Jedro

Res je, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev, ki so potrebna za nastop s tožbo uveljavljane posledice, v konkretnem primeru torej za nastanek obveznosti toženca, da tožnici plača neizplačane plače ter zanjo obračuna neplačane prispevke. Vendar pa je ob zatrjevanju tožnice, da ji toženec nikoli ni izstavil plačilnih list in da ji je plačal le del zapadlih plač in da tudi ni v celoti poravnal prispevkov, ki se obračunavajo od plače, dokazno breme glede neizplačanih plač, obstoja plačilnih list in plačila prispevkov prešlo na toženca. Toženec, ki trdi, da je izstavil plačilne liste, bi to svojo trditev moral dokazati tako, da jih predloži. Toženec je bil na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZDR tožnici dolžan ob vsakem izplačilu plače izdati pisni obračun plače, česar ni storil. Zato je tožničin zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se -izpodbijana sodba v prvem odstavku točke I izreka delno spremeni, tako da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati plačo za julij 2012 v bruto znesku 315,05 EUR, -za avgust 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, -za september 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, -za oktober 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, -za november 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, -za december 2012 v bruto znesku 572,22 EUR, in odvedenih bruto zneskov na račune pristojnih organizacij plačati obvezne prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja v korist delodajalca in sicer: -za zdravstveno zavarovanje v znesku 674,67 EUR, -za starševsko varstvo 10,59 EUR, -za zaposlovanje 14,88 EUR, tožnici pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici obračuna bruto plačo za maj 2012 v bruto znesku 381,53 EUR, za junij 2012 v bruto znesku 763,06 EUR in za julij 2012 v bruto znesku 448,01 EUR in tožnici plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec.“ -izpodbijani sklep se delno spremeni v točki II izreka, tako da se stroški postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici znižajo z zneska 627,50 EUR na znesek 282,03 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna po 15 dneh tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici obračuna plačo za čas od maja 2012 do vključno decembra 2012 v bruto zneskih, kakršni so navedeni v izreku, od teh bruto zneskov na račune pristojnih organizacij plača obvezne prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja v korist delodajalca, in sicer za zdravstveno zavarovanje v znesku 674,67 EUR, za starševsko varstvo 10,59 EUR in za zaposlovanje 14,88 EUR, tožnici pa plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek točke I izreka). V presežku je zahtevek za plačilo prispevkov v korist delojemalca, zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo akontacije dohodnine in zahtevek za plačilo prispevkov v breme delodajalca (tretji odstavek točke I izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici obračuna in plača regres za letni dopust za leto 2012 v višini 735,00 EUR in ji po plačilu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici izplača odpravnino v znesku 152,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 (točka III izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe iz naslova neplačane akontacije dohodnine in prispevkov od tožničinih plač od vključno oktobra 2011 do vključno aprila 2012 ter delno za mesec maj 2012 in zaradi delnega umika tožbe iz naslova neplačane plače za mesec december 2012 postopek ustavilo (točka I izreka sklepa sodišča prve stopnje). Tožencu je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 627,50 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sklepa sodišča prve stopnje).

Zoper izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podan, ker je sodišče prve stopnje štelo, da iz razkritja podatkov o obveznih prispevkih za socialno varstvo iz delovnega razmerja z dne 3. 6. 2014 (v nadaljevanju razkritje podatkov) izhaja, da niso plačani prispevki za zdravstveno zavarovanje v znesku 674,67 EUR, za starševsko varstvo v znesku 10,59 EUR in za zaposlovanje v znesku 14,88 EUR. V resnici iz navedenega dokumenta izhaja, da je toženec navedene zneske obračunal za celotno delovno dobo tožnice pri njem in da so od navedenih obračunanih zneskov poravnani prispevki za zdravstveno zavarovanje do 1. 12. 2012, za starševsko varstvo do 1. 9. 2012 in za zaposlovanje do 1. 9. 2012. Navedeno pomeni, da v kolikor je toženec za celoten čas zaposlitve tožnice pri njem od 1. 10. 2011 do 21. 12. 2012 obračunal prispevke za zdravstveno zavarovanje v znesku 674,67 EUR in so ti prispevki bili plačani za čas do 1. 12. 2012, potem toženec ne more več dolgovati celotnega zneska, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč le sorazmerni znesek za čas od 1. 12. 2012 do 21. 12. 2012. Enako velja tudi glede ostalih prispevkov, ki jih sodišče prve stopnje šteje za neplačane. Glede na podatke iz razkritja je tožničin zahtevek potrebno zavrniti, saj ti podatki ne dajejo zadostne podlage za odločitev. Iz razkritja namreč izhaja, da so davki in prispevki bili plačani, zato jih ni možno naložiti v plačilo tožencu. Glede na vsebino tožbenega zahtevka in vsebino razkritja tudi ne bo možno razsoditi za kateri mesec od vtoževanih in v kolikšnem znesku mesečno bi eventualno tožbeni zahtevek bil utemeljen, saj tožnica ni predložila podatkov o obračunanih plačah za posamezne mesece. Prav tako pa ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem. Zmotno in nepopolno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z zahtevkom tožnice za plačilo neto plač za čas od maja 2012 do decembra 2012. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica od toženca na transakcijski račun prejela 5.626,44 EUR. Že približen seštevek pripadajočih bruto plač za čas zaposlitve tožnice pri tožencu pokaže, da tožnica v vsem obdobju ne bi mogla prejeti več kot približno 10.000,00 EUR bruto plače. Navedeno obenem pomeni, da bi tožničina neto plača za celotno obdobje lahko znašala le okoli 7.000,00 EUR. Kar pomeni, da bi bil zahtevek tožnice lahko utemeljen le še za 1.500,00 do 2.000,00 EUR neto. Zneske eventualno neplačanih neto plač bi bilo možno ugotavljati le s pomočjo izvedenca ekonomske stroke in na podlagi plačilnih list za tožnico, s katerimi ta gotovo razpolaga. Sodišče prve stopnje bi na podlagi preiskovalnega načela moralo angažirati izvedenca, ki bi na podlagi spisovnega gradiva izračunal znesek eventualno še dolgovanih plač. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa (toženec ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer toženec oporeka zgolj ugotovitvam v zvezi s prikrajšanjem pri plači, ničesar pa ne navaja glede regresa za letni dopust in odpravnine, čeprav izpodbija celotno sodbo. Toženec uveljavlja predvsem to, da tožnica ni dokazala, koliko znaša prikrajšanje pri plači v posameznem mesecu in tudi ne, koliko znašajo neplačani prispevki, zaradi česar bi po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tožničin zahtevek moralo zavrniti.

Res je sicer, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev, ki so potrebna za nastop s tožbo uveljavljane posledice, v konkretnem primeru torej za nastanek obveznosti toženca, da tožnici plača neizplačane plače ter zanjo obračuna neplačane prispevke. Vendar pa je ob zatrjevanju tožnice, da ji toženec nikoli ni izstavil plačilnih list in da ji je plačal le del zapadlih plač in da tudi ni v celoti poravnal prispevkov, ki se obračunavajo od plače, dokazno breme glede neizplačanih plač, obstoja plačilnih list in plačila prispevkov prešlo na toženca. Tožnica ne more dokazati negativnega dejstva in v kolikor trdi, da ni prejela plačilnih list, toženec pa trdi nasprotno (to je razvidno tudi iz pritožbene navedbe, da tožnica ni predložila plačilnih list, čeprav jih je prejela), potem je dokazno breme prešlo na toženca. Toženec, ki trdi, da je izstavil plačilne liste bi to svojo trditev moral dokazati tako, da jih predloži. Toženec je bil na podlagi tretjega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) tožnici dolžan ob vsakem izplačilu plače izdati pisni obračun plače, česar pa očitno ni storil, zato neutemeljeno skuša dokazno breme prevaliti nazaj na tožnico.

Podobno velja glede zatrjevanja, da prispevki niso bili plačani. Toženec zatrjuje, da je prispevke plačal, vendar ne navede v kakšni višini, medtem ko je tožnica neplačilo prispevkov dokazovala z razkritjem podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja, torej z dokumentom, ki ga je pridobila od Davčnega urada, A.. V kolikor je toženec menil, da ti podatki niso ustrezni, bi sam lahko predložil druge, ne pa da tožnici očita, da ni dokazala koliko od sicer obračunanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje toženec ni plačal oz. kakšen del je plačal. V kolikor toženec trdi, da je del obračunanih prispevkov plačal, bi to zlahka dokazal s predložitvijo listin o plačilu. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče v tem sporu šteje, da je dokazano zgolj plačilo tistih prispevkov, za katere je v razkritju podatkov označeno da so plačani, torej da je dokazano, da je toženec poravnal znesek 1.644,23 EUR iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem oz. da bi prikrajšanje pri plači in plačanih prispevkih lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca. Res je sicer, da prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sodišču omogoča, da v individualnih delovnih sporih izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. S takšno določbo ni predpisana obveznost sodišča, da izvaja dokaze po uradni dolžnosti, temveč gre le za možnost, da to stori. Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni možno očitati kršitve določb pravdnega postopka, če ni izvedlo dokaza po uradni dolžnosti, obenem pa zaradi navedenega dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali pa zmotno ugotovljeno.

V primeru kakršen je konkreten, ko je toženec tožnici plačo izplačeval ob zelo različnih terminih in v zelo različnih zneskih, je prikrajšanje pri plači možno dokazovati tudi tako, kot je to storila tožnica. Tožnica je prikrajšnaje pri plači uveljavljala tako, da je najprej navedla, koliko bi morala znašati njena plača, če bi ji toženec izplačeval vsaj minimalno plačo ter je nato seštela vsa prejeta izplačila in ugotovila, katere zapadle terjatve iz naslova plače so bile pokrite s temi izplačili ter od toženca uveljavljala še razliko. Pri tem pa je tožnica storilo napako, ki ji je nekritično sledilo tudi sodišče prve stopnje, saj je prejete neto zneske odštevala od dolgovanih bruto zneskov, zaradi česar je bila toženčeva obveznost zmanjšana manj, kot bi bila, če bi pravilno upoštevala tudi plačane prispevke, ki gredo v breme delojemalca. Navedeno pomeni, da je pri ugotavljanju kolikšen del obveznosti je toženec že izpolnil k zneskom, ki jih je toženec v obdobju od 16. 12. 2011 do 16. 1. 2013 nakazal na TRR tožnice in znašajo 5.626,44 EUR, potrebno prišteti tudi plačane prispevke in šele seštevek obeh zneskov (neto nakazil in plačanih prispevkov) pokaže, kakšen del bruto obveznosti je toženec že poravnal. Kakor je že obrazloženo zgoraj je potrebno šteti za dokazano zgolj to, da je toženec poravnal obračunane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 1.644,23 EUR, ne pa tudi obračunanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje v znesku 674,67 EUR za starševsko varstvo v znesku 10,59 EUR in za zaposlovanje v znesku 44,88 EUR. Res je sicer, da je glede na vsebino obrazca „razkritje podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja“ možno, da je toženec del obračunanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje v resnici plačal, vendar pa obrazec lahko pomeni tudi to, da ti prispevki sploh niso poravnani. V vsakem primeru je bilo dokazno breme, da so prispevki plačani na tožencu, ta jih je plačal (če jih je) in ta tudi razpolaga z dokazili o plačilu. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da toženec ni uspel dokazati, da bi poravnal del obračunanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje, kar so vse prispevki, ki gredo v breme delojemalca, obračunati in pristojnim zavodom plačati pa jih je dolžan delodajalec.

Glede na vse navedeno je potrebno šteti, da bruto znesek, ki ga je toženec dejansko poravnal tožnici znaša 7.270,67 EUR, kolikor znaša seštevek na tožničin TRR nakazanih neto zneskov v višini 5.626,44 EUR in plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 1.644,23 EUR. Z navedenim zneskom 7.270,67 EUR so v celoti pokrite obveznosti toženca iz naslova bruto plače za čas od 1. 10. 2011 do 30. 6. 2012 v višini 6.822,66 EUR in delno tudi bruto plača za julij 2012 in sicer v višini 448,01 EUR. Tožnica je za julij 2012 tako upravičena še do razlike do vtoževanega bruto zneska 763,06 EUR, kar znaša 315,05 EUR. Upravičena pa je tudi do vtoževanih bruto zneskov razlike v plači za čas od 1. 8. 2012 do prenehanja delovnega razmerja v višini 763,06 EUR bruto mesečno oz. za december 2012, ko je bila v delovnem razmerju do 21. 12. 2012 v vtoževani višini 752,29 EUR.

Tožnica od navedenih bruto zneskov niti ne zahteva obračuna in plačila prispevkov, kakršni bi šli na te zneske, temveč zahteva le obračun in plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje v višini kakršna izhaja iz razkritja podatkov. Navedeno pomeni, da tožnica iz naslova prispevkov zahteva manj kot bi ji šlo, saj so bili vtoževani prispevki že obračunani za plače, ki jih je tožnica prejela, kar obenem pomeni, da od z izpodbijano sodbo dosojenih prikrajšanj v plači, prispevki dejansko sploh ne bodo obračunani. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tem delu odločalo v mejah tožbenega zahtevka in ker tožnica zahteva manj kot ji pripada, je odločitev o obveznosti obračuna prispevkov potrebno ohraniti v veljavi.

Izračun razlike v plači, kakršnega je uporabila tožnica in kakršnemu je sledilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju plačanih prispevkov pa tudi pritožbeno sodišče, je kvečjemu v škodo tožnice. Tožnica namreč ni ugotavljala, koliko znaša prikrajšanje v plači za vsak posamezni mesec, ko ji je toženec z zamudo in v zmanjšanih zneskih nakazoval delno plačilo na TRR, temveč je vsa izplačila poračunala z najstarejšimi zapadlimi terjatvami. Ob takšnem uveljavljanju terjatev bo tožnica zakonske zamudne obresti prejela od kasneje zapadlih terjatev, ne pa tudi od prej zapadlih razlik v plači, ki jih je toženec z zamudo in v prenizkih zneskih nakazoval od sredine decembra 2011, kar pomeni, da bo iz tega naslova prejela manj, kot bi ji sicer šlo.

Toženec izpodbija celotni ugodilni del prvostopenjske sodbe, kar pomeni, da izpodbija tudi odločitev o tem, da je tožnici dolžan plačati regres za letni dopust za leto 2012 in odpravnino. Glede na to, da toženec v pritožbi ne navaja, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženec tožnici ni izplačal regresa za letni dopust za leto 2012, tožencu naložilo, da tožnici iz tega naslova obračuna znesek 735,00 EUR in po plačilu akontacije dohodnine tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbe 131. in 161. člena ZDR. Ob ugotovitvi, da je tožnica pridobilo pravico do izrabe celotnega letnega dopusta za leto 2012 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust za to leto, je tožnica upravičena do regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Prvi odstavek 131. člena ZDR namreč določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je minimalna plača v času zapadlosti regresa za letni dopust znašala 763,06 EUR. Kljub temu sodišče prve stopnje tožnici regresa za letni dopust ni dosodilo v vtoževanem bruto znesku 763,06 EUR, temveč v nižjem znesku 735,00 EUR, vendar tožnica glede razlike med vtoževanim in dosojenim zneskom ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, zoper odločitev o regresu za letni dopust pa se pritožuje samo toženec. Zato je pritožbeno sodišče preizkus lahko omejilo le na dosojeni znesek, ta pa tožnici gre, saj bi bila v resnici upravičena celo do višjega zneska.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vtoževano odpravnino v znesku 152,61 EUR. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zato je v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR upravičena do odpravnine. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 1 leto in 2 meseca upravičena do odpravnine v višini ene petine povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejela oz. bi jo morala prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ena petina tožničine plače pa znaša ravno vtoževanih 152,61 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku točke 1. izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za obračun plače za maj 2012 v bruto znesku 381,53 EUR, za junij 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, za julij 2012 v znesku 448,01 EUR in za plačilo neto zneskov tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi preglednosti je pritožbeno sodišče na novo oblikovalo tudi ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila razlike v plači. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v tem sporu, zaradi česar je potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica je uspela s 75,2 % zahtevka, zato je upravičena do povrnitve takšnega deleža s sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka, obenem navedeno pomeni, da je tudi toženec upravičen do povrnitve 24,8 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 627,50 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 315,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 291,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR). Tožnica je upravičena do povrnitve 75,2 % tega zneska, kar znaša 471,88 EUR. Tudi utemeljeno priglašeni stroški toženca znašajo toliko kot stroški tožnice, k njim pa je potrebno prišteti še 22 % DDV v znesku 138,05 EUR. Celotni utemeljeni priglašeni stroški toženca pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 765,55 EUR, toženec pa je upravičen do povrnitve 24,8 % tega zneska, kar znaša 189,85 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je toženec tožnici dolžan povrniti stroške postopka v znesku 282,03 EUR.

Vrednost izpodbijanega ugodilnega dela prvostopenjske sodbe znaša 6.419,79 EUR, toženec je s pritožbo ta znesek uspel znižati za 1.592,60 EUR, kar pomeni, da njegov pritožbeni uspeh znaša 24,8 %. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je toženec zato upravičen do povrnitve 24,8 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 708,73 EUR (nagrada pa postopek po tar. št. 3210 388,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV 89,93 EUR in taksa za pritožbo 210,00 EUR). Toženec je upravičen do povrnitve 24,8 % tega zneska, kar znaša 175,76 EUR.