, v številu sklenjenih zavarovanj pa se kažejo njegovi delovni rezultati. Zavarovalnemu zastopniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela v smislu 5. ali 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, saj zanj ni določeno, kdaj in kje mora delo opravljati. Če je tožena stranka menila, da tožnik - zavarovalni zastopnik svojih delovnih obveznosti ne opravlja, bi morala izvesti postopek zaradi ugotovitve, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta (18. člen ZTPDR in 23. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 6. točki izreka spremeni tako da se znesek 855.943,20 SIT zniža na 445.974,50 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahteveku tožeče stranke in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 31.7.1995 in dne 6.9.1995 ter ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje dne 3.7.1995 ni prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Ugodilo je tudi reparacijskemu zahtevku, ki se nanaša na izostale plače, predpisane davke in prispevke ter regrese za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 855.943,20 SIT, zavrnilo pa je zahtevek za odškodnino za neizkoriščen letni dopust ter na ugotovitev, da ima tožeča stranka v letu 1999 pravico do letnega dopusta v trajanju 28 dni. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži zapis sodišča prve stopnje v pisnem odpravku sodbe na str. 7, da je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo vse priče, ki so navedene v poročilu tožeče stranke v času od 4.7.1995 do 7.7.1995, ko naj bi tožeča stranka delala, razen tistih, ki jih ni bilo mogoče zaslišati. Iz tega obdobja je bila kot priča zaslišana le M. K. iz P. (5.7.). Kot priče so bili vabljeni še V. M. (4.7.), V. S. (7.7.) in I. A. (7.7.). Priči M. in S. se vabilu nista odzvali, priči A. pa vabilo sploh ni bilo vročeno. Prav zaradi odklonilnega odnosa vabljenih prič do zaslišanja pred sodiščem tožena stranka pri njihovem zaslišanju ni vztrajala. Trditev sodišča o zaslišanju vseh prič iz spornega obdobja pa je protispisna in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v delovnem sporu (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99)). Sodišče prve stopnje tudi ni postopalo po 8. členu ZPP, saj dokazna ocena ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Da je sodišče prve stopnje dokazno oceno naredilo parcialno in površno kaže tudi navedba v 2. odstavku na 14. strani pisnega odpravka sodbe, v katerem je pravzaprav celotna obrazložitev dokazne ocene sodišča. Med drugim je sodišče zapisalo: "Iz izpovedi nekaterih prič je zaključiti, da je tožeča stranka komunicirala z njimi kot zavarovalniški zastopnik, vendar pri sklepanju zavarovanj ni bila uspešna." Če torej iz zaslišanja nekaterih prič izhaja, da je tožeča stranka v spornem obdobju delala, to tudi pomeni, da iz zaslišanja drugih prič izhaja ravno obratno. Katere izpovedbe prič je sodišče štelo za resnične, pa sodišče ne obrazloži. Zato je tudi na tem mestu zaslediti absolutno bistveno kršitev določb postopka v delovnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pri tem ne more mimo dejstva, da nepristrane oz. nezainteresirane priče zanikajo trditve tožeče stranke, da je v spornem obdobju delala, zainteresirane priče pa so v svojih izpovedbah nenatančne in neprepričljive. Njihove izpovedbe se razlikujejo tudi od trditev same tožeče stranke. Tako npr. M. K. zanika, da bi tožeča stranka ponujala zavarovanje tudi njenemu možu, ta pa je naveden v poročilu tožene stranke. I. G. pozna tožečo stranko dvajset let, ve da je poročena, ob priliki preverjanja poročila s strani tožene stranke pa je izjavila, da tožeče stranke ne pozna. V. H. je zanikal, da bi tožeča stranka njemu kdaj ponujala zavarovanje, je pa na njegovo mesto vstopila njegova žena I. H., ki je v poročilu ni zaslediti, je pa bila dolgoletna sodelavka tožeče stranke. Prilagajanje in spreminjanje izjav za potrebe dokaznega postopka je zaslediti tudi pri tožeči stranki. Glede načina oddajanja poročil, ki je v tem postopku tudi precej pomembno dejstvo, je tožeča stranka izpovedala vsakič drugače. Pri presoji dejstva, ali je bil tožeči stranki dopust za 3.7.1995 odobren, je sodišče prve stopnje zopet površno, saj povzema le 60. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000), izpušča pa element pravočasnosti sporočitve izbranega dne dopusta delodajalcu. Poleg tega pa 60. člen ZDR ni neposredno uporabljiv, saj je potrebno rok za pravočasno sporočitev poiskati v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi. Ne glede na to, pa takšna presoja nasprotuje podatkom v spisu. Tako priča D. K. in tožeča stranka sta izpovedali, da je tožnica spornega dne zaprosila za cel teden dopusta in ne zgolj za en dan. Sodišče je tudi glede same ugotovitve, ali je bil tožeči stranki dopust odobren ali ne, v protislovju. Najprej na 15. strani pisnega odpravka sodbe piše: "da ni bilo mogoče brezpogojno ugotoviti odobritev dopusta od predpostavljene D. K. ..." nato pa, da z gotovostjo ni mogoče pritrditi, da je 3.7.1995 šteti za neopravičen izostanek. Tudi v tem primeru gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka za določen čas (mesec dni) z dela preprosto izginila, da v tem času tožena stranka z njo ni mogla navezati kontakta, to pa so okoliščine, ki kažejo na to, da je tožeča stranka izgubila interes za delo. Sodišče v pisnem odpravku sodbe večkrat poudari, da je bil za toženo stranko odločilen le delovni rezultat tožeče stranke. Tožena stranka pa tožeči stranki ni nikoli očitala neuspešnega dela. Uspešnost oz. neuspešnost je le drugotna posledica in je nujno povezana z opravljanjem dela. Sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo (delovno) pravnega statusa tožeče stranke po prenehanju delovnega razmerja, predvsem v smeri morebitnega zmanjševanja škode. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj so prisojeni stroški postopka previsoki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne oz. jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa skladno z 350. členom ZPP, ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11., 12., in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Očitek sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je zaslišalo vse priče, ki so navedene v poročilu tožeče stranke v času od 4.7.1995 do 7.7.1995, razen tistih, ki jih ni bilo mogoče zaslišati, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaslišalo vse priče, ki sta jih stranki predlagali. Skladno z 7. členom ZPP sodišče izvede le tiste dokaze, ki jih stranki v postopku predlagata. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje prič V. M., Z. B., V. S. ter I. A., vendar je dokazne predloge za zaslišanje le-teh tekom postopka umaknila. Le nespretna obrazložitev navedenega v obrazložitvi sodbe pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ravnalo po 8. členu ZPP. Obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje je res skopa, vendar vsebuje vse bistvene zaključke o odločilnih dejstvih. Prav tako sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko v obrazložitvi ni izrecno navedlo imen prič na podlagi izpovedb katerih je zaključilo, da je tožeča stranka z določenimi zaslišanimi pričami komunicirala kot zavarovalni zastopnik. Iz povzetka zaslišanj vseh prič, ki ga je sodišče prve stopnje vključilo v obrazložitev jasno izhaja, katere priče so izpovedale, da jim je tožeča stranka ponujala sklenitev zavarovanj. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na verodostojnost prič, ki so izpovedale, da jim je tožeča stranka ponujala sklenitev zavarovanj, češ da so vse te priče znanci ali prijatelji tožeče stranke. Do tega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je sama tožena stranka zavarovalnim zastopnikom priporočala, da ponudijo sklenitev zavarovanja najprej znancem in prijateljem. Ločevanje zaslišanih prič glede na poznanstvo s tožečo stranko in na podlagi tega označevanje posameznih prič kot pristranskih, se pritožbenemu sodišču ne zdi primerno. Vse priče so bile pred zaslišanjem opozorjene na posledice krive izpovedbe v skladu z ZPP in nato izpovedale glede na svojo vednost o zadevi, sodišče pa je njihove izpovedbe v obrazložitvi sodbe korektno povzelo ter na njihovi osnovi sprejelo zaključke o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Za materialnopravne zaključke je imelo sodišče prve stopnje podlago predvsem v 38. členu Kolektivne pogodbe zavarovalnice ... (v nadaljevanju KP) ter v določbah Pravilnika o ugotavljanju delovne uspešnosti delavcev PE ... na podlagi merjenja delovnih rezultatov (v nadaljevanju Pravilnik). V 38. členu KP je določeno, da zavarovalni zastopniki opravljajo delovno obveznost z izvajanjem redne dejavnosti. Ta določba je izjema od določbe 36. člena KP, kjer je določen delovni čas delavcev pri toženi stranki. Zavarovalni zastopniki torej nimajo določenega delovnega časa, prisotnost na delu pa glede na naravo njihovega dela ni bistveni element njihovega delovnega razmerja. Dela ne opravljajo na sedežu, ampak na terenu, prav tako pa njihovega delovnega časa ni mogoče omejiti na določene ure oz. dneve, saj lahko sklepajo zavarovanja tudi zvečer ter med vikendi. Bistveni element delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika je torej sklepanje zavarovanj, v številu sklenjenih zavarovanj pa se kažejo njegovi delovni rezultati. Glede na tako opredelitev delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika je mogoč le zaključek, da zavarovalnemu zastopniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela v smislu 5. ali 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, saj zanj ni določeno, kdaj in kje mora delo opravljati. Za toženo stranko je bilo pri delu tožeče stranke bistveno le, da zavarovanja sklepa, ni pa bilo pomembno, kdaj in kje. Važen je bil torej delovni rezultat. Če je tožena stranka menila, da tožeča stranka svoje delovne obveznosti ne opravlja (kakšna je normalna delovna obveznost zavarovalnih zastopnikov je točno opredeljeno v Pravilniku), bi morala ravnati po 21. členu Pravilnika oz. izvesti postopek po 18. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 - 66/93) in 23. člena ZDR. Uspešnost oz. neuspešnost zavarovalnih zastopnikov pri delu namreč glede na 14. člen Pravilnika ni le drugotnega pomena, saj se prek nje ugotavlja izpolnjevanje njihove delovne obveznosti. Pri tem pa ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka do 3.7.1995 samostojno opravljala delo le mesec in pol, preostale dneve pa je bila v bolniškem staležu oz. je koristila letni dopust. Po določbi 15. člena Pravilnika se doseganje planskih obveznosti zavarovalnih zastopnikov ugotavlja in sankcionira po trimesečjih. Neizpolnjevanje obveznosti, naloženih toženi stranki z dopisom z dne 26.4.1995, to je pošiljanje poročil o opravljenih delovnih nalogah na terenu, ne moremo enačiti z neopravičeno odsotnostjo. Neredno pošiljanje poročil še ne pomeni, da tožeča stranka v spornem obdobju dela na terenu dejansko ni opravljala. To opustitev delovnih obveznosti bi tožena stranka lahko obravnavala le kot kršitev delovne obveznosti, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni je pa mogoče uporabiti za dokazovanje tožničine neopravičene odsotnosti z dela. Pravilno pritožba opozarja na nejasnost obrazložitve izpodbijane sodbe, glede odobritve dopusta za 3.7.1995. Sodišče prve stopnje bi se moralo določno opredeliti, ali šteje, da je bil tožeči stranki dopust odobren ali ne. Prav tako bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do pravočasnosti sporočitve koriščenja letnega dopusta, če se je oprlo na 60. člen ZDR. Te opustitve sodišča prve stopnje pa po zaključku pritožbenega sodišča za odločitev o zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke niso odločilne, ker 6. točka 100. člena ZDR določa, da lahko na tej podlagi delavcu delovno razmerje preneha le, če je neopravičeno odsoten zaporedoma pet delovnih dni. Glede na to, tudi morebitna ugotovitev, da tožeči stranki 3.7.1995 dopust ni bil odobren oz. da določbe 60. člena ZDR v primeru tožeče stranke ni mogoče uporabiti, ker je izrabo letnega dopusta sporočila prepozno, na zakonitost sklepov tožene stranke nima vpliva, saj bi bila tožeča stranka v tem primeru neopravičeno odsotna le en delovni dan. Na zaključek sodišča prve stopnje, da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke nezakoniti, tudi ni mogla vplivati navedba tožene stranke, da je tožeča stranka za ves mesec izginila z dela. Tožeča stranka je sklepe o prenehanju delovnega razmerja izdala na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, in sicer zaradi neopravičenih izostankov od vključno 3.7.1995 do 7.7.1995. Ob presoji zakonitosti teh sklepov mora sodišče ugotoviti le, ali je tožeča stranka te dni res neopravičeno izostala ali ne. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni dovolj raziskalo delovnopravnega statusa tožeče stranke po prenehanju delovnega razmerja. Skladno z 7. členom ZPP je sodišče prve stopnje vezano na dejstva, ki jih v utemeljitev svojih zahtevkov oz. ugovorov navajajo stranke. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala od sodišča, da razišče delovnopravni status tožeče stranke po prenehanju delovnega razmerja, niti ni glede tega navajala konkretnih dejstev, ki naj bi jih sodišče raziskalo. Skladno z 337. členom ZPP lahko stranka v pritožbenem postopku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka oz. do konca glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, je že iz tega razloga njena pritožbena navedba neutemeljena. Utemeljena pa je pritožbena navedba glede nepravilne odmere stroškov postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki previsoko odmerilo stroške zastopanja pooblaščenca glede na Odvetniško tarifo (OT - Uradni list RS, št. 7/95 - 49/2000). Priglašeni stroški za zastopanje nastali do vložitve pripravljalne vloge z dne 27.10.1999 so previsoki. V tožbi tožeča stranka ni opredelila denarnega zahtevka po višini, ampak le opisno. Stroški za denarni zahtevek ji zato gredo šele od pripravljalne vloge z dne 27.10.1999, ko je opredilila denarni zahtevek po višini. Za tožbo gre tako tožeči stranki le 160 točk (Tar. št. 10 - 1.a točka), za pripravljalne vloge 75 % te vrednosti, za pristope na narok pa 50 %. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo tudi priglašene stroške za konference s stranko, saj je to opravilo že zajeto v zgornjih postavkah. Neutemeljno so bili priznani tudi stroški izračunov v višini 400 točk, saj iz spisa višina stroškov izračunov ni razvidna, prav tako pa ni izkazano, da bi tožeča stranka stroške izračunov v taki višini dejansko plačala. Taksa za obravnavni zapisnik z dne 4.11.1999 je znašala le 900,00 SIT, ne pa 1.125,00 SIT, kot priglaša tožeča stranka. Iz spisa ne izhaja, da je bil pritožbenemu sodišču poslan dopis z dne 20.1.2000. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP), ker le-ta za spor ni bil poteben, saj ni z ničemer bistveno pripomogel k njegovi rešitvi. Za posredovanje dokumentacije sodišču dne 27.9.2000 je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo 20 točk, saj gre po tar. št. 33 - 4. točke OT za kratke dopise le 10 točk. Po ponovni odmeri je pritožbeno sodišče priznalo skupaj 4575 točk, kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znese 411.750,00 SIT, skupaj z 19 % DDV pa 489.982,50 SIT. Priznalo je 5.545,00 SIT stroškov sodnih taks (zapisniki, tožba in sodba). Skupaj je priznalo tožeči stranki 495.527,50. Ob ugotovljenem 90 % uspehu v sporu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 445.974,50 SIT stroškov postopka. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena le glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče spremenilo le 6. točko izreka sodbe tako, da je znesek 855.943,20 SIT znižalo na znesek 445.974,50 SIT (4. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama, ker v njem ni bistvenih navedb, ki bi vplivale na odločitev o pritožbi tožene stranke, zato so ti stroški za spor nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).