Jedro

Po določbi tretjega odstavka 129. člena SZ se za stanovanje, namenjeno osebi za opravljanje službene dolžnosti (40. člen SZ), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica, smiselno uporabljajo določbe drugega in prvega odstavka omenjenega člena, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj v hiši, predvideni za rušenje ali celovito obnovo, oziroma stanovanj, na katerih ima kdo zakonito predkupno pravico.

V 5. členu SZ opredeljuje primernost stanovanja s številom in naravo stanovanjskih prostorov in številom ožjih družinskih članov. Tožena stranka ni dolžna prodati večjega ali boljšega stanovanja, kot je primerno za tožnico in njene družinske člane. Vendar pa to hkrati ne pomeni, da mora pod enakimi pogoji prodati stanovanje, ki je v smislu 5. člena SZ primerno za tožnico in njeno družino tudi v primeru, če tožnica zaseda slabše stanovanje, pa na podlagi določbe drugega odstavka 129. člena SZ zahteva odkup drugega primernega stanovanja. Stanovanjski zakon je predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, zaradi česar lastniku službenega stanovanja ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec: prodajo stanovanja, na katerem obstoji stanovanjska pravica.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v K. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za drugo, stanovanju v K. primerno stanovanje na območju Občine B. pod pogoji, ki jih za imetnike stanovanjske pravice določa Stanovanjski zakon in sicer ob upoštevanju vrednosti točke za določitev vrednosti stanovanja, ki je veljala v času vložitve zahteve za odkup. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške. Pritožbo toženke Občine B. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka Občina B. revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica ni pridobila stanovanjske pravice po 10. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974. Tudi pridobitev stanovanjske pravice po omenjenem zakonu je bila vezana na sklenitev stanovanjske pogodbe. Takšne pogodbe tožnica ni sklenila. Res je, da je bilo mogoče pridobiti stanovanjsko pravico tudi na službenem stanovanju, vendar pa je bila ta omejena in ni bila v celoti izenačena z ostalimi stanovanjskimi pravicami. Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 je za pravico do bivanja v službenem stanovanju uporabil izraz "pravica do začasne uporabe stanovanja". Vsebinsko se glede na staro zakonsko ureditev ni nič spremenilo. Končno pa je dolžnost, ki sledi iz izreka izpodbijane sodbe, neizvršljiva. Odločitev o primernosti stanovanja, ki naj bi ga tožena stranka bila dolžna tožnici prodati, je pomanjkljiva.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Tožbeni zahtevek je dajatvene narave. Ugotovitev obstoja imetništva stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. list RS, št. 18/91 - člen 117) je le njegov del in ima naravo predhodnega vprašanja. V izpodbijani sodbi je ob dejanskih ugotovitvah o statusu tožnice v spornem stanovanju to vprašanje pravno pravilno rešeno. Stanovanje, v katerem tožnica stanuje, je službeno stanovanje, takšen pa je bil njegov status tudi v letu 1978, ko se je vanj vselila. Vendar pa je Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 18/74 in 10/76), ki je veljal v času vselitve, tožnici v svojem 16. členu podelil status imetnice stanovanjske pravice, ki ga kljub drugačni ureditvi v Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. list SRS, št. 35/82) ni mogla izgubiti in ga je torej imela tudi ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona v oktobru 1991. Res je sicer, da je Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 v svojem 10. členu pridobitev stanovanjske pravice pogojeval z zakonito vselitvijo na podlagi stanovanjske pogodbe, s katero tožnica ne razpolaga, vendar pa revizijsko sodišče sprejema razlago izpodbijane sodbe, po kateri je stanovanjska pogodba, čeprav ni bila sklenjena, vsebinsko dokazana in realizirana. Pri tem "potrebni pravni naslov" sodba sodišča prve stopnje - izpodbijana sodba se z njenimi razlogi strinja - najde v sklepu komisije za medsebojna delovna razmerja Osnovne šole D. z dne 23.8.1978, s katerim je tožnica bila premeščena na podružnično šolo v K. s preselitvijo v tamkajšnje šolsko stanovanje. Ne more biti torej dvoma, da je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice na sicer službenem stanovanju (40. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982) in da ima pravico do privatizacije, vendar z omejitvijo in v obsegu določbe 129. člena SZ. Revizija torej v obsegu popolnega zavračanja tožničine privatizacijske pravice ni utemeljena.

V nadaljnjem delu svoje odločitve izpodbijana sodba sicer pravno pravilno išče podlago v določbah 129. in 117. člena SZ, vendar ima revizija prav, ko ji očita nepravilnost v obsegu njene izvršljivosti zaradi problema primernosti nadomestnega stanovanja. Po določbi tretjega odstavka 129. člena SZ se za stanovanje, namenjeno osebi za opravljanje službene dolžnosti (40. člen SZ), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica, smiselno uporabljajo določbe drugega in prvega odstavka omenjenega člena, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj v hiši, predvideni za rušenje ali celovito obnovo, oziroma stanovanj, na katerih ima kdo zakonito predkupno pravico. V teh primerih so lastniki takih stanovanj prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki zahteva nakup, dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, ki jih v poglavju VIII. (lastninjenje in privatizacija), določa SZ. V svojem 5. členu zakon opredeljuje primernost stanovanja s številom in naravo stanovanjskih prostorov in številom ožjih družinskih članov. Tožena stranka ni dolžna prodati večjega ali boljšega stanovanja, kot je primerno za tožnico in njene družinske člane. Vendar pa to hkrati ne pomeni, da mora pod enakimi pogoji prodati stanovanje, ki je v smislu 5. člena SZ primerno za tožnico in njeno družino tudi v primeru, če tožnica zaseda slabše stanovanje, pa na podlagi določbe drugega odstavka 129. člena SZ zahteva odkup drugega primernega stanovanja. Stanovanjski zakon je predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, zaradi česar lastniku službenega stanovanja ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec: prodajo stanovanja, na katerem obstoji stanovanjska pravica. Tudi v primeru odpovedi najemne pogodbe (54. člen SZ) je najemniku zagotovljeno ob izvedbi njegove pravice do drugega primernega stanovanja samo to, da se njegov položaj ne sme poslabšati.

Izpodbijana sodba, ki je sledila podrejenemu tožbenemu zahtevku, kakor je bil postavljen, vsega navedenega ni upoštevala. Materialno pravo v tem obsegu torej ni bilo prav uporabljeno, zaradi česar so izostali razlogi, ki se nanašajo na primernost nadomestnega stanovanja in sicer ne samo glede njegove lokacije, temveč tudi o njegovi velikosti in drugih kvalitetah (5. člen SZ). Opredelitev kupnine (določitev vrednosti točke za ugotovitev vrednosti nadomestnega stanovanja) mora pri tem imeti podlago v določbah 117. in 119. člena SZ. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da vrednost točke ne more izhajati iz razmer v času vložitve zahtevka za odkup stanovanja, v katerem tožnica živi (kakor je bilo postavljeno v pravnomočno zavrnjenem glavnem zahtevku); določati jo bo mogoče najmanj ob upoštevanju njene vrednosti v času zavrnitve glavnega zahtevka.

Revizijsko sodišče je po povedanem izpodbijano sodbo razveljavilo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev se nanaša na celoten izrek sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je odločitev o predhodnem vprašanju pravno pravilna. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka (predhodno vprašanje) v tem primeru nima samostojnega življenja v smislu 187. člena ZPP.

Napotki za vnovično sojenje glede na prej povedano razlago (upoštevaje okvir postavljenega tožbenega zahtevka) niti niso potrebni. Pri tem pa se revizijska odločitev razteza na vse tožene stranke, čeprav je revizijo vložila le ena od njih. Toženci so namreč glede na naravo pravnega razmerja enotni sosporniki po materialnem pravu, kar pomeni, da je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse; učinek revizije se tako razteza na vse tožence (201. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.